New York Times: Bo Slovenija prva nekdanja socialistična država s pomočjo?

Danes je ameriški časopis New York Times objavil članek o tem, da bi lahko bila Slovenija prva nekdanja socialistična država, članica Evropske unije, ki bo morala zaradi finančne krize zaprositi za mednarodno pomoč. Avtor Stephen Castle začne članek z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ki ji je na široko odprla vrata, tri leta pozneje pa je Slovenija po njegovih besedah skoraj neopazno vstopila še v evroobmočje.

Članek se nadaljuje, da je premier Janez Janša pretekli mesec opozoril, da bi lahko bila Slovenija zaradi zadolženosti prisiljena zaprositi za evropsko pomoč, pri tem pa dodaja, da je vlada že obljubila do štiri milijarde evrov, kar je več kot 11 odstotkov BDP za pomoč bankam.

Je Slovenijo preslepil dober začetek?

Castle ugotavlja, da je vse več dvoma, ali je bila slovenska tranzicija, ki ji je "nekoč zavidala vsa Srednja Evropa", prava. Nato nadaljuje, da je Slovenija skoraj vse obdržala v domačih rokah in v privatizacijski vihri ni prodajala tujcem, kot so to počele nekatere druge države. "Ta previdnost in upornost za tiste spremembe, ki bi jih drugi naredili – znano tudi kot slovenski gradualizem –, je zdaj spet pod vprašajem," nadaljuje in dodaja, da se nekateri sprašujejo, ali Slovenija morda ne trpi zaradi tako obetavnega začetka.

"To je lep kraj in ljudje menijo, da živijo lepo. Mi smo bili dobri učenci ob vstopu v evroobmočje, ravno tako pri vstopu v Evropsko unijo, zato je bilo tu veliko samozadovoljstva, zaradi česar pa verjetno nismo videli prioritetnih problemov," avtor navaja finančnega ministra Janeza Šušteršiča. "Zdaj se jih gotovo zavedajo," pa dodaj Castle.

Ob tem navede Inštitut za makroekonomske študije, ki trdi, da so slovenske banke s financiranjem gradbenega razcveta in slabih prevzemov nakopičile več milijard slabih dolgov. Slaba posojila zdaj znašajo šest milijard evrov oziroma 12 odstotkov slovenskega kreditnega portfelja.

"Gradbeništvo je strmoglavilo. Po pričakovanjih naj bi BDP letos padel za 0,9 odstotka, na 35,6 milijarde evrov. In ker so za vlado stroški zadolževanja visoki – pričakovani donosi na 10-letne obveznice so v zadnjem času nad šestimi odstotki – so za vlado tudi stroški obresti višji."

Smo krizo podcenjevali?

Avtor priznava, da Slovenija morda niti ni tako blizu prošnji za pomoč, saj bi se morala prihodnje leto zadolžiti za "relativno" nizkih 1,6 milijarde evrov. Vendar bi lahko Sloveniji vrata dolžniških trgov zaprli prav pričakovani donosi na njene obveznice.

Slovenija je bila kot članica nekdanje Jugoslavije po pisanju Castla dobro seznanjena s tržnimi ekonomijami. Hkrati je tudi veliko trgovala z Zahodno Evropo. "Vendar sta razpad Jugoslavije in slovenska pot v neodvisnost pustila prenapihnjen občutek ponosa in verjetno tudi slovenskih zmogljivosti."

Ameriški avtor v nadaljevanju navede trditve profesorja Marjana Svetličiča, vodje centra za mednarodne odnose pri Univerzi v Ljubljani. Ta trdi, da smo Slovenci, ki smo bili le v majhni meri izpostavljeni toksičnim ameriškim posojilom, podcenjevali nevarnosti bližajoče se evrske krize in podcenjevali obseg globalne ekonomije, ki se je spreminjala okoli nas.

Nato se je v Sloveniji zaradi precej lahkotnega zadolževanja razpočil gradbeni balon, hkrati pa so posebno vlogo odigrali člani gospodarske elite, ki je z menedžerskimi odkupi delno odkupovala podjetja. "To pomeni, da se je Slovenija obrnila navznoter, in to v času, ko je globalizacija začenjala oblikovati vzorce svetovne trgovine. Še slabše, veliko prevzemov ni imelo pravih poslovnih načrtov, ki bi jih tuji investitorji zahtevali," navaja uradnike in akademike.

Napake v bankah

"Mreža starih prijateljev je v majhnih državah zelo močna. Takšne povezave so bankirje oslepile. Verjeli so osebnostim. Rekli so, 'ti menedžerji so se v preteklosti odrezali dobro, zato jim dajmo denar,' in niso delali natančnih analiz," v članku navaja Svetličiča.

Prevzemi in združitve so vrhunec dosegli v prvem mandatu Janševe vlade, pojasnjuje Castle in dodaja, da je prav ta vlada kazala moč, ko je obdržala velike deleže v mnogih družbah. Pri tem poda primer prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško leta 2005, ko je bila iz posla izrinjena belgijska družba InBev.

Prav slovensko lastništvo je bil glavni cilj. "To ni tovarna, kakršne so prihajale, grajene s tujim kapitalom, zavijat našo zemljo v suženjstvo in bedo," navede avtor napis na spletni strani Pivovarne Laško. Pri tem pojasni, da je nato Pivovarno Laško zajela nakupovalna mrzlica in je kupila strateško vprašljiva deleža v Mercatorju in časopisni hiši Delo. Tako je precej mešan in okoren konglomerat postal neobvladljiv in velik del je bil od takrat prodan. Nasprotniki pa še vedno Janšo obtožujejo, da je želel nakopičiti svojo moč.

"Vodja opozicije in ljubljanski župan Zoran Janković trdi, da ga je s položaja direktorja Mercatorja odstavil Janša," navaja avtor prvaka največje opozicijske stranke, ki je še dodal, da je bilo za Janšo najbolj pomembno to, da si bil v pravi politični stranki. Castle pa nadaljuje, da so v Janševem kabinetu odgovorili, da se nikoli niso vmešavali v imenovanja na čelu Mercatorja.

New York Times na tej točki zopet omeni Inštitut za makroekonomske študije oziroma njegovega direktorja Boštjana Vasleta, ki pravi, da je bilo v obdobju med letoma 2005 in 2007 storjenih veliko napak. "Tik pred izbruhom krize je v Sloveniji veliko ljudi mislilo, da lahko podjetja kupijo le s poceni posojili bančnega sektorja, ki je zacvetel z vstopom v evroobmočje," pojasnjuje Vasle.

Manj tujih investicij zaradi zadržanosti?

In prav v tem času so bili pozivi k strukturnim reformam zavrnjeni s strani opozicije in različnih politikov ter interesnih skupin.

V zadnjih dveh desetletjih je bila zato rast neposrednih tujih investicij v Sloveniji nižja kot pa v ostalih srednje- in vzhodnoevropskih državah, kar je tudi omejilo prihod novih tehnologij in je vplivalo tudi na produktivnost, kot to ugotavlja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Zdaj pa Slovenija išče tujega partnerja za svojo veliko in bolno banko NLB. In minister Šušteršič pravi, da bi bilo to mogoče v nekaj mesecih ali morda enem letu.

Avtor nato navede proračunske reze v letošnji proračun in načrte vlade po sprejetju reforme delovne zakonodaje do konca leta in citira Šušteršiča, da bi bila mednarodna pomoč v tem primeru skrajna rešitev. "Danes se ljudje na neki način ne čutijo več izjemne ali boljše od drugih – kar je dobro, saj morda zdaj le prihaja boljše razumevanje za nujnost ukrepov, ki jih moramo sprejeti," dodaja Šušteršič.

Vendar ima slovenski gradualizem tudi zagovornike. Pri tem Castle navaja Jožeta Mencingerja, profesorja ekonomije in nekdanjega finančnega ministra, ki pravi, da nima nihče nič proti investicijam, kadar so te na primer neposredne. "Vendar pa ne razumem, zakaj bi morali prodati vsa naša podjetja," nadaljuje Mencinger.

Članek pa avtor zaključi, da tako mnenje v Sloveniji ni več enoglasno. "Ta ideja gradualizma je šla že malo predaleč. V začetku je bilo to primerno, vendar pa je na neki točki postalo izgovor za odlašanje vseh strukturnih reform," zaključuje avtor članek s citatom Vasleta.