(Ne)varni na drugi strani ograje in mala pošast Enej

Od sredine novembra do sredine decembra je "sezona" dlakavih spremljevalcev prvega decembrskega dobrega moža, Miklavža. Ta pridnim otrokom darila prinese v noči na 6. december, za poredne pa poskrbijo parkeljni. Osnovna naloga parkeljnov je strašenje porednih otrok: "Porednim fantom damo kakšno šibo čez rit, rado zaleže. Poredna dekleta pa ponavadi namažemo s sajami," pojasni Bor Benet, trenutni vodja podkorenskih oziroma "karenških" parkeljnov, kot jim pravijo v zgornjem delu Zgornjesavske doline.  

In kako parkeljni vedo, kdo je priden in kdo ne? "To pa parkeljni vse vedo, celo leto gledajo naokrog," pravi. Kaj pa, če ne gre za domače otroke? "Vidi on vse. Parkelj vidi. Od prve sekunde, ko ga zagleda, ve, ali je priden ali ne," vztraja prvi "karenški" parkelj, ki ima pod seboj še 21 drugih.

Zadnji petek v novembru pa so gostili mednarodno združbo sebi enakih. Pripravili so namreč prireditev Ognjeni spektakel, srečanje parkeljnov treh dežel, ki je zdaj postala že tradicionalna. V Podkoren je v petek zvečer privabila na stotine radovednežev, od otrok do odraslih, ki so preizkušali svoj pogum in skušali kljubovati 500 parkeljnom, ki so se podili po vaškem trgu. Ustavila jih ni niti ograja, ki jih je ločevala od obiskovalcev. 

"Na začetku je bila ta prireditev sicer v Kranjski Gori, nato pa so jo prestavili v Podkoren. Parkeljni sodijo sem in nikamor drugam," poudari Benet. "Podkoren ima Trentarja, ki je zaščitni znak parkeljnov. 12 rogov ima na sebi, njega morajo vsi upoštevati in ubogati, saj je glavni. Trentar je gonilna sila parkeljnov," pojasni.

Trentar je bil divji lovec iz Trente z druge strani Vršiča, ki je ljudem vlival strah v kosti, pojasni legendo iz preteklosti. "Ta gre od ust do ust, pripovedovalo jo je že veliko generacij pred mano," pravi. 'Da te ne bo Trentar vzel', so tako očetje in matere žugali mlajšim, kadar jim je padlo na pamet, da bi malo ponagajali starejšim. "In ponavadi je kar zaleglo," se smeji Benet. Tudi Trentarjeva maska, oziroma larfa, je precej težja od tiste, ki jo nosi običajni parkelj: "Tam nekje 10 kilogramov razlike je. Zelo težko se je premikati. Vsak, ki je bil do zdaj Trentar, vam bo verjetno rekel, da je ta vloga res nekaj posebnega, ampak njegovo opremo pa je precej zafrknjeno nositi."

In kdo je Trentar? "Običajno se izbere tistega, ki ima največ avtoritete v Peklu. Imena se pa nikoli ne izda," pravi Benet.

Vseeno uspemo najti nekoga iz preteklosti. "Star sem bil 18, 19 let. 12 rogov je neznansko težkih, maska je izdelana iz ovčje kože, notri pa je kot nekakšna čelada. Takrat je bila tista maska še tako ogromna, da smo jo morali zadaj podpreti z desko, da ni padla dol. Nič nisi videl, nekdo te je moral voditi. Ko sem bil Trentar, me je nekdo ves čas držal za verigo in nakazoval, kam moram iti, po potrebi me je zasukal. Moral sem v počep, da sem sploh lahko šel skozi vrata," se v smehu spominja domačin Denis Porčič, ki je pod vzdevkom Chorchyp znan v svetu borilnih veščin in glasbe. "Zdaj pa so fantje masko spremenili tako, da Trentar lahko hodi tudi sam," doda.

"Drugod je ta tradicija začela zamirati, v Podkorenu pa so se fantje ves čas trudili, da jo ohranijo. V zadnjih letih so se povezali tudi z drugimi državami in poglejte, kaj jim je uspelo," pokaže z roko na zbrano množico, ki se drenja ob ograji.

Osnovno opravo parkeljna sicer sestavljajo kožuh, čez katerega gre slinček, da zakrije vmesni prostor. Sledijo vrv, veriga, zvonci. Nato pa še maska in rokavice. Celotna oprema skupno tehta približno 20 kilogramov, poudarja sogovornik. 

Vse je narejeno ročno doma. "Kožuhe je šivala vaščanka, ki je zdaj žal že pokojna. Larfe je prav tako delal gospod iz Podkorena, ki je zdaj opustil to, tako da zdaj izdelavo prevzemamo mladi. Vsako leto skušamo sicer pokazati kaj novega, ampak nekatere stare maske so narejene tako dobro, da verjetno nikoli ne bodo šle ven iz obtoka, saj so res grozne," pravi vodja podkorenskih parkeljnov.

Nobenega čistila ni za to, če dežuje ali sneži, morajo kožuhe čim prej posušiti, da se v gosto dlako ne zažre vlaga. "Čez leto jih imamo shranjene v Peklu, da jih ne napadejo molji," Benet opiše društveno sobo Parkeljnov Podkoren. Tudi sicer na tovrstnih prireditvah fantje nosijo enaka črna oblačila z enotnim logotipom: "Smo se fantje odločili, da damo na kup denar in si naredimo taka oblačila, da smo enotni na teh spektaklih in da se tudi lažje najdemo v gneči."

Letos jih poleg domače vasi čaka še petkrat pot naokrog, od Avstrije, Italije in Hrvaške do bližnjih Goričan pri Medvodah: "Organizatorjem pošljemo prijavnico, povemo, koliko nas pride. Posamezne skupine sestavlja tudi 30 ali več parkeljnov, zato se mesta na prireditvi hitro zapolnijo. Običajno uredimo tudi prevoz s kombijem in šoferja."

Priprave potekajo vse leto, pripravljajo logistiko in koreografijo. Čeprav je morda videti, kot da parkeljni samo divjajo naokrog, Benet zagotavlja, da ni tako. "Zadaj je veliko dela. Moramo se dogovoriti, kaj bo kdo počel, da ne gremo vsi na eno stran in tako naprej."

V Podkorenu bodo parkeljni sicer strašili še nekaj časa, saj jih čaka še Miklavž, ki je tam najpomembnejši od treh decembrskih dobrih mož. So namreč njegovi uradni spremljevalci. Če so Parkeljni treh dežel namenjeni širšim množicam, pa je Miklavževanje bolj intimna, vaška stvar. "Hodimo od hiše do hiše, pozdravimo vse, od otrok do najstarejših. To je tradicija, ki v Podkorenu ne bo nikoli zamrla," zatrdi vodja "karenških" parkeljnov.  

Mali parkelj Enej

Med njimi sta tudi devetletni Enej in njegov tri leta mlajši bratec Jaša. Malčka se navdušeno rineta v prvo vrsto, prav nič se ne bojita. "Začelo se je z Enejem, ko je bil star tri leta. Takrat smo ga prvič pripeljali sem, in ko so pridrveli parkeljni, se je eden sklonil k njemu, češ vzel te bom v naročje. Bil sem prepričan, da bo začel jokati tako kot vsi drugi malčki, ampak on je stegnil rokice k njemu in se pustil dvigniti," oče Dane pripoveduje, kako se je rodila ljubezen do parkeljnov, ki vztraja še danes.

Pred dvema letoma pa si je Enej zaželel, da bi tudi sam postal eden od njih. Na vsak način je želel opravo parkeljna, vendar tako majhna nikoli ni bila izdelana. Prosil je in prosil, ponujal, da jo bo nekako že sam kupil s svojimi kovančki za žepnino, drobižek je želel prispevati celo njegov mlajši bratec.

Oče in mama sta morala nazadnje improvizirati, za izdelavo larfe sta poprosila nekega umetnika iz Ljubljane, po kožuh, ki je nekoč pripadal kurentu, pa sta se odpeljala v Podčetrtek. Nastala je ljubka oprava, ki bi jo malček nosil kar ves čas, vendar mu starša tega ne dovolita: "Enkrat se je tako oblekel in šel pozvonit k sosedom. Ko je majhna postava skočila iz teme, se je soseda prestrašila na smrt," opisuje oče.

Bo pa Enej vseeno kmalu spet prišel na svoj račun, saj so ga podkorenski parkeljni povabili na obisk. V prihodnjih dneh jih bo lahko obiskal, vse mu bodo pokazali in razložili, s seboj pa lahko prinese tudi svojo ljubljeno opravo.