Čeprav stari več desetletij, umori, ki naj bi jih v preteklosti zagrešili pripadniki jugoslovanske tajne službe, te dni odmevajo, kot že dolgo ne.
O primerih so se razpisali tudi avstrijski in nemški mediji. Prvi, ker je publicist Roman Leljak v Celovcu vložil ovadbo zoper domnevne krivce za enega od umorov, nemški pa zato, ker njihove oblasti jugoslovanske agente že leta obtožujejo nečednih poslov na njihovih tleh.
Kot so za avstrijski Kleine Zeitung pojasnili na tožilstvu v Celovcu, v zvezi z umori uradna preiskava ni odprta, so pa v fazi preverjanja in prevajanja novi dokazi, slednje je danes v Celovcu pojasnjuje tudi sam Leljak.
Leljak: Zemljarič odobril akcijo, v kateri je bil ubit Martinović
Leljak trdi, da je Janez Zemljarič, takrat vodja Službe domovinske varnosti (SDV) odobril akcijo, v kateri je bil leta 1975 v Celovcu ubit hrvaški emigrant Nikica Martinović. Ob tem pa kot človeka, ki je akcijo izvedel, navaja Milana Doriča (Hanzija), ki menda danes živi v Nemčiji, kjer ima gostinski lokal.
Leljak trdi, da je moral primer oddati avstrijskim organom, ker v Sloveniji ni posluha za preiskovanje spornih dejanj komunističnega režime.
Po Leljakovih besedah je avstrijske policiste, s katerimi je stik navezal že v četrtek, zanimala predvsem vpletenost takratne SDV v umor, pri čemer jim je predložil dokumente, do katerih je prišel v Arhivu RS.
Del dokumentov se po njegovih besedah nanaša na nadzor SDV nad Martinovićem preko mreže njenih sodelavcev v Avstriji. Ti so po besedah Leljaka po rodu večinoma Hrvati, danes pa so avstrijski državljani, ki živijo v Celovcu. "Šli smo skozi vsakega posebej," je pojasnil.
Policistom je predstavil tudi dokument "operativni načrt dela akcije Pliberški vod" za leto 1975, ki je takrat potekala v okviru SDV. Omenjeni načrt je podpisal Zemljarič, predvideval pa je ohromitev dela hrvaške emigracije in ustvarjanje njenega medsebojnega nezaupanja.
Leljak je danes še sporočil, da se bo v torek udeležil razgovora s slovensko policijo tako o primeru Martinović, kot tudi o primeru umora hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca, ki naj bi ga po navedbah Leljaka 3. julija 1972 v Salzburgu ugrabili in nato likvidirali pripadniki nekdanje SDV.
Sestra umorjenega Slovenijo zaprosila za pomoč
Je pa umor Martinovića in hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca obravnavala komisija DZ za peticije, a prav daleč niso prišli.
Na razpravo je sicer prišla njegova sestra, ki je prepričana, da nekdo vendarle mora vedeti, kaj se je zgodilo z njenim bratom. Meni pa tudi, da je ta "nekdo" še živ. Slovenske oblasti je zaprosila, da njegovi družini pomagajo najti bratove posmrtne ostanke, da bi ga lahko dostojno pokopali. Vendar pa komisija, v kateri imajo večino koalicijske stranke, v zvezi s preiskovanjem teh primerov ni sprejela nobenih sklepov. Prepričani so, da je to delo organov pregona.
Medtem pa se odpira vprašanje, ali se bo s katero od tujih držav Slovenija zapletla v podoben spor kot Hrvaška v primeru Perković, ko država visokega uradnika hrvaške obveščevalne službe, osumljenega domnevnega sodelovanja pri umoru hrvaškega izseljenca, ni želela aretirati vse dokler niso bili pritiski EU premočni, poskusili so celo s spremembo zakona.
Osumljene naj izročijo Avstriji
V Avstriji so se medtem oglasili tudi politiki. Pri avstrijskih svobodnjakih (FPÖ), menijo, da bi morala Slovenija osumljence izročiti Avstriji. "Čeprav je bil umor storjen leta 1975, ne more biti, da naročnik umora, nekdanji šef slovenske Udbe kot tudi visok partijski funkcionar Janez Zemljarič v Sloveniji živi povsem normalno," pravi Ammeliese Kitzmüller.
Josip Lukenda, znan kot Borje, ki ga Leljak in zgodovinar Florian Rulitz navajata kot pomočnika pri umoru Martinovića, danes živi v Avstriji. Prav tako brez težav. "To je klofuta vsem žrtvam Tita in Udbe, ki ne glede na etnično pripadnost potrebujejo pojasnilo avstrijskih pravosodnih organov. Republiko Avstrijo s tem pozivamo, da v primeru Martinović končno prevzame aktivno vlogo in žrtvam Udbe končno zagotovi pravico," pravi Kitzmüllerjeva.
Na nemških tleh umorili 22 ljudi?
Nemški Frankfurter Rundschau pa se je spet razpisal o podobnem primeru na njihovih tleh, gre za umor Stjepana Đurekovića, ki tri desetletja pozneje ostaja nepojasnjen.
Đureković je bil v Ini direktor marketinga in je leto pred smrtjo pobegnil na Bavarsko. Preden bi pričal proti Vanji Špiljaku, ki je bil v Ini pristojen za nakupe tuje nafte, so ga umorili s sedmimi streli in udarcem po glavi.
Preiskovalce so sledi pripeljale do Josipa Perkovića, ki je bil takrat pri Udbi pristojen za "sovražno emigracijo", nalog za likvidacijo pa naj bi dal leta 2007 umrli Mika Špiljak.
Na Hrvaškem se o najdbah nemških preiskovalcev doslej ni govorilo. Novinar Željko Peratović, ki je o tem pisal, je kmalu ostal brez naročnikov za svoje članke, sicer pa se ob omembi spornega početja krivda običajno zvali na Beograd – češ, naročila so "izdajali" v Srbiji.
Avtor članka sicer navaja, da si je Udba Nemčijo očitno predstavljala kot svoje lovišče. Od leta 1970 do 1989 naj bi na njihovih tleh zagrešili vsaj 22 umorov.
Nekdanji akterji so aktivni tudi danes
Nemški mediji izpostavljajo, da je zanimivo, da se na področju teh umorov nič ne premakne niti po koncu Jugoslavije, ki je sicer Nemčiji dolgo očitala, da ščiti ekstremiste. Naslednice skupne države se namreč upirajo preiskavam in izročitvam.
Izpostavljajo, da so številni iz vrst nekdanjih obveščevalcev danes aktivni politiki, ki so ob tem obdržali še vse svoje "veze in poznanstva".
