'Nismo norci, ki želimo noreti po cestah'

S Štajerske je konvoj štirih avtomobilov krenil ob petih zjutraj, ob pol devetih pa so Tom, Amadej in Erik že zavzeli mesto na hribčku pod planoto Mežakla. Od tam se jim je odpiral pogled na Hrušico na sosednjem hribu, pod katerim se je mimo Jesenic vila kolona dopustniške pločevine, na cesti pod njimi pa so stiskali pesti za svoja prijatelja Nika in Denisa, ki sta bila na startu dirke Hillclimb Hrušica 2024. Sedela sta za volanom subaruja imprezze wrx in BMW-ja M4.

Ker so vedeli, da je pred njimi ves dan, so si na hrib prinesli tudi stole in hladilno torbo. "Sončnik ni bil potreben, naravna senca je naš prijatelj," se smejijo pod krošnjami dreves, ko čakajo na start naslednje vožnje. Vsi so avtomobilski navdušenci, tudi sami imajo doma predelane BMW-je, na Gorenjsko pa niso prišli le kot gledalci, ampak so se tudi sami izmenjavali na sovoznikovem sedežu svojih prijateljev.

Tom in Erik sta svoj krog že naredila, zdaj je na vrsti še Amadej. Erik ob tem prizna, da mu ni bilo vseeno, saj je podoživel strah, ko je pred dvema mesecema v sosednji Avstriji kot sopotnik v športnem vozilu zletel s ceste, a jo je na srečo odnesel brez poškodb.  

"Tudi ta je doživel podobno," pokažejo na vozilo avtovleke, ki s hriba pravkar vozi precej obtolčeno vozilo. "To je sestavni del tega, vzamemo v zakup," skomignejo z rameni in se že ozirajo v desno, kjer hrumijo motorji za start.

Utaborili so se točno nad pnevmatikami, zloženimi sredi ceste. "Te zmanjšajo vstopno hitrost, da vozniki niso prehitri v ovinek," razložijo, ko pasejo oči nad avtomobili, ki drug za drugim pridivjajo mimo, tik pod njimi torej upočasnijo in si jih lahko torej bolje ogledajo, preden se poženejo po cesti v hrib.

Hrib brez odcepov in hiš

Rok Kostanjšek je eden izmed soorganizatorjev dirke na deponiji Mala Mežakla, ki so jo letos pripravili že četrtič. "Eden izmed soorganizatorjev te dirke živi tukaj blizu, enkrat se je izgubljal po teh koncih in tako našel zelo primerno cesto, da bi to lahko izvedli," se spominja začetkov.

"Ni nobenih hiš, križišč, tako cesto je zelo lahko zapreti in ohranjati nadzor, da je varna. Ni nobenih odcepov, nihče ne prihaja, zato lahko vse zapremo in priredimo dirko," pojasni, zakaj je cesta primerna. Dolga je približno tri kilometre, najhitrejši jo prevozijo pod minuto in 40 sekundami. Kostanjšek je tudi sam voznik, njegov najhitrejši čas ta dan je bil takrat 1:46. "Sem bolj amaterski voznik, nisem profesionalec, zato se držim tam okoli desetega mesta," se smeji.

Prijavljenih je bilo več udeležencev, kot so jih lahko sprejeli. "Vsako leto se to zgodi. Prijavilo se je okoli 150 vozil, k sodelovanju pa jih lahko povabimo približno 70," pojasni, da organizatorji nato naredijo izbor primernih vozil. Letos so imeli na startu rekordno število vozil, 85 jih je bilo. "Izračunali smo, da se nam to še izide, tako časovno kot po dolžini, do kam avtomobili segajo," razloži.

Vožnja za lastno dušo

Prvi kriterij pri izbiri udeležencev je voznik. "Želimo, da ima izkušnje s podobnimi dogodki, zato, da ni rizičen na cesti, saj gre za precej velike hitrosti. Če nisi vajen avtomobila in adrenalina se lahko hitro pripeti kaj neljubega. Zato želimo, da je voznik z glavo na mestu, da ne pride sem se kazati in divjati, ampak, da pride voziti za svojo dušo," opisuje Kostanjšek.

Primerno mora biti tudi samo vozilo, biti mora vsaj kolikor toliko športno, da zdrži te napore. "Poskušamo pa doseči, da pokažemo za vsakega nekaj - od najmanjšega fička do ultra dragega polmilijonskega mercedesa s skoraj 1000 konjskimi močmi, da je za vsak okus nekaj, tudi za gledalce," našteva. Kot pravi, je imel letos najšibkejši avtomobil na startu 85 'konjev' (63kW), najmočnejši pa 850 (oz. 634kW). "Kar velik razpon, ja," smeje prikima. Pravi, da je tak razpon tudi pri starosti voznikov. Za volan so tako po besedah organizatorja sedli taki, ki so uradno vozniško dovoljenje šele dobili, pa tudi starejši od 70 let. Letos na startu sicer ni bilo nobenega dekleta, Kostanjšek pa pravi, da so bila vsa pretekla leta.

Po uradnih pravilih dirke je v vozilu lahko toliko ljudi, za kolikor je avtomobil registriran, vendar se vozniki običajno nikoli ne odločijo za polno kapaciteto. "Večina teh vozil je tako in tako predelanih, pa tudi vozniki si želijo imeti čim lažji avto, zato sta običajno v vozilu največ dva človeka," pokaže z roko na voznika in sovoznika, ki se pravkar pripravljata na start nove vožnje.  

Vozniki se morajo čim bolj približati svojemu času

Trening vožnja se je začela ob devetih zjutraj, skozi dan pa so se nato zvrstile štiri vožnje na čas. "Gre za amaterski dogodek, ne zavzemamo se zato, da se lovi najhitrejši čas, saj je za neizkušene voznike to lahko tudi tvegano. Gre za primerjalno vožnjo oziroma za vožnjo na točnost, kar pomeni, da se morajo vozniki kar najbolj približati svojemu času. Torej, toliko, kot odpelje prvo vožnjo, mora čim bolj do sekunde natančno temu času približati tudi drugo vožnjo. Vozniki ne lovijo najhitrejšega časa, ampak to, da ves čas vozijo približno enako. Še vedno tako nekaj loviš, ne pa torej hitrosti preko svojih zmožnosti," razloži koncept dirke.

Kaj pa varnost? "Glede na to, da se 85 vozil v dnevu odpravi na pet voženj, je vedno en odstotek, ko se zgodi, da bo nekdo potegnil po ograji ali pa pride do kakšne mehanske napake, spusti olje. To se zgodi vsako leto in to vzamemo v zakup, a najbolj pomembno je, da se nikomur nič ne zgodi, da gre le za 'pleh' in materialno škodo," pravi sogovornik. Tudi včerajšnji dan ni minil brez tega, zveriženo pločevino na prikolici avtovleke smo, kot že rečeno, lahko videli tudi sami. Po besedah organizatorjev pa doslej nikoli ni prišlo do nobenih hujših poškodb.

V posameznih vožnjah se na progo poženejo v 30-sekundnem razmaku, kar po njihovih navedba zadostuje, da se ne ujamejo. "Zato so tudi razporejeni po moči motorja, da moč med sosednjima avtomobiloma ni med 100 in 500 konj, saj bi ga lahko ta res ujel, ampak se počasi stopnjuje po 100, 115, 120. Med 1:50 minut dolgo vožnjo ga tako zagotovo ne more za 30 sekund ujeti," zatrdi Kostanjšek. Če pa bi se predhodnemu vozniku kaj primerilo, redarji stojijo na vsakem ovinku oziroma na taki razdalji, da se vidijo med sabo, kjer pomahajo z zastavo in tako dajo naslednjemu vozniku znak, da mora upočasniti.

Drug za drugim vozijo le od cilja nazaj proti startu, ko se kolona premika le počasi, na čelu pa vozi policijski varnostni avtomobil.

Radi bi se dinamično peljali v varnem okolju

"Nismo norci, ki želimo noreti po cestah. Smo ljubitelji avtomobilov, ki bi se radi dinamično peljali, kar pa želimo početi v varnem okolju. Ker pa v Sloveniji ni dirkališča za tak hobi, moramo na lastno pest hoditi do županov, občin in sponzorjev, da lahko to varno izpeljemo za lastno veselje," pojasni Kostanjšek. Dirka podobnega formata obstaja tudi na Katarini v Trbovljah, letos jo je prvič gostil tudi Bovec.

"Opažamo, da je povpraševanja po tovrstnih amaterskih dogodkih več, saj je veliko ljudi, ki ima športni avtomobil na registrskih tablicah, nima dirkalnega vozila in dirkaške licence, ampak vseeno bi se pa rad šel kakšno nedeljo dinamično zapeljati ob zavedanju, da to počne v varnem okolju, da jim nihče ne bo pripeljal po cesti nasproti," sogovornik razloži, da je bilo 95 odstotkov vozil na startu "za na cesto", torej registriranih, homologiranih, tehnično neoporečnih. "So pa bolj 'našpičeni', zato da nam srce malo hitreje bije," se še posmeji za konec.