'Nikoli ne veš, za katerim grmom te čaka kakšna posebna goba'

Tradicija gobarjenja pri nas izhaja že iz slovanskih prednikov, ki so živeli na tem območju. Močna je tako v Sloveniji kot na območju Slovaške, Češke, Poljske, tudi Italije, malo manj pa proti jugu Balkana. V gozd so včasih sicer po besedah Arzenška zahajali večinoma siromaki, ki so gobe nabirali za živež, pozneje pa je vse pogosteje posameznike tja vlekla tudi radovednost in želja po raziskovanju gob.

Za Slovenijo so značilne bogate gozdne pokrajine, ki predstavljajo pravi raj za gobe. Kot bogat gobarski teren je Arzenšek izpostavil gorenjsko območje, izstopajo pa Pokljuka, Jelovica, strma pobočja ob reki Sori in območje celotnih Karavank. "Kdaj pa kdaj tudi na ljubljanski ravnini poženejo masovne gobe," je dejal ob robu predstavitve knjige Zadnja vijoličasta bledivka, ki jo je v soavtorstvu z Ano Schnabl napisala determinatorka gliv in amaterska mikologinja Katarina Grabnar Apostolides.

Na leto v Sloveniji naberemo več ton gob

V državi so po besedah Arzenška zabeležili več kot 5.000 različnih vrst gob. 111 vrst spada med ogrožene, 41 vrst pa je zavarovanih in jih je strogo prepovedano nabirati. "Na leto odkrijemo tudi približno 50 novih vrst. Pestrost je res ogromna. Nikoli ne veš, za katerim grmom te čaka kakšna posebna goba. In to niso zgolj gobe za v lonec, kot so jurčki, lisičke, orjaški dežnik, ampak tudi tiste, ki v nas, amaterskih mikologih, zbudijo raziskovalno žilico," je dejal.

Gobe namreč ne predstavljajo zgolj dodatne pestrosti na jedilniku. Nekatere naj bi imele zdravilne učinke, delovale naj bi protibakterijsko, protivirusno, protitumorsko ali krepilno za živčni in imunski sistem, je povedal Arzenšek.

Da je gobarjenje globoko zakoreninjeno v slovenskem narodu, pa po besedah Katarine Grabnar Apostolides dokazuje tudi dejstvo, da povprečen slovenski gobar pozna veliko več gob kakor v tujini. "Številka se giblje pri 25 vrstah na gobarja, ki nima izpita za determinatorja gob," je dejala. Na leto v Sloveniji naberemo več ton gob. "Posameznik, vsaj tisti, ki se rad zadržuje v gozdu, jih lahko v povprečju letno nabere tudi okoli 20 kilogramov," pa je dejal Arzenšek.

Letošnje poletje bogato z gobami

Letošnje poletje nam je bogato postreglo z gobami. "Toliko gob, kot jih je bilo v juliju, že dolgo nismo beležili. V septembru pa smo imeli tudi že sušno obdobje. V tem mesecu, ko bi gob moralo biti praktično največ, jih je zato trenutno zgolj en odstotek količine, ki je bila v juliju," je pojasnil. V društvu sicer upajo, da bo konec septembra in sredi oktobra rast znova večja. "Nismo vedeževalci, vsaj približno pa lahko zagotovimo, da gobe bodo," so njegove spodbudne besede.

Na njihovo rast sicer vplivajo različni dejavniki. V prvi vrsti sta potrebni zadostna vlažnost in toplota. Zapostaviti pa ne smemo niti globalnega segrevanja. Zaradi slednjega se lahko na določenih predelih pojavljajo vrste, ki zanje niso značilne. "Tudi sam sem lani na Gorenjskem našel oljkovega livkarja, ki je sicer tipična primorska vrsta oz. panonska vrsta," je povedal.

Ni točnega pravila za ločevanje med užitnimi in strupenimi vrstami

Z gobami je povezanih veliko mitov. Najbolj pogost je, da je goba, s katero se prehranjuje polž, užitna tudi za ljudi. "Na razstavah gob v gobarskih društvih se zato trudimo vedno pokazati zeleno mušnico, eno najbolj strupenih vrst, ki so jo objedli polži," je izpostavil. Trditvi se pridružuje tudi Grabnar Apostolidesova. "Če je goba namreč dobrega okusa, še ne pomeni, da ni strupena. Nekateri, ki so preživeli zastrupitev z zeleno mušnico, so dejali, da je bila celo zelo dobra," je dejala.

Kot dodaja Arzenšek, torej ne obstaja nobeno pravilo, da bi na podlagi videza lahko ločil med užitnimi in strupenimi vrstami. Njegov nasvet je zato: "Gobe se je preprosto treba naučiti."

Pri nabiranju gob pomemben gozdni bonton

Gobe so po mnenju Grabnar Apostolidesove pravo bogastvo narave, ki ga je treba spoštovati. So pomembni razkrojevalci, ki v naravi omogočajo nemoteno kroženje snovi in s tem življenja. Ko govorimo o varnem nabiranju gob, se zato ne smemo ozirati zgolj na naše koristi, ampak tudi na gobe.

Zato svetuje, da gobe posameznik nosi v košari in ne v vrečki. Tako omogočimo, da skozi špranjice padajo trosi, s tem gobi pomagamo, da se razmnožuje naprej. Na ta način preprečimo možnost zastrupitve, saj se v vrečki z gobami zlasti ob vročini pogosto pojavijo tudi različne plesni in bakterije, opozarja.

Gobe iz tal odtrgamo v celoti. "S tem jih lahko namreč lažje določimo, saj je včasih ravno dno beta pomembna točka, po kateri gobo prepoznamo," je dejala. Pomembno je tudi, da gobe zaznavamo z vsemi čuti. Treba jih je videti, povohati, kakšne tudi poskusiti. Ob tem svetuje, da si po dotikanju gob, zlasti strupenih, gobar roke obriše z mahom, ki je antiseptičen.

Previdno pa je treba rokovati tudi s priročniki za prepoznavanje gob. "Zavedati se namreč moramo, da so fotografije v knjigah posnete v različnih vremenskih pogojih, zato iz njih ni vedno razvidno, za katero vrsto gre," je izpostavila.

Ljubiteljem nabiranja gob zato priporoča, da se vključijo v katero od gobarskih društev, kjer lahko pridobijo veliko znanja, obenem pa jim bodo na voljo tudi dobri poznavalci gob. Gob po njenih besedah tudi ne nabiramo v onesnaženem okolju, ko se posameznik odpravi gobarit, pa naj za seboj ne pušča smeti.