"Sem kraški človek realizma, realističen do življenja. Pravijo, da mora človek vedno sanjati. Jaz pa nikoli nisem ničesar sanjal," je legendarni pisatelj Boris Pahor dejal o sebi in svoji pisateljski poti v intervjuju za MMC.
Ugotovitev, da mu zlivanje fantazije na papir sicer tudi gre, a ne tako dobro kot orisovanje realnosti, je postavila okvirje njegovemu pisanju. Tega pa je gnala nuja, čeprav med pisanjem ni mislil na to, da gre za terapijo, kot je nekoč razložil: "Želel sem pričevati, povedati, kar sem doživel, da se lahko druge pouči, kako in kaj se lahko zgodi."
Zablode totalitarizmov in okovi kapitalizma
Realnosti, vredne, da se znajde v knjigah, da služi kot spomin in opomin, v Pahorjevem življenju ni manjkalo. 26. avgusta 1913 rojeni umetnik je bil star le sedem let, ko je pred njegovimi očmi gorel slovenski Narodni dom v Trstu. Sledila so desetletja srečanj z zablodami totalitarizmov, za katere se je do konca zavedal, da so vedno skrita nevarnost: "Fašizem je taka bolezen, ki se lahko pojavi, kakor se pojavi vsako zimo gripa, zmeraj je mogoče, da se razvije nek bacil."
Kritičen je bil tudi do kapitalizma. "Vse ljudi ima vklenjene, vse ima v svojih rokah, je neviden, nima nobene centrale. Meni so rekli, ko sem izdal knjigo proti nacizmu, fašizmu in proti diktaturi komunizma, da sem pozabil na kapital. Kapital nima nobene centrale – kje naj jaz napadam glavo tega kapitala," je dejal kot gost pogovornega Evropskega večera Lojzeta Peterleta.
Opominjal na pozabljene: politične zapornike
V zapore in koncentracijska taborišča so ga strpali tako italijanski fašisti in nemški gestapo. Svojo taboriščno izkušnjo je z bralci delil v svojem odmevnem delu Nekropola. Za to knjigo pravi, da je poklon političnim deportirancem, ki so potonili v pozabo, saj se taborišča med 2. svetovno vojno enačijo le z judovsko usodo. "Na politične zapornike, na protinacistične "rdeče trikotnike", med katere sem sodil tudi sam, se ne sme pozabiti. O taboriščih za politične zapornike se ne piše, le o Auschwitzu in Treblinki. Toda na zahodu Nemčije in deloma v Franciji so bila taborišča, v katerih so ljudje sestradani in bolni prav tako umirali. Le da niso bili takoj zaplinjeni in zažgani, ampak so morali delati, dokler so le lahko stali pokonci. Ta taborišča je prekrila tragedija Judov. Žal pa se tudi politični taboriščniki, tisti, kar nas je ostalo, nismo združili in opozorili, da nas ne smejo zamolčati. V Nekropoli združujem Dachau, Buchenwald, Doro, Bergen-Belsen ...," je dejal v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA).
S svojim delom je prepričal tudi Italijane, pa čeprav je središče njegovega zgodnjega dela prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. "Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči," so o tem zapisali pri založbi Mladinska knjiga.
Ljubezen kot najvišja vrednota
Pahorjev stil označujejo kot nacionalno in humanistično angažirani realizem z idealnima vrednotama erosa in etosa. Avtor je poudarjal, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. In njegova dela izražajo ljubezen do naroda, ženske, tudi "svojega" Trsta, čeprav z njim ni imel najbolj enostavnega odnosa, kot je nekoč povedal na nacionalno televizijo: "Se je dogajalo, da sem preklel Trst, ker ni bil svobodno mesto."
Kot zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Med njegova zanimivejša dela gotovo sodi tudi Knjiga o Radi, soprogi, s katero je preživel pol stoletja in imel dva otroka – Majo in Adrijana. O ženski, h kateri se je vedno vračal, čeprav ji ni bil povsem zvest. Ženski, ki je nekoč dobila odpoved zaradi njegovega pisanja, in ženski, ki je imela na račun moža kar nekaj kritičnih mnenj, ki je redko komentirala njegovo delo, in po njegovem nekoliko vzvišeno gledala na njegovo siromašno družino, a vseeno bila njegova opora in živela v njegovi senci.
Omenjanje povojnih pobojev mu je zaprlo vrata države
Pahor je stik s pesnikom Edvardom Kocbekom prvič navezal leta 1939 preko pisem. Prav Kocbek je bil tudi osrednja tema njegove diplome na Univerzi v Padovi, kjer je leta 1947 diplomiral z delom Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka. Istega leta sta se tudi prvič srečala in navezala tesno prijateljstvo.
Ko so kritiki raztrgali Kocbekovo zbirko Strah in pogum, se je Pahor postavil v bran prijatelju, s tem pa se je razklal tržaški levičarski krog, ki mu je pripadal, končal je tudi sodelovanje s Primorskim dnevnikom. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, v kateri je – kot piše Wikipedia – "zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja leta 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov."
Da se takratni oblasti s tem ni prikupil, je najbrž jasno, a najbolj je "počilo" leta 1975, ko sta Pahor in Alojz Rebula v Trstu izdala brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa.
V obsežnem intervjuju je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil izločen iz javnega življenja, Zaliv so v Jugoslaviji prepovedali, Pahor pa tri leta ni smel vstopiti v državo. Prvič se je vrnil leta 1981 – na Kocbekov pogreb.
Pahor in njegova dela so pri nas doživela vnovično ovrednotenje šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije.
Kritičen tudi do ponujenih nagrad
Kljub številnim nagradam in priznanjem, ki jih je bil leta zatiran in utišan Pahor deležen predvsem v zadnjih desetletjih svojega življenja, je bil pisatelj do takšnega izražanja časti in pohvale tudi precej skeptičen, vseh niti ni želel sprejeti.
Decembra 2009 mu je, kot navaja Wikipedia, tržaški župan Roberto Dipiazza ponudil nagrado za njegovo vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu.
Pahor je nagrado zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omembe njegovega nasprotovanja italijanskemu fašizmu. Marca 2010 pa je bil Pahor predlagan za častnega meščana Ljubljane, vendar komisija za nagrade Mestne občine Ljubljana predloga ni poslala mestnim svetnikom, ker je Pahor izjavil, da si te časti ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.
Pisal tudi za tujce
Njegova dela so doživela prevode v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto.
In to ga je veselilo. "Nekoč sem rekel, da moramo tako pisati, da bo naša knjiga prišla v roke tujcu. Držal sem se svojega, ker je bila pripoved taka, kot se mi je zdelo prav, da napišem. Nisem pisal zato, da bo bral tujec, ampak sem pisal tako, da se bo bralo, preprosto napisano, da bo prišlo tudi v roke tujcu," je razložil v enem od številnih intervjujev za slovenske medije.
"Mladi morajo vedeti ..."
Kot iskriv, neposreden in razmišljujoč sogovornik je Pahor v intervjujih redno skrbel za to, da tok razmišljanja bralcev, poslušalcev ali gledalcev usmeri v smer, ki daje misliti tako o preteklosti kot o prihodnosti.
Ko je leta 2013 postal dobitnik prestižne nagrade Državljan Evrope, ga to ni ustavilo, da ne bi bil kritičen do premalo vidne vloge Evrope v svetu in zaradi njene papirnate identitete: "Evropa bi morala imeti svojo unijo, ki bi imela pomembnejšo vlogo, svojo besedo, ki bi veljala v svetu. Njena identiteta za zdaj obstaja na papirju, morala pa bi tudi v aktivnem življenju."
In tudi to priložnost je izkoristil, da širšo evropsko javnost opozori, da obstajajo tveganja, ki se jih današnji Evropejci premalo zavedajo, svobodo pa jemljejo za nekaj samoumevnega: "Upamo, da smo bili cepljeni proti diktaturi, a ne moremo biti prepričani, kako bo jutri ... Mladi morajo to vedeti."
"Berite moje knjige ..."
Po Pahorjevi smrti njegov največji pričevalec ostaja njegova bogata literarna zbirka. In to si je pravzaprav želel ves čas.
Da mu ni bilo najbolj po godu, da ga številni poznajo predvsem po odmevnih komentarjih in intervjujih, je namreč jasno povedal tudi v intervjuju za TV Slovenija ob stotem rojstnem dnevu.
Dejal je, da ljudem, ki ga ustavljajo in hvalijo njegova medijska pojavljanja, pove kar naravnost: "Raje bi, da bi brali moje knjige."
Pahorjeva dela – romani in kratka proza ...
- Moj tržaški naslov (1948)
- Mesto v zalivu (1955)
- Vila ob jezeru (1955)
- Nomadi brez oaze (1956)
- Onkraj pekla so ljudje (1958)
- Kres v pristanu (1959)
- Na sipini (1960)
- Parnik trobi nji (1964)
- Nekropola (1967)
- Varno naročje (1974)
- Zatemnitev (1975)
- V labirintu (1984)
- V vodoravni legi (1997)
- Zibelka sveta (1999)
- Dihanje morja (2001)
- Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu (2003)
- Trg Oberdan (2006)
- Knjiga o Radi (2012)
