Doktrina šoka je izrazito impresionistična knjiga brez trdne kvantitativne podlage. Ko navaja podatke, se Klein pogosto zanaša na kratka časovna obdobja (leto ali dve), omejena geografska področja (državo ali dve) in predvsem na izrezke iz dnevnega časopisja, ne na uradne, sistematične podatkovne baze. Kratka zgodovina neoliberalizma osmišlja svoje hipoteze z nekaj več in bolj sistematičnega sklicevanja na (še vedno preproste, deskriptivne) podatke, a je časovno omejena predvsem na prvi dve desetletji neoliberalnih reform (1980–1995/2000). Kako se podoba, ki nam jo izrisujeta Klein in Harvey, spremeni (če se sploh spremeni), ko se ozremo na akumulirano kvantitativno znanstveno literaturo, objavljeno v zadnjih treh desetletjih?
Odgovor na to vprašanje je deloma odvisen od definicije in mere neoliberalizma. Široko uveljavljen način definiranja in merjenja, ki se dokaj prilega opisom, ki jih ponujata Klein in Harvey, so različni indeksi ekonomske svobode, med katerimi je verjetno najbolj poznan Fraserjev. Ta razvršča države na lestvici od 0 do 10, pri čemer višja ocena prikazuje višjo stopnjo neoliberalnosti države. Skupna ocena države je sestavljena iz posameznih ocen s petih ključnih področij. (Mimogrede, ocen ne ustvarja Fraser sam, marveč so, da bi se izognili njegovi subjektivnosti, pridobljene iz tretjih virov, kot je denimo Svetovna banka.) Področja so naslednja: velikost države, pravni sistem in lastninske pravice, denarna politika, prostost mednarodne trgovine ter regulacija. Enostavneje rečeno, družba dobi višjo oceno na indeksu in je torej bolj neoliberalna, če ima skromnejšo državo (v smislu manjše državne porabe, davčnih stopenj, nacionalnega lastništva podjetij ipd.), robustno vladavino prava in dobro zaščitene lastninske pravice, neekspanzivno denarno politiko, malo kapitalskih kontrol ter tarifnih in netarifnih omejitev pri trgovanju ter skromnejšo regulacijo podjetništva, financ in trga dela. Z izjemo vladavine prava so ti kriteriji precej podobni kriterijem, ki jih uporabljata Klein in Harvey. Tudi tipični primeri najbolj neoliberalnih držav v zadnjih 20 letih – Hong Kong, Singapur, ZDA, Švica, Avstralija, Nova Zelandija, tudi Gruzija – dokaj ustrezajo sliki, ki jo ponavadi izpostavljajo kritiki.
Najnovejši, leto pripravljani pregled obstoječe znanstvene literature, ki uporablja indeks ekonomske svobode (tj. več kot 700 kvantitativnih študij iz recenziranih revij), prihaja do zanimivih ugotovitev. Po eni strani pregled poroča, da višje stopnje neoliberalizma v večini primerov pozitivno korelirajo z ekonomsko rastjo in rastjo dohodka, varovanjem človekovih pravic in mirom. Pozitivne korelacije s povečano korupcijo ali povečano neenakostjo so redke, prav tako so redke pozitivne korelacije z nižanjem delavskih plač ali višjo brezposelnostjo. Po drugi strani pregled ugotavlja, da so v primeru korupcije in neenakosti, pa tudi delavcev in okolja, zelo pogosti mešani izsledki (tj. nekateri elementi neoliberalizma kažejo v eno, drugi v nasprotno smer) ali ničelni rezultati (tj. odsotnost pozitivne ali negativne korelacije celotnega indeksa ali njegovih sestavnih delov). Če vzamemo vsa raziskovana področja skupaj, višje ocene neoliberalnosti pozitivno korelirajo s splošno želenimi družbenimi izkupički v nekaj več kot 50 odstotkih primerov. Mešani ali ničelni rezultati se pojavijo v približno 45 odstotkih primerov, jasne pozitivne korelacije z neželenimi izkupički pa zgolj v 5 odstotkih primerov.
To gotovo ni podoba neoliberalizma, ki bi si jo želeli njegovi libertarni in drugi zagovorniki. Kot velja za večino družbenih pojavov, se tudi v primeru neoliberalizma zdi, da njegovi družbeni učinki niso preprosti, enoznačni, kaj šele enoznačno dobri. Toda teh 700 kvantitativnih študij prav tako razkriva, da je radikalno kritična, enoznačna podoba prostega trga, ki jo slikata Klein in Harvey, enako neprimerna in oddaljena od resnice.
Dejstvo, da ima neoliberalizem tako pozitivne kot mešane učinke, me ne preseneča. Predvidevam, kot potrjuje kopica posameznih študij, da sta najbolj problematična, najbolj odgovorna za mešani in ničelni vidik neoliberalnih učinkov dva stebra tega sistema: skromna država in skromne delavske regulacije. Nedavna metaanaliza denimo ugotavlja, da nižanje podjetniških davkov (en vidik skromnosti neoliberalne države) nima nobenih pozitivnih učinkov na rast, kot naivno vztrajajo libertarci – vemo pa, da ima posledično krčenje državne porabe negativne učinke na dobrobit navadnega človeka in da denimo šibke države težje delujejo kot protiutež naraščajoči neenakosti. Še več, študije kažejo, da skromna država tipično korelira z manjšim posplošenim zaupanjem in z višjimi stopnjami umorov v družbi. Prav tako bi rekel, da so glede na večdesetletno krhanje sindikalnega organiziranja delavcev in delnega padca delavskega deleža celotnega družbenega dohodka dodatna neoliberalna krhanja regulacij na trgu dela verjetno zadnja stvar, ki bi si jo danes želeli.
Socialdemokratske skandinavske države, kot sta Danska ali Švedska, smiselno jemljejo iz neoliberalizma, kar je primerno, in zavračajo, kar ni. To lahko jasno vidimo, če se ravnamo po indeksu ekonomske svobode. Danska za svojo velikost države dobi relativno skromno oceno 5,3, kar je precej nižje kot ZDA, ki je nagrajena s 7,4. To pomeni, da je – kot vsi že vemo – ameriška država opazno skromnejša, bolj neoliberalna kot Danska; kar je z mojega socialdemokratskega vidika zelo slaba novica za Američane, tudi če je v indeksu ekonomske svobode to prikazano z višjo oceno. Nekaj podobnega velja za regulacijo trga dela. Danska dobi oceno 7,3, ZDA pa kar 9. ZDA ima torej veliko bolj neoliberalni trg dela kot Danska, med drugim na račun tega, da Američanom manjka institucija centraliziranega kolektivnega pogajanja, kar je z mojega gledišča velika (protineoliberalna) prednost Danske in šibkost ZDA. Toda obenem je Danska visoko, celo višje kot ZDA, ocenjena v kategorijah prostosti mednarodnega trgovanja (8,8 proti ameriški 7,8) in varnosti lastninskih pravic (8,3 proti 7,6; ta ocena izključuje vpliv vladavine prava).
Rekli bi lahko, da je v teh zadnjih dveh vidikih Danska ne le dokaj neoliberalna v absolutnem smislu, marveč celo relativno bolj neoliberalna kot ZDA. Toliko boljše za Dansko, glede na to, da ta dva vidika pogosto pozitivno korelirata z zaželenimi družbenimi izkupički. (Stvari so spet malo bolj zapletene, če se ozremo k podjetniški regulaciji: Danska ima presenetljivo višjo oceno kot ZDA in je torej v tem vidiku nekoliko bolj neoliberalna, čeprav sta obe skupaj visoko na neoliberalni lestvici, tj. ocena višja od 8.). Če je slogan neoliberalizma zgolj prosti trg!, je slogan socialne demokracije prostotržna država blaginje! – natančneje, prodelavska prostotržna država blaginje!, a to je že dokaj okoren slogan. V tem smislu socialna demokracija ni zgolj nasprotje neoliberalizma, marveč vključuje smiselne dele neoliberalizma in zavrže njegove nesmiselne dele. In v tem smislu gotovo zmaguje Skandinavija, ne Amerika.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.