'Ni težko, če si iznajdljiv, vztrajen in veš, da ti bo uspelo'

32-letna Anja Kovačič sebe opisuje kot zasanjano popotnico, avanturistko po duši in pozitivno naravnano osebo, ki ji prijatelji pravijo, da je na pol hipi ter da pogosto rine z glavo skozi zid. A morda je ravno njena trma razlog, da je sledila svojim željam, ki so jo na koncu pripeljale v Avstralijo. "Odkar sem prvič okusila srečo, svobodo in možnost raziskovanja, ki ti jo nudijo potovanja, sem se zaljubila v odkrivanje novih krajev, kultur, ljudi, hrane," je dejala Kovačičeva, ki je na svoje prvo potovanje na Tajsko odšla s sestro pred desetimi leti. Od takrat je denar varčevala, da se je vsaj enkrat na leto lahko podala v novo državo, med nove ljudi.

Sicer pa je, kot pravi sama, novinarka po srcu. V Sloveniji je delala kot televizijska novinarka in se preizkusila v vlogi urednice resničnostnega šova. Presedlala je tudi na drugo stran medijskega prostora in bila predstavnica za stike z javnostmi.

Zakaj na drugi konec sveta?

Nekaj so potovanja, nekaj pa odhod v tujino zaradi službe. Zanimalo nas je, zakaj je Kovačičeva izbrala ravno Avstralijo in tudi, zakaj je pravzaprav iskala službo zunaj  slovenskih meja? Povedala je, da je o tej daljni deželi razmišljala dlje časa. Njena zgodba se je začela februarja letos, ko je najprej odpotovala na krajšo pot v Singapur, nato na Bali, od tam pa v Avstralijo. "Eden od razlogov je zelo enostaven. V Avstraliji še nisem bila in vedela sem, da tam lahko ogromno raziskujem – od kulture do narave in živali. Poleg tega sem od nekdaj želela delati v tujini in okusiti to 'borbo preživetja'. Zato sem se odločila, da združim oboje – delam in potujem hkrati," je pojasnila Kovačičeva in ob tem priznala, da je z odločitvijo dolgo oklevala. Na koncu je lovila zadnji vlak, da je dobila delovno-počitniško vizo, za katero lahko zaprosiš pred dopolnjenim 31 letom. "Vlogo sem oddala dva tedna pred rojstnim dnem. Zdaj sem tu že dobre tri mesece in življenje se mi je vmes vsaj štirikrat postavilo na glavo," je izpostavila.

'Pričakovala sem, da bom takoj dobila top službo'

Kovačičeva si pred odhodom v Avstralijo ni ničesar uredila v naprej, saj so ji tako predlagali znanci, ki so že bili tam. Svetovali so ji, naj ne išče službe pred prihodom, saj se utegne zgoditi, da bodo delodajalci želeli, da nemudoma začne z delom. Zato je, kot pravi sama, v Avstralijo odšla lahkomiselno in optimistično, povsem brez načrtov in posebnih želja. Uredila si ni niti stanovanja.

"Vse, kar sem imela, so bila visoka pričakovanja, da bom takoj dobila 'top' službo in začela na veliko služiti. Kar je bilo seveda najhuje. Ko sem prišla, je še vedno trajalo deževno obdobje, ki bi se moralo že končati. Delovnih mest ni bilo, turistična sezona se še ni začela. Cele dneve je deževalo, zato nisem imela kaj početi. Potapljanje je bilo predrago, glede na to, da nisem imela službe in nisem vedela, kdaj jo bom dobila. Je pa res, da sem bila precej izbirčna, saj sem želela delati v turizmu in ne v gostinstvu, kjer bi morda celo dobila službo," je začetke podoživela Kovačičeva, ki trenutno živi v Brisbanu.

Prvi trije tedni so bili naporni, saj se ni popolnoma nič premaknilo, je priznala. Si je pa v tem času uredila zavarovanje, telefonsko številko in ostale dokumente, ki jih potrebuješ ob vstopu v Avstralijo. "Vsak dan sem iskala službo in se vpisala na skupinske vadbe, kjer se nihče ne pogovarja z nikomer. Ni enostavno, a niti ni težko, če si iznajdljiv, vztrajen in predvsem veš, da ti bo uspelo, ker si to želiš," je ostala ves čas optimistična.

Birokracija v Avstraliji

Ko tujec pride v Avstralijo, birokratski postopki niso zapleteni, saj so po prejemu vize načeloma avtomatizirani, je pojasnila Kovačičeva. Večino stvari je možno spremljati preko aplikacij, na primer podatke o zdravstvenem zavarovanju, obiskih pri zdravnikih … "Bi bilo pa drugače, če bi bila mlajša in bi želela podaljšati vizo. V tem primeru bi morala opravljati dela, ki jih razpiše ministrstvo, na primer dela na kmetijah, obiranje sadja in zelenjave … Od vsakega delodajalca bi morala dobiti dokazila in jih poslati ministrstvu, da jih potrdi. Ampak mislim, da je tudi to zdaj že standardizirano," je razložila. Še največ dela je imela z nabiranjem dokumentacije za pridobitev vize, prevajanjem dokumentov, ugotavljanjem, katere dokumente prevesti in katere poslati v izvirniku. Vse dokumente za oddajo vloge je urejala, pridobivala in zbirala tri mesece.

Zanimalo nas je, ali jo je v Avstraliji kaj presenetilo? Ali je opazila posebnosti, ki jih v Sloveniji ali v Evropi ni? Najbolj ji je padlo v oči, da ima večina ljudi, ki jih je spoznala, otroke pri dvajsetih letih. Meni, da je to zato, ker imajo dobre družinske dodatke: "Hitro so se poročili, zdaj so že ločeni in imajo otroke z novimi partnerji. Kar pomeni, da se zelo hitro odločajo za družinsko življenje oziroma da še vedno živijo v zelo stigmatizirani družbi." Prepričana je, da sta zanositev, če nisi poročen, in splav še vedno tabu oziroma temi, ki ju Avstralci še niso sprejeli. Tudi sicer je dobila občutek, da je avstralska družba pri mnogih stvareh 30 let za nami.

Poleg tega jo je presenetilo, da se Avstralci zgodaj zbujajo. Predvideva, da zaradi vročine: "Tu se dan, aktivnosti, obiski v telovadnici začnejo ob 5. uri zjutraj, ker je okoli 17. ure že tema. Tukaj je zdaj zima, zato so dnevi krajši. Kar je zame, ki sem popolnoma nejutranji človek, mučno. Okoli 15. ure se zapirajo kavarne, kar pomeni, da popoldanske kavice odpadejo."

Kako je prišla do sanjske službe?

Čeprav se je na vse pretege branila, da je ne bi zajele gostinske vode, je na začetku svojih avstralskih pohodov 10 dni stregla v treh izmenah, v treh različnih restavracijah, barih. "Čisto na začetku sem čistila Airbnb stanovanja, pa še to je bila služba, ki mi jo je predala Dolenjka, ki je živela v istem mestu kot jaz. Želela mi je pomagati, za kar sem ji neizmerno hvaležna," se je spomnila začetkov.

Potem se ji je naenkrat nasmehnila sreča. Dobila je službo v SEA Electric, ki si je nikoli v življenju ne bi mogla zamisliti. Kako, ni želela razkriti, saj bo vse podrobnosti kmalu zapisala na svoji spletni strani, ki jo pripravlja. Povedala je zgolj, da je svojega sedanjega šefa in delodajalca spoznala v restavraciji, ko je bil z ženo na večerji.

Postala je predstavnica za odnose z javnostmi in menedžerka za razvoj evropskega trga. "Direktorja Tonyja Fairweatherja sem spoznala ravno v pravem trenutku, ko se je pripravljal na vstop na evropski trg. V dveh letih je kot start-up podjetje osvojil Avstralijo, prodrl na Novo Zelandijo, se preko oceana razširil v Azijo, pred dvema tednoma pa se je preselil v Ameriko. V Kaliforniji postavlja proizvodnjo, jaz pa sem nekakšna odskočna deska do Evrope," je pojasnila in dodala, da ji veliko pomeni, da ji je direktor omogočil, da delo opravlja od doma in zato lahko še naprej potuje in raziskuje Avstralijo.

Korak bliže k čistejšim mestom

Najpomembnejša stvar, ki po besedah Kovačičeve podjetje postavlja pred konkurente, je poseben sistem, ki ga je možno vgraditi v skoraj vsak tovornjak, kombi, dostavno vozilo in celo manjši avtobus, ne glede na znamko in model vozila. "Do leta 2030 morajo biti brezogljični tudi vsi novi avtobusi, ki se jih prodaja na evropskem trgu. Vozila, ki jih opremimo z našimi električnimi sistemi, ne potrebujejo posebnih zunanjih in dragih polnilnih postaj, saj se posebno baterijo napolni s prenosnim 22kW polnilcem v katerikoli trifazni vtičnici. Predstavljajo torej idealno rešitev za dostavo v urbanih mestih, kjer se vozilo vrača v bazo in se lahko baterija čez noč popolnoma napolni," je izpostavila prednosti.

Ker bi v dostavnih vozilih, tovornjakih in drugih tovornih vozilih dizelske motorje nadomestili električni sistemi, pomeni, da bi se ob zaviranju baterija polnila, namesto da bi izpusti onesnaževali zrak. "Ni torej izpustov, olja, ni madežev na cestah, ni servisiranja, niti ni zvočnega onesnaževanja okolja. Študija danskega ministrstva za okolje je pokazala, da mora biti do leta 2030 eden od treh tovornih vozil električen ali vsaj brezogljičen, da bo Evropska unija uspela izpolniti zaveze iz pariškega sporazuma," je poudarila Kovačičeva.

Zdaj podjetje vstopa tudi na evropski trg. Ravno te dni so v Evropo na testiranja in prilagoditve na evropske standarde poslali prvi tovornjak, ki ga bodo sicer uporabljali v Izraelu. "Za nas to predstavlja evropskega prvorojenca," je ponosna Kovačičeva, ki upa, da jim bo tudi Evropa, ki je sicer dovzetna za električna vozila in varovanje okolja, odprla vrata.

Za konec nas je seveda zanimalo, ali namerava v Avstraliji ostati za vedno? "Za zdaj ne," je bila jasna. Meni namreč, da bo lažje delati in sklepate posle iz Evrope kot iz Avstralije.