Nimajo dveh parov čevljev, interneta, redne prehrane: tako revni so slovenski otroci

Kot primer navajajo Irsko, ki je v letih 2009 in 2010 doživela dokaj velik zlom nepremičninskega trga in gospodarstva. Zvišala se je brezposelnost, država pa se je odločila za varčevanje in se za zdaj izognila potrebi po mednarodni pomoči. V teh dveh letih se je indeks revščine otrok s 23,5 odstotka zvišal na 30,2 odstotka.

Kako smo se odrezali Slovenci

Septembra lani je Statistični urad RS objavil kazalnike dohodka in revščine za leto 2010. Takrat je pod pragom tveganja revščine živelo 12,7  odstotka ali 254 tisoč prebivalcev. Določanje praga tveganja revščine je sicer enotno, mednarodno urejeno in znaša 60 odstotkov razpoložljivega dohodka v vseh gospodinjstvih na območju države. V primerjavi z letom 2009 je to za 1,4 odstotne točke več. Mesečni razpoložljivi neto dohodek kot kriterij za tveganje revščine pa je bil 587 evrov na odraslega člana gospodinjstva. Premoženje, kot so nepremične, naložbe v bankah, delnice in lastnina podjetij, ni upoštevano, upoštevani pa so prihodki v naravi, kot je doma pridelana hrana itd. Brez socialnih pomoči bi bila sicer stopnja slovenske relativne revščine v 2010 še za enkrat večja ali blizu 25-odstotna.

Revščina je sicer precej subjektiven pojem. Ko je na primer leta 2009 Eurobarometer državljane Evropske unije spraševal, kako razširjena je v njihovi državi revščina, je kar 78 odstotkov Slovencev ocenilo, da je revščina pri nas zelo razširjena. Podobno pa je mislilo tudi 56 odstotkov bogatih Luksemburžanov in 31 odstotkov Dancev.

Tokratni podatki Unicefa kažejo, da v devetindvajsetih razvitih industrijskih državah deprivacijo čuti okoli 13 milijonov otrok, kriterij pa je, da nimajo dostopa do vsaj dveh od štirinajstih dobrin, ki jih ima večina njihovih bogatejših vrstnikov.

Indeks prikrajšanosti otrok v devetindvajsetih industrijsko razvitih državah

V Sloveniji dostopa do vsaj dveh dobrin nima 8,3 odstotka otrok, to nas uvršča v zgornjo polovico držav, v katerih je revščina med otroki manj prisotna, natančneje na enajsto mesto. Trem dobrinam s seznama se mora odreči 4,4 odstotka slovenskih otrok, štirim 2,6 odstotka, petim pa 1,5 odstotka.

Najvišja mesta zasedajo Islandija, Švedska in Norveška, najslabše pa je na Madžarskem, v Bolgariji in Romuniji. So se pa za nami uvrstile celo države, kot so Avstrija, Nemčija, Francija in Italija.

Posledica revščine ali pomanjkanja bogastva?

Revščina, o kateri govori indeks deprivacije, po kriterijih marsikoga seveda ne govori o revščini. Prej o tem, da nekdo nima vsega, kar bi si želel – interneta, zabave za rojstni dan … Dejanska revščina je pač pomanjkanje hrane, oblačil, strehe nad glavo, pitne in tople vode ali stranišča v hiši ali stanovanju.

Ko odmislimo osnove, na podlagi statistik industrijsko razvitih držav, v katerih so te osnove večinoma samoumevne, pa revščino opisujejo na podlagi pomanjkanja dobrin, ki so na voljo večinskemu delu prebivalstva razvitih držav.

Seznam teh dobrin se z leti seveda spreminja. Pred dvajsetimi leti na njem zagotovo še ne bi našli interneta. Še pred nekaj desetletji ne vsaj enega obroka hrane, ki vsebuje meso, ribo ali njihov vegetarijanski nadomestek. Danes pa, po mnenju avtorjev raziskave, ne gre več za golo preživetje, ampak pričakovan življenjski slog.