NEnasilje

Zakaj takšnih otrok sistem ne spodbuja, zakaj takšnih otrok sistem ne zaščiti, zakaj se morajo takšni otroci dnevno boriti s sošolci za družbo, za naklonjenost, prenašati žaljivke, ki pečejo, se upirati izkoriščanju? V  stiskah, ki visijo kot večtonska skala, takšni otroci premorejo modrost, da najdejo zavetje v knjigah. V njih se skrijejo in zaplavajo v svoj svet. Kaj pa, če zavetja ne zmorejo najti? Ne zaupajo staršem? Ali pa njihovi starši niso dovolj opolnomočeni, da bi se znali in želeli pogovarjati z njimi, prepoznali stisko in denimo vedeli, da obstaja največja spletna svetovalnica 'To sem jaz'? To je odličen projekt, kjer na anonimna vprašanja stisk mladostnikov odgovarja 70 strokovnjakov z različnih področij. Kjer v priročniku ponujajo številne zvočne vaje za umiritev, denimo. Zakaj izvrstni projekti, kot je ta od celjskega NIJZ, ne postanejo del sistema? Da bi šole znale odgovarjati na vprašanje: "Kaj lahko naredim, da mi bo lažje?" in znale nagovarjati: "Hej, vase poglej!"

Kako globoke rane bo moral zdraviti tak otrok? Se bo bojeval z duševnimi stiskami in v vrsti na prvi pregled in terapijo čakal leto, dve, tri?  Ko je Maja Sodja, ki bo vodila ponedeljkovo oddajo NEnasilje, pripravila dosjeja za Fokus o duševnih stiskah in psihiatrijah, so nas še enkrat več predramili podatki: na otroški psihiatriji ljubljanske Pediatrične klinike so imeli v 2021 250-odstoten porast pregledov v primerjavi z letom 2019, samo urgentnih pregledov je bilo lani dvakrat toliko kot leta 2019. To so zares alarmantni podatki, ki jih je pomagal kreirati tudi covid.

Medvrstniško nasilje ima moč uničevanja življenj, zato morajo šole, ravnatelji odreagirati in ukrepati. Kdo bo imel pogum, da bo s kirurško ostrino zarezal v šolski sistem? Mu dal moč, avtonomijo, avtoriteto, razumljive zakone, pravilnike, da ga ne bodo nadvladali starši? So učitelji opolnomočeni, dovolj korajžni, imajo vzvode ali je udobneje gladiti, ugajati staršem in kolektivu? Smo starši in učitelji pripravljeni iti v korak s časom? V ubijalskem ritmu je udobno imeti uro zase. In se medtem ne zavedati, da je otrok v varnem zavetju doma, vpet med stene za vrati, tisti, ki je lahko žrtev na omrežjih, ali pa prav on nekdo, ki zbada drugega.

Družbena omrežja so bila ključna prekretnica za družbo, za mlade. To je njihov svet, v katerem se počutijo varne, domače. To se je še kako pokazalo v praksi, ko je novinarka Petra Čertanc Mavsar za rubriko Inšpektor pripravila prispevek o zaslonih in naredila eksperiment: "Od danes najprej boste en mesec brez telefonov, računalnikov, tablic, interneta." Osmošolci niso zmogli. Stres, stiska, osuplost, vprašanja in odgovori: "En mesec? Kdaj se bo to začelo? Lahko pokličem svojo mami, če je to res, ji bom potem težil cel dan. Razočaran sem, da so moji starši to podpisali. - Ali mislite, da boste zdržali? - Ne." Večina je telefone dobila že v tretjem, četrtem razredu, dnevno pa pred zasloni preživijo od dve do osem ur.

Starši smo odpovedali. Ne sledimo razvoju družbenih omrežij. Zakaj smo otrokom dali v roke "orožje", kot telefone poimenuje naš gost v oddaji NEnasilje antropolog Dan Podjed, s katerim jih nismo naučili rokovati? Današnji mladi so drugačni. Mladi so vselej drugačni. So izjemni, boljši od nas, poudari Podjed. "Ni čudno, da eksplodirajo, če smo jim vzeli prostor. Nimajo se kam umakniti pred starši, kot smo se imeli mi, igrišča so zaklenjena, ostale so jim strehe trgovskih centrov in Tik Tok."

Lumparije smo počeli vsi, vsi smo bili "Lumpsterji", kot je knjigo poimenoval še en naš gost Žiga X. Gombač, ki bo imel v treh mesecih 60 nastopov po šolah, v katerih bo skušal mladim pokazati drugo perspektivo, jim spet približati knjigo, ki jih bo naučila razmišljati, morda bodo v njej našli rešitve, kako se izviti iz vrtiljaka negativnih čustev. Ker literatura zareže globlje.

Kaj imamo od besa, gneva, ki ga zlivamo na druge? Sploh še koga preplavi telesna bolečina? Se zavedamo sledi globokih zarez? Zakaj ne sprejemamo drugačnih, nadpovprečnih, talentiranih? Kaj občutimo, da nekomu prisolimo klofuto? Ga kličemo "vijolica, klovn, lezbača, cmera, bajsgranata ..." kot so naše sogovornike, ki so zmogli stopiti pred kamero, da morda s svojo pripovedjo, izkušnjo pomagajo drugim, ki jih razjeda psihično nasilje.

In zakaj po drugi strani, ko gre za Evrovizijo, denimo, povzdigujemo ta spektakel drugačnosti, ki ga gleda več kot 10 milijonov ljudi po vsem svetu? Drugačnost zmaguje. Vsako leto. Zakaj ne bi drugačnost, bit bogastva družbe, zmagovala vsak dan?

S skrbno izbranimi gosti, občinstvom, z mojimi cenjenimi kolegi Majo, Petro, Stašo, Juretom in številno ekipo, ki skrbi za tehnični presežek, pripravljamo oddajo za poduk. Vsem nam, da se bomo, če si sposodim frazo od šefa Uefe Aleksandra Čeferina, iz morskih psov čim večkrat prelevili v delfine.