NEnasilje: Večja naj bo odgovornost staršev, več pooblastil učiteljem

Med več kot 200 gledalci, ki so si oddajo v celjskem narodnem domu ogledali v živo, je bila tudi 10-letna Lana. "Prišla sem, ker se tudi v mojem razredu dogaja nasilje, in me zanima, kaj si drugi mislijo o tem." Da je sošolec pogosto agresiven in da učitelji ob njegovih izbruhih tudi povsem odpovedo, pove. Njegovo jezo je v preteklih letih večkrat izkusila na lastni koži. "Sem večkrat prišla domov objokana. Je bil kar nastrojen proti meni, je pa zdaj že malo bolje, se je umiril," pripoveduje deklica. Ob tem je čutila stisko, ki ji jo je pomagala premagovati mama. "Mi je bila v veliko oporo in mi svetovala."

Težave so skušali reševati tudi na roditeljskih sestankih. "Ni bilo vedno lahko, ko je prišla domov v solzah in ni želela povedati vzroka," pa razlaga Lanina mama Brigita Končan. Deklica se ji je nato začela odpirati, kadar koli je želela, sta se o tem pogovarjali. "Je pa starše treba gledati iz dveh vidikov: eni so tisti starši, katerih otroci so žrtev, in drugi, katerih otroci so tisti, ki izvajajo nasilje." Sama je sicer prepričana, da se vsako nasilje najprej začne doma – tako ali drugače. "Ne pravim, da imajo doma nasilje, je pa mogoče malo več dovoljeno ali pa je morda manj sprejemanja s strani staršev. In potem pač enkrat eskalira."

In kje vidi rešitve? "Na hčerini stopnji – menim, da bi šola morala narediti veliko več. Ampak v tem smislu, da si mora najprej priznati, da obstaja težava. Česar mislim, da si še vedno ne." Rešitve pa je po njenem mnenju treba iskati postopoma, tudi pri starših. "Tega dečka sicer pokličejo iz razreda in mu povedo, da to, kar počne, ni prav, ampak hkrati se za svoja dejanja nikoli ne rabi opravičiti. In to ni prav. Če doma niso začeli z osnovami, mora to pač narediti šola. Ampak enkrat je pa treba," je jasna.

Da so odnosi med mladostniki čedalje bolj konfliktni in stresni, a če imaš otroke rad in jim prisluhneš, se ti tudi odprejo, pa izpostavlja profesorica Srednje zdravstvene in kozmetične šole Celje Irena Kramberger. Kar se tiče medvrstniškega nasilja, je po njenih izkušnjah tega največ prav na spletu: "snemanja, objavljanja". "Po družbenih omrežjih si lahko največ povedo in zapišejo, če še objavijo, je toliko huje." K tej problematiki so pristopili s pogovori, predvsem pa težave rešujejo sproti – s svetovalnimi delavci, razredničarkami in ravnateljico, potem pa vključujejo tudi starše. A kaj, ko zgolj pogovor več ne zadostuje – imajo učitelji in ravnatelji dovolj pristojnosti? Krambergerjeva pravi, da se na njihovi šoli na srečo še niso srečali s problematiko, ko pogovor ne bi bil dovolj. "Smo zaenkrat še uspešni na tem področju."

'Težave iz prostorov šole se prenašajo v vse sfere družbe, tudi na strehe veleblagovnic'

Da sistem sicer pogosto poklekne – tudi pred starši, ki za vsako ceno zagovarjajo otroke, v šolo prihajajo celo z odvetnikom, pa so opozorili strokovnjaki. Ter da je čas za konkretne rešitve, tudi na področju pristojnosti učiteljev. "Izpostavljenega je bilo veliko in minister (za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda – op.p.) je dobil dobro vodilo, ki ga bo predstavil naprej vladi," pa je po oddaji povedal predsednik Dijaške skupnosti Celje Nik Slemenšek. "Ugotovili smo, da obstaja sozvočje med dijaki, profesorji, starejšimi in predstavniki oblasti. Da gre za prvi korak na poti izboljšanja – od besed k dejanjem," meni in hkrati poudarja, da se ne išče krivcev, temveč rešitve, kako neka ravnanja izkoreniniti. Težave se po njegovem prenašajo iz šolskih prostorov v ostale sfere družbenega življenja – "tudi na primer na strehe veleblagovnic, kot smo videli v Celju". V celjski dijaški skupnosti se bodo zato s podobnimi dogodki, kot je bil včerajšnji, tudi z okroglimi mizami, trudili soočati s tovrstno problematiko. "In dijake povezovali, ne ločevali."

Do podobnega zaključka je že pred oddajo prišla tudi Marijana Kolenko, ravnateljica Osnovne šole Lava Celje. "V teh dneh smo si toliko povedali, kaj potrebujemo, da je resnično čas, da začnemo jutri zjutraj to udejanjati. Pa naj bo od ministra navzdol, do nas v šolah in tudi starši. Sporočila so bila tako zelo jasna, da resnično samo mi vsi – vsak na svojem področju – lahko začnemo s tem. Da se začnemo pogovarjati, da vidimo drug drugega, da prepoznavamo oblike nasilja, predvsem pa, da se krepimo v človečnosti. To je tisto sporočilo, ki ga potrebujemo," opozarja. Po njenem mnenju pa manevrski prostor obstaja tudi še na področju zakonodaje. "Da nekaj členov spremenimo in to takoj. Kajti samo s tem bomo dobili tudi priložnost, da bomo lahko začeli udejanjati tudi v šolah, vrtcih vsak svoj del odgovornosti." Ob tem se naveže predvsem na odgovornost staršev – za primere, ko njihovi otroci odstopajo v takšnih odklonskih vedenjih. "Odgovornost staršev ni nikjer tako jasno definirana, da bi ti vedeli, da je enoznačno postavljeno: Če ne bomo otroka pripravili, bomo odgovarjali – zakonsko ali celo materialno, kazensko. In tukaj imamo veliko priložnost. Nam pa omogočiti znotraj pravilnikov in zakonodaje, da lahko ukrepamo – ne da bi se komur koli morali zagovarjati." Takšen premik se po njenem lahko naredi zelo hitro, s tem družbenim dogovorom pa bi imeli vsa orodja za izboljševanje družbe.

Da gre za zelo pomembno tematiko, ki zahteva odgovore, ki jih resnično moramo slišati vsi, so se strinjali tudi ustvarjalci oddaje. Pripravljali so jo skorajda ves mesec – vse od primera na strehi celjskega nakupovalnega središča ter nato še dveh strašljivih dogodkov v Srbiji.

"Bilo je veliko dela, veliko prispevkov za pripraviti, sogovornikov priklicati," zalogaj s pripravo takšne oddaje opisuje novinarka Petra Čertanc Mavsar. Želeli so namreč, da je to oddaja, ki bo dosegla tudi mlade. "Zato smo se tega lotili profesionalno," dodaja. V studio so povabili kar 14 sogovornikov, z apeli in nagovori so sodelovali znani športniki. "Ker se nam je zdelo, da so lahko zgled, ki ga bodo mladi slišali in upoštevali."

In sporočilo, ki ga oddaja prinaša, je zelo pomembno: "Ne želimo obsojati, ne želimo iskati krivcev in žrtev, želimo pa podati sporočilo, da je nasilje nesprejemljivo." Zato bi želeli, da to slišijo predvsem mladi – pomemben del družbe. "Ne smemo dovoliti, da se takšne stvari dogajajo."

Za kako obsežen projekt gre, orisuje tudi urednica Alenka Marovt. "Če se malo pošalim – okupirali smo pol Celja. Tukaj je zares zajetna ekipa, ki skrbi za tehnično brezhibnost, potrebna je scena, tehnične brezhibnosti, da sta slika in ton brezhibna. In da ne govorim o vsebini: kreativna ekipa jo je pripravljala kakšen mesec." In kakšen izplen si obetajo ustvarjalci oddaje? "Rada rečem, da če so bila družbena omrežja pospešek za vse več medvrstniškega nasilja med mladimi, si sama resnično želim, da bi bili mi in ta oddaja pospešek temu, da bi predramili odločevalce, šole in tudi starše, ki moramo biti v koraku s časom – da se pogovarjamo z našimi otroki," poudarja. Po njenem mnenju pa s(m)o prav mediji tisti, ki lahko s takšnimi projekti bistveno pripomorejo k spremembam. "Ravno za to smo v studio povabili tudi strokovnjake iz prakse – torej tiste, ki vsak dan delajo z otroki, ki imajo težave. Oni točno vedo, kaj potrebujejo, česa nimajo in za kaj je skrajni čas na odločevalcih."

Da so vsi gostje imeli zelo pomembna in raznolika sporočila, pravi tudi voditeljica Maja Sodja. "Od tega, da se šola ne sme uklanjati staršem, ki tja hodijo z odvetniki, do tega, da je nujen strpen dialog." Veseli jo, da so naslovili tudi odgovornost politike. "Da je bila tukaj tudi predsednica države, ki je bila zelo jasna in tudi realna, ko je na vprašanje, ali je to pravzaprav možno doseči, odgovorila: Misija nemogoče." Izpostavila je tudi sporočilo Leonide Zalokar, ravnateljice Strokovnega centra Planina: Treba je ukrepati zdaj, ne smemo si zatiskati oči, teh primerov pometati pod preprogo in se delati, da je celjski primer osamljen. "Pokazali smo v oddaji, da ni, da to se dogaja, je vseprisotno. In da moramo kot družba reagirati in reči: Ne, ničelna toleranca do vsakršnega nasilja," še zaključuje.