Nenavadna ljubezen: stoletni Franc spet v 'svoji tridsatčetverki'

"O, draga mašin'ca, kolikokrat smo šli skozi to luknjo notri in ven!" Franc Primožič pokaže proti odprtini 32-tonske "tridsatčetverke". Če je sprva težko razumeti njegovo čustveno navezanost na to hladno, robustno oklepno vozilo, ki so ga za bojevanje uporabljali v drugi svetovni vojni in še dolgo po njej, je nekaj ur pozneje, ko slišimo njegovo zgodbo, vse jasno.

V takšnem tanku je preživel več kot dve leti, pod njim je spal v surovih zimskih nočeh v Rusiji, v njem se je domislil, kako prelisičiti Nemce in rešil na stotine življenj, bil je zadet z nemškim "panzerfaustom" in protitankovski topom, ob koncu vojne pa se je z njim vrnil v Slovenijo.

Mobiliziranec v nemško vojsko, sovjetski partizan in eden poslednjih tankistov druge svetovne vojne je v svojem življenju večkrat zrl smrti v oči in se za las izognil Golemu otoku. Rešili so ga jeklena volja, pogum, iznajdljivost, pa tudi veliko sreče, prizna. Je živa priča zgodovine, svojo zgodbo pripoveduje tako doživeto, kot bi se zgodila včeraj. Ne samo dogodkov, spomni se datumov, krajev in celo imen ljudi, ki jih je poznal pred 80 leti. Edina stvar, o kateri ne želi govoriti, je Titova jugoslovanska vojska.

Motor tanka zahrumi, težke gosenice se premaknejo in jeklena gmota se počasi popelje nekaj metrov naprej. Franc si na glavo povezne "šlemofon" in sleče jakno, nato pa po lestvi spretno spleza nanj ter – ne da bi potreboval kakšno pomoč – skozi kupolo izgine v notranjost.

18-letni protitankovski diverzant

Franc Primožič se je rodil v Pevmi pri Gorici 9. avgusta 1924, v začetku tridesetih let pa se je njegova družina preselila v Kamnik, kjer še danes živi. S tanki se je prvič srečal v nemški vojski, kamor je bil kot 18-letni fant mobiliziran leta 1942. V nemški vojski je bil diverzant, znanje, ki ga je pridobil, pa mu je pozneje zelo koristilo. 

"Učili so nas, kako uničiti tank, o mrtvih kotih in različnih vrstah min. Vse smo morali vedeti, poznati kritične točke, kam ga zadeti. Najbolj ranljiv je bil v boku. Če si se mu približal z boka in prišel v mrtvi kot, te mitraljez ali top ni mogel zadeti in si se lahko sprehajal okoli njega, saj te posadka sploh ni videla. Petčlanska posadka je namreč v tanku slepa, zato potrebuje pehoto, ki tank varuje. Brez pehote je obsojen na smrt," pojasnjuje.

Po treh mesecih šolanja so jih z vlakom poslali v Rusijo, v kraj Novograd–Volinski, ki se nahaja v današnji Ukrajini. Tam je prvič malo manjkalo, pa bi vanj uperili nemške cevi. "Marširali smo in pred menoj je hodil neki Južni Tirolec, kmečki fant z nerodno hojo. Večkrat sem se spotaknil ob njega, zato sem mu rekel, naj zamenja korak. Obrnil se je in me začel zmerjati z 'Windische Schweine' in podobno.  To je bilo preveč za moj ponos. Udaril sem ga z rezervno cevjo za mitraljez, ki sem jo nosil, ter mu zlomil ključnico. Onesvestil se je, jaz pa sem drugi dan moral na raport. Prišel je prevajalec in pojasnil sem, kako me je zmerjal. Malo sem se dodatno zlagal in imel srečo, saj sem dobil samo 14 dni aresta. Njega nisem nikoli več videl. Je bilo pa to vseeno dobro za nekaj – od tistega dne naprej je bila v naši enoti komanda, da Nemci nas, Oberkrainerjev, ne smejo več zmerjati s partizani in psi. Vsi smo bili nemški vojaki."

Pobeg k partizanom 

Neke noči je Franc v skupini osmih vojakov pobegnil iz nemške armade in dezertiral k sovjetskim partizanom. Tja ga je vleklo srce, pa tudi strah pred odhodom na fronto, kjer je bila možnost preživetja zelo majhna. Tri dni je bil na preizkušnji na nočni straži in šele, ko je dokazal, da je vreden zaupanja, je postal "njihov". 

Kljub temu bi tudi na tej strani skoraj umrl. "Ko sem zaradi vodke zaspal na ruski straži, sem bil obsojen na streljanje in pripeljan pred strelski vod. A komisar je rekel: ker je prostovoljec, mu enkrat oprostimo. Od takrat naprej nisem nikoli več zaspal na straži ali se napil."

Brutalne zime: 'Če ne bi imeli uši, bi zmrznili'

V ukrajinskih gozdovih je s partizani preživel dve hudi zimi. Sliši se neverjetno, a v tistem mrazu so bili srečni, ker so imeli uši. "Ko si se ulegel v posteljo, si se ponoči ves čas praskal in se premikal, da nisi zmrznil. Tako da so nas uši reševale. Enkrat na teden pa smo jih pobili – v zemljanki smo zakurili, slekli srajce, jih navili, nato pa spustili nad ogenj, da je plamen pomoril vse gnide in uši!"

Se pa Franc kljub temu ne spomni, da bi bili kdaj bolni, imeli ozebline ali kaj podobnega. "Tam je bil zdravnik, ki je bil neusmiljen glede spolno prenosljivih bolezni. Postaviti smo se morali v vrsto in se sleči, on pa nas je pregledal. Kdor se ni javil, pa je bil okužen, ga je naslednji dan čakala smrt. Spomnim se moškega in dveh žensk, ki so jih odkrili, in jih naslednji dan neusmiljeno ustrelili pred celo enoto – kot vzgojni ukrep vsem nam." 

Zaradi tega mu niti na misel ni prišlo, da bi imel kakšno dekle. "Želel sem se vrniti domov." 

Voznik in poveljnik tanka T-34

Po prehodu fronte je Franc postal vojak Rdeče armade. Uporabili so ga za prevajalca v taboriščih nemških vojnih ujetnikov. A vleklo ga je v domovino in ko je izvedel, da se v Tuzli začenja šolanje tankistov za potrebe Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, se je prijavil ter kljub prigovarjanju nadrejenih vztrajal, da ga pošljejo na šolanje. Konec poletja 1944 se je tako pridružil 300 jugoslovanskim fantom, med katerimi je bil velik delež Slovencev. Veliko je bilo nekdanjih nemških vojakov, del pa jih je bil poslan na šolanje prek zavezniških letališč v južni Italiji. Po koncu šolanja je bila formalno ustanovljena II. tankovska brigada NOVJ, kjer je bil Franc najprej voznik, pozneje pa poveljnik tanka T-34. 

Večina šolanja je potekala pozimi, ko so se temperature spustile tudi pod minus 30 stopinj. Namesto gumbov, ki jih z od mraza otrplimi prsti tako ali tako ne bi mogli zapeti ali odpeti, so imeli na oblačilih lesene klinčke in zanke iz vrvice. "Če smo bili na nalogi, kjer smo morali prespati izven vojaškega taborišča, smo umaknili tank in na odtise v snegu postavili dva vezana trama. Tank je zapeljal gor in pokrili smo ga s tankovsko cerado. Nekaj fantov je na platno nametalo sneg, da je bilo zatesnjeno, drugi pa smo izpod tanka spravili sneg. Nato smo vzeli peč in drva ter spodaj zakurili. Zaradi olja, ki se je strjevalo, je moral šofer na vsaki dve uri tank prižgati za 20 minut. Zjutraj smo vstali, pospravili, pojedli zajtrk in šli naprej," se spominja.

Rusi, ki so na tem šolanju predstavljali poveljniški in inštruktorski kader, so jih sicer vsega naučili prek mraza. "Imeli smo predavanja in če smo se snov naučili, smo zvečer v naročje dobili kup drv, da smo v zemljankah spali na toplem. Če pa nismo znali, drv ni bilo in smo morali spati na mrazu. Bili pa smo tudi prebrisani in smo na kakšni vaji kdaj brezo na skrivaj podrli in razžagali, ter se pozneje z njo greli," se hudomušno smeji. 

V tanku je preživel dva direktna zadetka 

Nova brigada je bila takoj prepeljana v Jugoslavijo in na sremski fronti doživela svoj ognjeni krst. Po ruski formaciji je bilo na vsakem tanku pet desantov, vojakov pehote, ki so se vozili na bokih tanka in ga varovali pred nemškimi diverzanti in "panzerfausti", ki so se jih najbolj bali. "Prvi dan je šla na prvo linijo prva četa prvega bataljona. Nemci so jo pričakali in dvignili roke v znak predaje. Fantje so peljali mimo, Nemci pa za njimi. Pobili so vse desante, naši tanki pa so goreli kot bakle. Težava je bila v tem, da so Nemci vedeli za vsak naš manever – ali je bil med nami izdajalec ali pa so nas poslušali po radiu. Drugi dan pa je šla na teren druga četa, v kateri sem bil jaz in na misel mi je prišlo znanje, ki sem ga pridobil v nemški šoli. Komandantu sem predlagal, da zašifriramo komande – 100 pomeni naprej, 200 desno, 300 levo, 400 brez municije, 500 obkoljen itd. Strinjal se je z mano in tako smo storili. To je bil uspeh brez žrtev!" ponosno pripoveduje o svoji domislici. 

Franc dobro ve, zakaj T-34 velja za najboljši tank vseh časov. "Bil je zelo okreten in imel je prednost v ulici – obrnil se je lahko na mestu, ni bilo treba narediti kroga. Poleg tega so bile njegove široke gosenice primerne za blato in sneg. Njegova edina šibka točka je bila, da ni imel elevatorja. Voznik je moral stisniti sklopko, da se je tank ustavil, šele potem je lahko streljal. Ko pa ti s tankom stojiš, postaneš živa tarča!"

Naš sogovornik je sodeloval v več spopadih, njegov tank pa je preživel dva direktna zadetka nemške protitankovske obrambe. "Sremska fronta je bila strupen teren – samo žito in koruza, notri pa je bilo skritih ogromno Nemcev s panzerfausti. Če na tanku nimaš desantov, da te branijo, si zadet. Jaz sem bil zadet z leve strani, v kupolo. Ta je k sreči ulita in debela, tako da izstrelek ni šel skozi in smo ostali živi. Drugič sem bil zadet pred hrvaškimi Vinkovci. S protitankovskim topom kalibra 76 mm so me zadeli od spredaj, sila pa je bila tako močna, da je zatreslo cel tank," pripoveduje in pokaže na rano na čelu, ki mu je do danes ostala od udarca. 

Po vojni je za las ušel Golemu otoku 

Zahvaljujoč svojemu znanju, iznajdljivosti in kančku sreče je Franc dočakal konec vojne. S tankom, ki mu je poveljeval, so prišli v Ljubljano in v drugi polovici maja 1945 v Trst, od koder pa so jih izgnali angleški zavezniki. Osramočeni so morali zapustiti Slovensko primorje. 

V jugoslovanki armadi kljub širokemu znanju in izjemno bogatim vojnim izkušnjam ni bil dobro sprejet, balkanski primitivizem pa ga je odbijal. Demobiliziran je bil šele konec leta 1947. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. "Nisem imel miru pred Udbo. Iz Beograda me je hodil zasliševat polkovnik Miha Butara, ki me je stalno pozdravljal s "prasica NKVD-jevska". Ko je prišel pome, da bi me odpeljali na Goli otok, pa sem mu povedal, kako mu ljudje blizu njega lažejo. Kot kaže, sem mu odprl oči in nikoli več ga nisem videl," svojo zgodbo zaključi Franc.

100-letni športnik, ki je živa priča zgodovine

Po vojni je Franc v telovadnici spoznal svojo ženo in se poročil, rodila sta se jima dva sinova. Nekaj časa je delal v tekstilni industriji, potem pa postal inštruktor v avtošoli. Verjeli ali ne – avto še vedno vozi!

Celo življenje je bil športnik – vrtel se je na telovadnem orodju, ogromno je planinaril. V vsaki alpski državi je splezal na dva najvišja vrhova – stal je na vrhu Matterhorna, Mont Blanca, Gran Paradisa, Jungfraua ... Kolikokrat je bil na Triglavu, niti ne ve. In v odlični formi je še danes. Poleti kolesari – s specialko naredi do 100 kilometrov na teden. Pozimi smuča – na belih strminah Krvavca ne izpusti nobenega lepega dneva zimske sezone. Vsak dan vstane ob 6. uri, prebere časopis, poje zajtrk, dela na vrtu in se rekreira, k počitku pa se odpravi šele potem, ko pogleda vsa poročila, tudi tuja. Od 19h do polnoči. "Rad sem na tekočem," pravi.

K zdravniku ne hodi. "Moj karton je še nedolžen," se smeji. Na vprašanje, kakšen je njegov recept za dolgo življenje, odgovori: "Ja, umreti ne smeš!" in se zakrohota. Nato pa resno doda: "Celo življenje živim po skavtskih načelih – brez cigaret, brez alkohola, brez lumparij. Z veliko športa. In to me drži."

Ko so besede odveč

Vožnjo s tankom T-34 je Francu v sodelovanju s Parkom vojaške zgodovine v Pivki že lani organizirala ekipa podcasta Atmosferci. Takrat se je v tank usedel po dolgih 75 letih. Letos, ob praznovanju stotega rojstnega dneva, pa je Franc poleg vožnje, ki ga je tako razveselila, postal tudi častni član društva prijateljev Parka vojaške zgodovine.

"Zato, ker ste živa priča zgodovine, s svojimi pričevanji pa nenehno opozarjate na vojne grozote in opominjate na pomen prizadevanj za mir v svetu," mu je čestital Janko Boštjančič, direktor Parka. 

Franc pa ni našel besed, s katerimi bi se zahvalil za darilo, ki ga je prejel. "Iskrena hvala, vsaka beseda se mi zdi, da je odveč," je bil ganjen.