'Neurejeni del trga skriva preko 2000 psihoterapevtov. Želimo najti tiste dobre'

Po več kot 20 letih, številnih prizadevanjih in nemalo zapletih, ki so se pojavili tudi v tem mandatu, je na ministrstvu za zdravje vendarle nastal Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Vendar pa Miran Možina z Univerze Sigmunda Freuda pravi: "Žal je bilo veselje, da je zakon končno na mizi, kratko. Ko smo ga prebrali, smo videli, da to ni dober zakon."

In podobno tudi Breda Jelen Sobočan iz Zbornice psihologov, ki se strinja, da tudi z njihovega zornega kota zakon "absolutno ni dober". Obe strani, ki sta glede načina ureditve psihoterapije sicer na nasprotnih bregovih, se tako glede zakona strinjata. Vsi pa imajo skupen cilj.

"Včeraj sem poslušal, da obstaja pri Šenčurju oseba, ki ji plačaš 100 evrov, da se nato ona joče namesto tebe. Menda je posel dober. Ampak to ni praksa, ki jo želimo zakonsko podpirati. Želimo, da se tak človek ne oglašuje kot psihoterapevt," je jasen Gregor Cuzak iz Zveze organizacij pacientov Slovenije. A, kot rečeno, predlog zakona po mnenju obeh strani področja ne naslavlja primerno.

Zakon namreč predvideva razmejitev med psihoterapijo in klinično psihoterapijo. Prva predvideva lajšanje, druga pa zdravljenje težav v duševnem zdravju. In to bi lahko opravljali le izvajalci zdravstvene dejavnosti. Kar pa za te, ki vanjo niso vključeni, ni sprejemljivo. "V praksi taka delitev absolutno ne bo delovala," meni Možina, z njim pa se strinja tudi Robert Cvetek s Teološke fakultete, ki pravi, da je nemogoče določiti in ločiti, kaj je lajšanje in kaj zdravljenje težav.

"Prav tako ne more delovati tudi to, da bi zdaj naenkrat začeli inšpektorji hoditi okoli in ločevati, kdo lahko zdravi in kdo lahko paciente le potrepljajo po ramenu," dodaja Možina.

Zastopniki pacientov: Čakalne vrste se merijo v letih

Psihoterapevti bi licenco pridobili z najmanj 1900 urami različnih usposabljanj. Za naziv kliničnega psihoterapevta, da bi torej lahko delovali znotraj zdravstvenih ustanov in zdravili, ne le svetovali, pa bi morali opraviti dodatnih 100 ur izobraževanja s področja psihopatologije ter še 200 ur kroženja.

Kar pa je za tiste, ki že delujejo v zdravstvenih ustanovah, nesprejemljivo. "Prehod je veliko preveč enostaven in dopušča vstop v klinično psihoterapijo tudi ljudem, ki niso dovolj izobraženi. Ljudem, ki so sicer lahko popolnoma odlično usposobljeni za svetovanje, nikakor pa ne za zdravljenje," meni Jelen Sobočanova. In medtem zastopniki pacientov opozarjajo, da se zaradi manjka kadra čakalne vrste merijo v letih.

In medtem ko Možina meni, da je vsem jasno, kaj je v ozadju teh bitk ter kam "pes taco moli", pa Jelen Sobočanova: "Zagotovo ne gre za to, da bi želeli zadržati denar zase. Argumente, da govorimo o izobrazbi in stroki, pa marsikdo namenoma presliši."

Z ministrstva medtem le pisno sporočajo, da bodo z zakonsko ureditvijo področja psihoterapije zagotovili čim večjo dobrobit za posameznika in da so stroki vedno pripravljeni prisluhniti. Javno razpravo pa so podaljšali do konca avgusta.

Potencial, ki ga skriva neurejeni trg? 

In kdo je po mnenju Cuzaka, ki je bil tudi gost v oddaji 24UR ZVEČER, odgovoren, da področje psihoterapije še naprej ostaja kaotično? "Težko sodim, kaj se je dogajalo zadnjih 20 let. Ministrstvo je dejalo, da bo dalo zakon v obravnavo takrat, ko se bo stroka poenotila. A na žalost se stroka ni poenotila, kar se vidi," je poudaril sogovornik.

Dejal je, da so sicer na strani pacientov, a da to še ne pomeni, da ne podpirajo tudi prizadevanj psihiatrov, kliničnih psihologov, psihologov in vseh ostalih, ki se trudijo za dobrobit pacientov. "Moramo pa biti fokusirani na to, kar je dobro za paciente. Postavili smo si tri stebre delovanja: dostopnost, kakovost in opolnomočenje pacientov." Sami se sicer ne želijo postaviti v vloge mediatorjev, kot je dejal Cuzak jim je to namreč letos enkrat že spodletelo, ko so želeli voditi mediacijo s Fidesom. 

Na novinarski konferenci je dejal tudi, da je to, kar se dogaja z zakonom, na nek način vojna za denar. In kot je pojasnil v naši večerni oddaji, je imel tu v mislih, da je danes za lajšanje psihičnih težav "na voljo psihoterapevtskih obravnava - obravnava z zdravili, nato pa pridejo na vrsto tudi druge vrste obravnav".

Dodal je, da je na leto plačanih okoli 250.000 psihiatričnih obravnav, ki naj bi jih izvajali psihiatri in klinični psihologi: "Med njimi je okoli 60 odstotkov t. i. kratkih psihoterapevtskih obravnav." "Predpisana zdravila, na primer antidepresivi, bodo po določenem času začela učinkovati, vendar pa to še ne pomeni, da bomo z njimi odpravili tudi razloge za težave," je poudaril.

Sami pa si želijo, da se "500 ljudem, ki danes delajo na tem področju, pridruži še 500 ljudi, ki so že na trgu, ki pa ni urejen". "Neurejeni del trga po naši oceni obsega 2000 ali več psihoterapevtov in mi želimo tiste dobre, ki delajo sistematično in so pod nadzorom, ločiti od tistih, ki bodo, kot rečeno, jokali v tvojem imenu," je dejal.

Ali zakon ljudem, ki niso pravilno usposobljeni, preprečuje delo z bolniki?

Jasno je sicer, kako nevarno je, če bolnik z motnjo v duševnem zdravju, pride po pomoč k nekomu, ki je opravil "vikend tečaj" psihoterapije. Ali zakon tem ljudem preprečuje delo z bolniki? "Po našem razumevanju ja," je dejal Cuzak.

Ki pa sicer meni, da so izjave, da psihoterapija ne sodi v zdravstvo, ali pa ločevanje na t. i. klinično ter neklinično, rahlo "privlečeno za lase". V zdravstvu in tudi v centrih za duševno zdravje namreč delujejo tudi socialni pedagogi, delovni terapevti, fizioterapevti, je pojasnil. Nihče od naštetih pa ni del medicinskega kadra. "Ali lahko torej ljudem pri tegobah pomagamo tudi na nemedicinski način? Odgovor jasen - da."

Vendar pa se mora to izvajati z ustrezno izobrazbo in pod nadzorom. Sogovornik se je strinjal, da ima tu primat medicina, ki naj izvaja nadzor. Je pa ob tem poudaril, da  danes stanja, ki so duševno pogojena, ne predpisujejo zgolj psihiatri in klinični psihologi. "Večino stanj pripišejo osebni zdravniki," je dejal in poudaril da začetek predstavlja že ugotovitev, da nekdo potrebuje pomoč.

"Želimo pa si tudi nadzor, ki bo povezal različne niti kakovosti v zdravstvu. Delo je premalo integrativno. Premalokrat poskrbimo za to, da bi pacientu po operaciji srca pomagali tudi v psihološkem smislu. Nagrajevati bi morali, kako dobro gre pacientu. In psihološka slika je del te zgodbe," je še zaključil.