V kampanjo pred referendumom o noveli Zakona o Radioteleviziji Slovenija se je vključilo 27 organizatorjev. Zagovorniki novele so prepričani, da bodo z novo ureditvijo umaknili politiko iz odločanja na RTVS, da bo ta neodvisna in avtonomna, nasprotniki pa v njej vidijo prikrito politizacijo oz. političen prevzem RTVS, kritični so tudi do postopka sprejema novele.
V Inštitutu 8. marec si niso predstavljali, da bodo postali gonilna sila kampanje za referendum, mislili so, da bodo le delček mozaika, ki bo pomagal sestaviti večjo sliko. "Politično prevzemanje, ki ga spremljamo, uničuje javno RTVS, spreminjajo jo v orodje politike. Prve žrtve tega nedopustnega poseganja so bile delavke in delavci, katerih edini zločin je bil, da so profesionalno in z integriteto opravljali svoje delo. 38 jih je dobilo opomin pred izgubo službe, ker so izrazili solidarnost s sodelavci. Z glasom za novelo zaščitimo drug drugega, delavce in delavke, javno RTVS in našo skupnost pred drsenjem v avtoritarizem," pozivajo.
Pogovarjali smo se z direktorico inštituta Niko Kovač, ki opozarja, da nimajo čarobne paličice, pač pa le 15 glasov. "Uspe nam lahko kot skupnosti, če vsak od nas prispeva po svojih zmožnostih, pa naj je to pogovor s sosedo, SMS prijatelju, raznašanje letakov in nenazadnje s tem, da pride na referendum." Razkrila nam je, zakaj je sama tudi tokrat tako vpeta v kampanjo, zakaj je ta težja od tiste za referendum o čisti vodi in kako jo je zaznamovala slaba izkušnja, ki jo je pred kratkim prestala.
Inštitut 8. marec se je podal v referendumsko kampanjo o spremembah Zakona o RTV Slovenija, ne sodeluje pa pri drugih dveh referendumih, o katerih bomo volivci in volivke odločali v nedeljo. Kako to?
Zakon o RTV se nam zdi dober, ker na sistematičen način jemlje moč in vpliv katerikoli politiki v našem javnem mediju. Druga dva zakona pa nas nista prepričala, da bi se bili zanju pripravljeni enoznačno postaviti. Pri dolgotrajni oskrbi se vsi strokovnjaki na področju sicer strinjajo, da je trenutni zakon slab in v delu neizvedljiv, a nas je zmotilo dejstvo, da ne vemo jasno, kakšne rešitve naj bi naslednje leto prinesel vladni zakon. Pri Zakonu o vladi pa je bilo kar nekaj "hecnih" situacij že pred samo referendumsko kampanjo – očitno je šlo za nagajanje bivšega predsednika vlade novi vladi, hkrati pa je bilo zelo nenavadno, ko je Luka Mesec rekel, da novega ministrstva za solidarno prihodnost, ki ga zakon predvideva, ne bo – ne vem, zakaj bi mi potem za ta zakon delali kampanjo? Glede Zakona o vladi pa se nam razmisleka vredni zdijo tudi pomisleki okoljskih organizacij.
Kako vi vidite to, kar se trenutno dogaja na RTVS? Kakšna škoda je bila narejena temu javnemu servisu?
Vsi lahko vidimo, da je to, kar se dogaja na RTV s programom, z delavci in delavkami, popolnoma nesprejemljivo, škoda pa velika. Na programskem nivoju so najprej prišli po informativne oddaje, ki so bile izjemno pomembne in gledane, kot so Globus, Politično in Studio City, potem so krajšali programski čas informativnih oddaj, prišli so po voditelje, ki jim niso ustrezali, po kolumniste ... Vse to se odraža v padcu kvalitete programa in nižji gledanosti. Ljudje na terenu nam govorijo o tem, da RTV-ja ne gledajo več, ker jim preprosto ni gledljiv, hkrati pa so se na televiziji začele pojavljati tudi laži in manipulacije. Bom navedla konkretni primer, ki se tiče Inštituta 8. marec. Mojo izjavo po napadu, kjer sem rekla, da bo moj postopek verjetno hitrejši, ker sem prepoznavna, in da to ni prav, so izrezali tako, da so dali stran "to ni prav" in naredili prispevek, ki je sporočal, da jaz hočem posebno obravnavo, čeprav sem ravno tako funkcioniranje kritizirala. To je en droben primer tega, kako se za politične cilje prikraja poročanje in resnico. Mi nenehno opozarjamo, da je to, kar se dogaja na RTV, ta politični prevzem, vzet iz širšega učbenika avtoritarizma, korak tistih, ki hočejo prevzemati in grabiti vso oblast. Posledice teh posegov, zmanjšano zaupanje v javni medij, v njegovo kredibilnost, pa ne bodo izginile čez noč.
Po drugi strani moramo opozoriti na popolnoma nesprejemljiv odnos do ljudi – mi smo v okviru kampanje zbirali anonimna pričevanja delavcev in delavk na RTVS. V njih govorijo, da jim je težko priti v službo, da zaradi tega, ker ne ustrezajo trenutno vladajoči garnituri, nimajo več dela, da se nad njimi izvaja cenzura, da jim uredniki odkrito rečejo "ne govori slabo o stranki SDS" ... Vse te nedopustne stvari pa se ne dogajajo samo za zaprtimi stenami ali pa v obliki, da nekateri obrazi preprosto izginejo iz naših zaslonov, ampak tudi čisto odkrito. Odkrito se sankcionira novinarje, ker želijo spoštovati novinarsko avtonomijo in kompetentno opravljati svoje delo. Ko so se delavci in delavke solidarnostno postavili za šikanirane kolege, so dobili opomine pred izgubo službe, pa se na to zaradi slabe zakonodaje niti pritožiti ne morejo. 38 jih vsak dan hodi v službo v strahu, da bodo jutri brez nje, v strahu, kako bodo poskrbeli za svoje družine. Na referendum gremo zato, ker je do te nedopustne situacije lahko prišlo zaradi zakona, ki so ga napisali politiki za politike, zakona, ki politiki daje možnost imenovanja kar 21 od 29 članov Programskega sveta RTV. Ker je očitno, da politika sama sebe ne bo omejila, jo je treba omejiti in to dela zakon, o katerem bomo glasovali na referendumu. In tukaj ne govorimo samo o desnici. To, da bi mediji lepše poročali o njih, zamika vsako oblast in prepričana sem, da bi čez eno leto, ko bo politika imenovala novih osem svetnikov iz vrst "gledalcev", lahko trenutno vlado zamikalo, da bi pri imenovanju nadaljevala prakso vlade Janeza Janše. Ta zakon pa tako delovanje, vpliv politike sistemsko omeji. Politika ne bo imenovala nobenega člana sveta več, zato ga tudi podpiramo.
Torej nam lahko tukaj zdaj zagotovite, da bi bil vaš boj enako ognjevit tudi, če bi šlo za levo politično opcijo?
Absolutno. Mi v Inštitutu 8. marec imamo dolgo zgodovino boja proti različnim škodljivim ukrepom različnih vlad. Borili smo se proti vladi Marjana Šarca, ko je hotela ukiniti dodatek za aktivnost, ki bi mamam samohranilkam, ki prejemajo minimalno plačo, vzel 200 evrov pomoči vsak mesec. Problematizirali smo škodljive ukrepe vlade Janeza Janše in velik del njih sanirali z Zakonom proti škodljivim ukrepom oblasti, ki je bil sprejet julija letos, in enako bomo delovali pri trenutni vladi. Če bo Robert Golob, namesto da bi krepil javno zdravstvo, spodbujal njegovo razgradnjo in privatizacijo, kot se nakazuje, verjemite , da se bomo borili tudi proti temu. Pri zakonu o RTV pa je prišlo do redkega trenutka, ko se je politika pripravljena umakniti, izpustiti del svojega vpliva in moči, zato se nam zdi vredno ta zakon podpreti.
Osebno sicer niste vpleteni v dogajanje na RTV, nikoli niste bili zaposleni tam, zgodbe zaposlenih poznate iz druge roke. Zakaj se torej čutite poklicani, da se tako angažirate?
Zadnje leto sem študijsko preživela v ZDA, kjer sem delala z različnimi ljudmi iz celega sveta. Ljudje, ki prihajajo iz Indije, Gruzije, Madžarske, Belorusije, torej iz držav, kjer vlada avtoritaren režim, so mi vedno govorili – najprej pridejo po medije! Najprej prevzamejo tiskovne agencije, nacionalne radie in televizije, potem si podredijo druge institucije, na koncu celotno oblast. In ko smo mi opazovali, kaj se v Sloveniji dogaja, ko smo videli, da je bil prvi korak izčrpavanje STA in drugi korak prevzem RTV, nam je postalo jasno, da ta referendum ni samo o odnosu do zaposlenih na RTV in novinarski avtonomiji, ampak je na njem širše vprašanje, kakšne družbe si želimo in ali želimo živeti v demokratični družbi. Naše sporočilo je, da imamo na tem referendumu možnost zaščititi drug drugega. Zaščitimo lahko delavce in delavke RTV, do vseh oblasti kritično novinarstvo, demokracijo, torej temeljne vrednote naše skupnosti.
Torej ni nobene agende – da bi Inštitut 8. marec kaj imel od tega?
Ne, absolutno ničesar ne bomo imeli od tega, nočemo kuharske oddaje ali česa podobnega (smeh). Ko govorimo o RTV, je pomembno, da se zavedamo, kako pomembna je za družbo. Da tukaj ne gre samo za poročila in informativni program, gre za cel spekter tega, kar javna RTV je. To je radio, ki proizvaja izjemno kvalitetne in raznolike vsebine – Val 202 je najbolj poslušan radio v Sloveniji. Pomembno se je zavedati, da javna RTV ni podrejena kapitalskim interesom, da je na njej prostor za izobraževalne, kulturne, otroške programe, ki ne prinašajo gledanosti, dobička, a so neprecenljivi za naš javni prostor. Tu je program, ki skrbi za italijansko, madžarsko, romsko manjšino, za tiste, ki ne vidijo in ne slišijo, in tako naprej. Zavedati se je treba, da že sedaj nestrokovni politični posegi segajo tudi v dele programa, ki niso informativni. Zame je ena od simptomatičnih brutalnosti trenutne oblasti na RTV ukinitev oddaje Zvezdana – oddaje, ki je govorila o emocijah, običajnih ljudeh, ki je imela nizke produkcijske stroške, bila izjemno visoko gledana, nikoli politična, vedno pristno človeška. Pa so jo ukinili, ker nekomu ni bila všeč. Naša edina agenda pri tem referendumu in zakonu je zavarovati RTV kot javen medij in da se to ne bo več dogajalo.
Ljudi pozivate, naj v nedeljo na referendumu o RTVS glasujejo ZA. Na terenu pa opažate, da jih veliko sploh ne ve, za kaj točno gre. Če zdaj strneva bistvo – kaj bo pomenil njihov glas ZA?
Glas za je glas za javno in neodvisno RTV, ki lahko kritizira vse politike. Je glas za RTV, kjer vodilnih kadrov ne izbirajo politične stranke, ampak delavci, neodvisne institucije in reprezentativna civilna družba. Je pa tudi glas za delavce in delavke RTV-ja in glas za drugačno družbo. Za družbo, kjer ključna kriterija nista ubogljivost in strankarska izkaznica, kjer direktor televizije ni nekdo, ki je bil direktor vladnega komuniciranja, kjer tiskovna predstavnica stranke ne postane urednica informativnega programa, kjer programski svetniki javno vehementno ne priznavajo, da glasujejo kot "en mož", ampak vladajo pluralizem, neodvisnost in strokovnost.
Nasprotniki referenduma kot enega glavnih argumentov navajajo dejstvo, da je bil zakon o RTV Slovenija sprejet po njunem postopku, brez javne razprave. Kaj vi pravite na te očitke?
Tudi mi smo bili ob sprejemanju kritični do postopka in smo na to tudi opozorili. Je pa zakon dober in zato ga tudi zagovarjamo. Princip tega zakona – omejevanje vpliva in moči politike in razbijanje tega, da lahko politika nastavlja svoje kadre in ima popoln monopol nad RTV – se nam zdi izjemno pomemben. V inštitutu nikoli nismo trdili, da je bilo stanje na RTV prej popolno, daleč od tega. Opozarjamo na to, da je politika vedno imela vpliv na RTV, da so tudi levosredinske vlade nastavljale svoje ljudi. Tako vmešavanje pa je omogočal trenutno veljavni zakon. Zakon, o katerem se bomo odločali na referendumu, pa ta začarani krog političnega nastavljanja preseka, zato za njim stojimo.
Prihaja tudi do zmede in netočnih informacij – marsikdo misli, da je referendum povezan s plačilom RTV prispevka, da se bo ta povišal ...
Zakon o RTV prispevku sploh ne govori. To ve vsak, ki je zakon prebral, a to ne preprečuje nasprotnikom, da bi širili to laž. Žal je to samo ena od laži in manipulacij, ki se pojavljajo v tej kampanji. O teh praksah se mi zdi pomembno spregovoriti, ker na performativni ravni pokažejo, koliko je nasprotnikom mar za resnico, koliko jim je mar za to, da bi se širile preverjene in kredibilne informacije. Stran proti uporablja naše podobe, naše fotografije, fotografije podpornikov zakona, kot je Sebastjan Cavazza, plakate referenduma za čisto pitno vodo in jih prireja na način, da "za" zamenja s "proti". Takšne prakse laži in zavajanja so nedopustne, zato bomo ukrepali tudi po pravni poti. So pa ta dejanja vse povedala o njih in njihovi kampanji. Mi se v kampanji osredotočamo na neke kredibilne podatke, na pričevanja, na dejansko vsebino zakona, hočemo pokazati na širši pomen odločitve na referendumu, ljudem dati upanje, da je lahko boljše, jih spomniti na to, kako nas je RTV oblikovala, na govor o javnem dobrem, socialni državi in tem, da je javni medij sestavni del solidarne družbe ... Na kraj pameti nam ne pade, da bi prirejali logotipe in plakate nasprotne strani.
Kako konkretno pa poteka vaša kampanja? S kakšnimi akcijami vse sodelujete in kakšen je odziv ljudi?
Obiskali smo več kot 30 krajev, v vsakem smo zbirali podpise v podporo delavcem in delavkam na RTVS, ker so nam povedali, da se pogosto počutijo same, da imajo občutek, da njihovo vsakodnevno zavzemanje za principe neodvisnega novinarstva ni vidno. Nam se je zdelo, da je – tudi če izgubimo to kampanjo – tisto, kar lahko damo ljudem v stiski, občutek in zavedanje, da za njimi in za vrednotami, ki jih branijo, stojijo ljudje iz vse Slovenije. V kampanji smo zelo veliko govorili tudi o pomenu javnih medijev, organizirali smo različne pogovore in stojnice. Pa tudi malo drugačne akcije, danes smo delili rože kot prijazen opomin, da je treba iti na referendum, včeraj je Igor E. Bergant jedel burek skupaj z ljudmi, ki so bili na predčasnem glasovanju, jutri bo isto počela Zvezdana Mlakar (intervju je bil posnet v sredo, op. a.).
Odziv ljudi po vsej Sloveniji je res odličen, še nikoli nas na naših obiskih ni pričakalo toliko ljudi. Predvsem pa se mi zdi pomembno sporočilo, s katerim prihajajo. Želijo si več pravičnosti in solidarnosti, hočejo javno šolstvo, javno zdravstvo, da imajo mladi stanovanja, možnost stabilnih služb in sporočajo, da so pri korakih k temu pripravljeni sodelovati. Mitja in Borut, vodji ekipe v Mariboru, sta mi pred nekaj dnevi rekla: "Nika, prosim, ne odnehajmo po referendumu."
Svojo kampanjo sicer financirate s prostovoljnimi prispevki na računu, ki ste ga odprli za namen kampanje. Nam razkrijete, koliko denarja ste zbrali in kam konkretno gre ta denar?
Odziv ljudi pomagati ne samo s prostovoljnim delom, ampak tudi z majhnim denarnim prispevkom, je izjemno dober. Točnega zneska donacij ne vem na pamet, mislim, da smo zaenkrat zbrali nekaj več kot 25 tisoč evrov, nekaj nam pa še manjka za pokritje dodatnih akcij, ki smo se jih odločili delati v zadnjih dneh, npr. deljenje rož skupaj z delavci RTV. S temi sredstvi plačujemo avtobuse, letake, promocijski material, plakate, najeme prostorov za dogodke, majice, material za značke, ki jih nato na roke delajo prostovoljci ... skratka, vse, kar se vidi v kampanji, je plačano preko prostovoljnih prispevkov. In res smo hvaležni za vsakega.
V zadnjem času ste postali simbol odpora civilne družbe do oblasti. Mislite, da to kampanji za RTV koristi ali morda tudi škodi?
Mi nase ne gledamo tako. Verjamemo v dialog, v to, da se lahko različno misleči pogovarjamo in da argumenti lahko prepričajo. V to kampanjo smo se podali z mislijo prispevati delček v mozaiku boja za od politike neodvisno RTV. Zakon je predlagala vlada in pričakovali smo, da bo prevzela vodilno vlogo predstavljanja njegove vsebine in pozitivnih učinkov. A smo v poplavi predsedniških in lokalnih volitev, ki so okupirale stranke, ugotovili, da če mi ne bi pred enim mesecem zelo resno vstopili v kampanjo, če se ne bi odpravili v več kot 30 krajev, organizirali pogovorov z zaposlenimi na RTVS, če ne bi zbirali podpisov njim v podporo in če se ne bi angažirala še ostala civilna družba, ne bi bilo prav veliko kampanje pred zadnjim tednom. Če se malo pošalim, pravo vprašanje ni, ali smo mi kampanji za javno RTV škodili ali ne, ampak koliko kampanje bi brez nas sploh bilo. Ampak bolj resno. Ljudi moramo nehati dajati v predalčke, jih odpisati, misliti, da zaradi morebitnega preteklega nestrinjanja ni mogoč pogovor in iskanje skupnih točk v sedanjosti. Odpreti se moramo za pogovor z drugače mislečimi in vztrajati pri tem, da nas povezuje veliko več, kot nas razdeljuje.
Vam gredo zasluge za izjemno visoko udeležbo na referendumu za vodo. Javno ste povedali, da je ta kampanja za vas težja od tiste. Zakaj?
V referendum za vodo smo po naključju padli po uspešni kampanji Samo ja pomeni ja, za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Nismo bili dobro poznani, vlada nas je malo podcenjevala, saj s politiko nepovezani civilni družbi še nikoli ni uspelo zbrati podpisov za referendum. Bili smo del širše koalicije z okoljskimi organizacijami, ki so nas prosile za pomoč, ker smo imeli izkušnje z zbiranjem podpisov za "Ja pomeni ja", jaz pa tudi z referendumom, saj sem kot 22-letna študentka sokoordinirala kampanjo Čas je za. Na referendumu za vodo nam je uspelo zaradi serije malih dejanj vsakega od nas, ker smo pisali sosedom, prepričevali prijatelje, se peljali z morja, da smo lahko oddali glas. Uspelo nam je skupaj. To se občasno pozablja in dogaja se, da nam ljudje rečejo: če se je vključil 8. marec, smo pa že zmagali. Mi pa nenehno opozarjamo, da nimamo čarobne paličice in da imamo samo 15 glasov. Uspe nam lahko kot skupnosti, če vsak od nas prispeva po svojih zmožnostih, pa naj je to pogovor s sosedo, SMS prijatelju, raznašanje letakov in nenazadnje s tem, da pride na referendum. Le tako nam lahko to nedeljo uspe.
In ko sva že ravno pri tem ... Prvi dan predčasnega glasovanja je bila udeležba zelo slaba. Čemu to pripisujete?
Mislim, da je razlogov več. Prvi je očitno, da smo vsi utrujeni od volitev. Drugi je, da se o tem referendumu ni veliko slišalo. Čeprav smo mi vložili ogromno energije, so bile tukaj lokalne in predsedniške volitve, tudi mediji imajo načeloma dogovor, da se ne vtikajo v druge medije, zato se te teme odpirajo šele v zadnjem tednu pred glasovanjem. Zdi se mi, da je bilo izjemno težko predreti nek mehurček. Pri referendumu za vodo je bilo drugače, vsi smo samo čakali, kdaj bomo lahko šli spet na volišča. Ker smo imeli občutek, da leto in pol nismo imeli vpliva na nič, da vlade, ki je nastala zaradi oportunizma poslancev SMC, nismo izvolili, takrat pa smo o nečem tako pomembnem, kot je bila voda, odločali sami. Zato jaz vedno govorim, da referendum za javno RTVS ni referendum za čisto, pitno vodo in da nikakor ni samoumevno, da ga bomo zmagali. Jaz sem celo bolj pesimistična. Štel bo res vsak glas.
Kaj mislite, da se bo zgodilo v nedeljo?
Bojim se nedelje. Bojim se je, ker ne vem, če bodo ljudje prišli na volišča, ker se mi še nobena naša bitka ni zdela tako pomembna, kot je ta. Gre za vprašanje prihodnosti Slovenije, smeri, v katero bomo šli. Ali se bomo spet postavili za vrednote skupnosti. Pomembno se mi zdi, da pokažemo, da se vsi zavedamo, da zmaga na volitvah ali menjava oblasti sama po sebi ne pomeni spremembe, da se spremembe v smeri pravičnejše družbe dogajajo prek konkretnih politik. V nedeljo na referendumu bomo imeli priložnost sami narediti tako spremembo. Zato si zelo želim, da bi na tem referendumu zmagali, postavili nove temelje neodvisne RTV in ponovno pokazali, kakšne družbe si želimo.
Ko že govoriva o strahu ... omenjena kampanja vas je znova postavila v ospredje. Čeprav ste bili pred kratkim žrtev fizičnega napada, ne odnehate. Kako vas je ta izkušnja zaznamovala?
Dolgoročno ne dosti. Imam blazno srečo, da imam okoli sebe izjemno ekipo. 15 nas je v programskem odboru Inštituta 8. marec, večinoma punce, mlajše od 35 let. Med to kampanjo se mi je prvič zgodilo, da sem podvomila, za hip želela odnehati. Ko smo organizirali pogovor s Tanjo Starič v Novem mestu, smo dobili klic policije, da so se pojavile grožnje in naj razmislimo, ali želimo izpeljati dogodek ali ne. Prvič se mi je zgodilo, da sem imela vsega dovolj in sem rekla, da se tega ne grem več, ker ne zmorem. Takrat so se vse punce postavile okoli mene in Mojca je rekla: "Nika, če se zdaj umakneš, so zmagali. Mi ne gremo nikamor!" Cela ekipa je bila potem ves čas okoli mene, pazila name in stala za menoj. Zaradi tega ne odneham, ker je cilj tistih, ki napadajo, da te utišajo. Ne odneham, ker imam okrog sebe skupnost. Meni lahko naredijo karkoli. Sprijaznila sem se že s tem, da sem postala nek strelovod in tarča, ampak tudi, če mi kaj naredijo, za menoj stoji 15 bolj pametnih, sposobnih in krasnih žensk ter še več ljudi, ki verjamejo v iste ideje. Naša ideja s tem ne bo zamrla.
