Ne potrebuje stranišča in kopalnice, ima pa telefon in računalnik

V rubriki Vaš svet v Svetu na Kanalu A vas bomo danes popeljali v dom Nare Petroviča, ki živi, kot pravi, na naslovu Pod hrastom 3: "Ravno letos februarja sem napolnil 50 let in namesto da bi šel v krizo srednjih let, sem šel v svoj vakuum srednjih let, v svojo meditacijo, poglabljanje vase in povezovanje s tistim prostorom, kjer se je vse skupaj začelo." Naselil se je na svoji parceli sredi gozda, ki jo je kupil pred desetletjem, po tem, ko ga je sem pripeljalo naključje: "Moja zgodba v tem prostoru se začne točno tukaj, na tej skali. Priplazil sem tu skozi grmovje, ko sem šparglje nabiral, malo manj ga je bilo kot pa zdaj, pogledal sem nazaj in spreletelo me je: To je to."

Živi v skladu s svojo filozofijo razkošne preprostosti, kar pomeni, da je v svojem življenju obdržal pripomočke, ki njemu osebno omogočajo porabo čim manj energije za običajno kakovost bivanja, odstranil pa vse, kar mu je življenje zapletalo. "Svetujem, naj vsak zase najde to točko in počisti življenje navlake. Jaz recimo zase mislim, da res ne potrebujem ogromnega kupa oblačil, prav tako me je v stres spravljalo, da naj bi za vsako dejavnost obul druge čevlje. Leta 2006 sem se tako sezul in od takrat sem praktično ves čas bos. Bos sem bil v več kot 50 državah, bos sem se srečal z uglednimi osebami, bos sem bil na več kot 200 letih z letalom," našteva in doda, da ga nikoli več ne zebe v noge, saj jih je utrdil. Spi v šotoru, na stari žimnici, pokrit s preprosto odejo. "Če me ponoči slučajno zebe, segrejem na plinu deset litrov vroče vode, prinesem v pokritem loncu v šotor in to je moj radiator. Če bi bilo še bolj hladno, bi dal čez šotor kakšna pregrinjala pa malo bolj bi zaprl robove, da zrak ne bi prišel spodaj," našteva svoje male zvijače, kako preživeti v divjini. 

Za poceni denar je kupil rabljene sončne celice, postavil pretvornik, med seboj povezal stare kable in v svoje domovanje pripeljal elektriko. Potrebuje jo za polnjenje telefona in računalnika pa še en sodobni izum je obdržal v svojem življenju, saj si brez njega ne predstavlja preživetja v gozdu: "Ko sestavljam zadeve tukaj, mi zelo prav pride električni baterijski izvijač. Kdor si je to izmislil, hvala mu!" Prav tako ne bi mogel udobno živeti brez strehe nad glavo, čeprav je ta drugačna, kot si jo predstavljamo v zgradbah živeči ljudje: "Ko gre človek v divjino pa nekaj časa nima strehe, je teh 12 kvadratnih metrov, kolikor jih imam jaz tukaj, vrednih zlata. Ne potrebujem luksuzne kritine, zgolj nekaj, kar me ohranja suhega, kadar dežuje. Streho sem naredil iz odpadnega materiala, odpadnih streh, ki bi jih nekdo vrgel stran, les, ki nosi streho, je star kakšnih 60 let."

V prihodnjih tednih in mesecih se bo posvetil svoji novi knjigi, ki je tik pred izidom. Zato mu prav pride prostor, kjer lahko razmišlja odmaknjen od sveta. Objavlja članke, eseje, je moderator, nekaj časa je bil tudi zaposlen, a nato ugotovil, da to ni zanj. "Se pa znajdem. Kakšno stvar moderiram za koga, kakšna predavanja izvedem, zdaj, ko bom mel knjigo, bodo predavanja po knjižnicah, tudi od tega priteče nekaj denarja, nekaj ljudi bo knjigo kupilo," našteva svoje vire zaslužka. Nomadstvo mu je bilo, kot pravi, položeno v zibelko: "Moja starša sta iz Like, rojen sem v Beogradu, v Slovenijo smo prišli, ko sem bil star štiri ali pet let, ker je oče delal na nuklearki. Potem smo se tudi tu selili po podnajemniških stanovanjih, dokler nismo dobili stanovanja v Mariboru, kjer sem potem oddelal osnovno in srednjo šolo."

Načrtov ne dela, življenju daje možnost, da ga pelje, kamor želi, sam pa bo sprejel ponujeno. Ali kot pravi del besedila njegove avtorske skladbe, ki nam jo pred odhodom zaigra na kitaro: "Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili, človeku se v življenju res marsikaj zgodi. Nič ne bo narobe, če se človek spremeni, ne upam si želeti, želim si upati."

Več pa v današnji oddaji Svet na Kanalu A.