Pod pritiski EU naj bi se namreč vendarle začelo premikati pri urejevanju trajnejšega statusa za približno 2200 preostalih bosanskih beguncev v naši državi. Usklajevanja med pristojnimi ministrstvi v zvezi s spreminjanjem obstoječega zakona, ki osebam z začasnim zatočiščem onemogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in s tem tudi pravice do zaposlovanja ter zdravstvenega zavarovanja, naj bi sicer potekala že nekaj časa, problematika pa je v teh dneh spet v ospredju zaradi napovedanega zaprtja še zadnjega ljubljanskega centra za begunce na Viču.
Grožnje z zaprtjem viškega nastanitvenega centra, v katerem biva nekaj manj kot 250 ljudi, se ponavljajo že vrsto let, kot pravijo viški begunci, vedno pred zaključkom šolskega leta, ko so njihovi otroci zaradi zaključevanja ocen pod največjim pritiskom. Letos naj bi jih vladni urad za priseljevanje in begunce tudi uresničil, saj bo notranje ministrstvo na tej lokaciji v kratkem pričelo z gradnjo novega azilnega doma za naseljevanje ilegalnih prebežnikov in prosilcev za azil. Viški begunci se bodo tako morali še to poletje sprijazniti s koncem domovanja v odsluženih barakah, na izbiro pa imajo preselitev v druge namestitvene centre vladnega urada ali pa vrnitev v BiH, za kar jim je ponujena tudi precej visoka "odpravnina".
Da gre za pereče vprašanje, saj so si prebivalci viškega centra v letih, odkar so zapustili svoje domove, v slovenski prestolnici za silo vendarle uspeli urediti "normalno" življenje, preselitev v novo okolje pa bi jih postavila na začetno točko in jih pahnila v še slabše življenjske pogoje, se zaveda tudi vladni urad za priseljevanje in begunce. Poleg omenjenih možnosti jim zato ponuja tudi šestmesečno denarno pomoč (okoli 50.000 SIT mesečno) za podnajemniško življenje v Ljubljani, svojemu razumevanju navkljub pa pušča odprto vprašanje, kako naj oseba brez urejenega statusa sploh pride do stanovanja in od kod naj vzame denar za plačevanje stroškov. Po trenutni zakonodaji je bosanskim beguncem dovoljeno opravljati le začasna in občasna dela, kar pomeni največ 8 ur na teden in skupno največ 60 dni v letu. Nemogoče za zagotavljanje lastne materialne eksistence torej.
Viški begunci so se vsekakor znašli pred težko odločitvijo, ki pa bi bila za njih veliko lažja, če bi se napovedi o ureditvi statusa že začele uresničevati. Sprememba begunske zakonodaje bi za večino od njih po desetih letih pomenila konec begunskega životarjenja in prisilne odvisnosti, z ureditvijo njihovega statusa pa bi Slovenija tudi prenehala kršiti mednarodne konvencije in začela z uveljavljanjem prakse evropskih držav na tem področju.
