24-letna Jasna Klemenčič se je z močno bolečimi menstrualnimi krči začela srečevati že v srednji šoli in fakulteti. Zaradi hudih bolečin je morala večkrat tudi izostati od pouka. "Teden dni po menstruaciji so se mi zmeraj pojavile bolečine v hrbtu, zaradi česar sem večkrat obiskala ortopeda," nam je zaupala in dodala, da ji je prav on namignil, da bi bile njene bolečine lahko ginekološkega izvora. Kljub rednim obiskom ginekologinje ta ni nikoli odkrila nič nenavadnega, težave pa so se samo stopnjevale. Obiskala je tudi kar nekaj drugih specialistov, poleg ortopeda še fizioterapevta in revmatologa, ki prav tako niso postavili nobene diagnoze.
A njene težave so se s prvim valom epidemije, spomladi 2020, še dodatno poslabšale, saj je zdravstvo postalo povsem nedostopno. "Bolečine so bile vse bolj močne, ginekologinja pa nedostopna. Nikogar nisem mogla priklicati na telefon, ko mi je končno uspelo, pa so moj pregled prelagali na konec epidemije," pravi Ljubljančanka. Bila je zelo zaskrbljena, zato je kot edino izbiro videla samoplačniški obisk zasebne ginekologije.
"Ob pregledu in ultrazvoku je ugotovila, da imam skoraj zagotovo endometriozo," pojasnjuje Klemenčičeva. Gre za bolezen, pri kateri se maternično tkivo razrašča po drugih organih, npr. jajčnikih, mehurju in črevesju. Dokončno se potrdi z laparoskopijo ali z magnetno resonanco medenice. "Že takrat je bil opazen vozel med maternico in črevesjem, kar je najverjetnejši vzrok za moje bolečine – menstrualne in bolečino v križu," razlaga.
Vse to ji je zasebna ginekologinja opisala v izvidu, ni pa je mogla napotiti na zdravljenje, saj bi morala vse plačati sama. Ginekologinja ji je naročila, naj takoj, ko bo možno, izvid odnese svoji ginekologinji, da ji izda napotnico za zdravljenje. Takrat pa je naletela na gluha ušesa. Osebna ginekologinja ji je namreč zagotovila, da nima endometrioze in jo tako lažno pomirila, tudi napotnice ji seveda ni izdala.
"Ker pa so bolečine vztrajale, sem vsakič ponovno obiskala ginekologinjo, kar je pomenilo šest obiskov, dokler nisem aprila 2021 končno dobila napotnice za Dnevni center za endometriozo v UKC Ljubljana. Bila sem prepričana, da se bodo sedaj moje težave razrešile, a to je bil šele začetek dolge poti," pravi.
Stanje se ji je poslabšalo do te mere, da je dodatno potrebovala še abdominalnega kirurga
Čakalna doba za prvi pregled na centru ni bila dolga, na vrsto je prišla že konec maja. Opravljena je bila magnetna resonanca, ki je potrdila vozel med črevesjem in maternico ter večje in manjše ciste. Predpisali so ji zdravila in jo naročili na naslednji pregled, kjer naj bi se odločili, ali bo potrebno operativno zdravljenje. A na drugi pregled je čakala vse do konca septembra 2021, saj je poleti, kot pravi, center zaprt. "V tem času sem bila dvakrat na urgenci," razlaga 24-letnica, ginekologinja z urgentnega centra pa je odločila, da jo morajo čim prej operirati, zato so jo dali na seznam.
"Če ne bi bilo pomanjkanja kadra (predvsem anesteziologov) zaradi covida, bi morala biti na vrsti čez en mesec. Vendar se je epidemiološka slika slabšala in kmalu je center ostal skoraj brez osebja za operacije," sogovornica razkriva grozne razmere v bolnišnicah. Na operacijo so jo naročili za december, vendar je bila ta odpovedana. Vse do 6. januarja je tako čakala na nov datum, v vmesnem času pa se ji je stanje poslabšalo do te mere, da je dodatno potrebovala še abdominalnega kirurga.
"Moje bolečine so bile nevzdržne. Včasih sem omedlela. Izgubljala sem težo. Nisem imela apetita, večino časa mi je bilo slabo. Vsak obisk stranišča je bil zame mučenje. Ko sem dobila menstruacijo, sem morala zaradi bolečine zmeraj na urgenco, da sem dobila infuzijo – čeprav sem jemala tri vrste protibolečinskih tablet, so bile vse brez učinka," razlaga.
V bolnišnici je dva dni preživela v začetku decembra, na urgenci pa je bila celo za božič. Skupno je urgenco v preteklem letu obiskala šestkrat. Kljub temu, da je bilo zdravstveno osebje vedno ustrežljivo in prijazno in so ji lajšali bolečine, se operacija zaradi pomanjkanja kadra ni mogla izvesti."Vsi zdravniki so točno vedeli, kaj je bil vzrok moje bolečine, a so mi vsi lahko le zaželeli, da se operacija čim prej zgodi. Ker sem imela zapleteno obliko endometrioze, pa so me lahko operirali samo v UKC, samoplačniške opcije v Sloveniji ni," še pravi.
Težko je opravljala vsakodnevne obveznosti, prav tako ni mogla delati ne kratkoročnih ne dolgoročnih načrtov, saj nikoli ni mogla predvideti, če jih bo dejansko zmožna izvesti. Glede na izvide je endometrioza medtem napredovala."Moje stanje ni bilo dovolj hudo, da bi me operirali pod nujno, saj nisem bila življenjsko ogrožena. To, da je kvaliteta mojega življenja izredno slaba, pa ni štelo," je še povedala, razočarana, da je bilo njeno zdravstveno stanje v rokah epidemije.
24. januarja je končno prišla na vrsto. "Operacija je potekala brez zapletov, črevesje so uspešno ločili od maternice in odstranili vozel, ki je bil zelo trdovraten," je pojasnila. Zdravnica, ki jo je operirala, ji je rekla, da to gotovo pojasni njene hude bolečine. Vsak dan po operaciji je opazila spremembo na bolje, okrevanje pa ji je vzelo približno dva tedna. "Po operaciji se počutim dobro, rane so se zacelile, jaz pa končno opravljam normalne obveznosti: pišem magistrsko, delam v spletni svetovalnici, pišem blog, hodim po opravkih in tako naprej," je povedala. Čeprav je srečna, da gre stanje končno na bolje, si želi, da bi jo ginekologinja na center poslala takoj in seveda, da bi tudi na vrsto za operacijo prišla v doglednem času.
Za pojasnila smo se obrnili na UKC Ljubljana, od koder odgovorov že vse od sredine januarja še nismo prejeli.
V UKC Maribor zaradi pandemije v zadnjih dveh letih preklicane skoraj vse operacije
So pa bili bolj odzivni na UKC Maribor, kjer so pojasnili, da so bile zaradi pandemije koronavirusa na tamkajšnji Kliniki za ginekologijo in perinatologijo v letu 2020 in 2021 preklicane skoraj vse operacije globoke pelvične endometrioze. Čeprav točnih podatkov o številu operacij za leto 2020 sicer niso imeli, so dodali, da jih je bilo gotovo manj kot pet.
Kot pojasnjuje predstojnik Oddelka za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo KGP UKC Maribor red. prof. dr. Igor But, so imele v zadnjih dveh letih prednost pri razpisu operacij pacientke z ginekološkim rakom in tiste z akutnim ginekološkim stanjem (močne bolečine, krvavitve ipd.). "Zelo se trudimo, da bi lahko na operativni program uvrstili vsaj najtežje oblike te bolezni, ki potrebujejo pogostokrat timsko obravnavo (abdominalni kirurg, urolog). Trenutno čaka na poseg 35 takšnih bolnic, ki imajo zaradi te bolezni izredno slabo kvaliteto življenja (bolečine v trebuhu, bolečine pri spolnih odnosih, motnje v izločanju blata in v zadrževanju vode …)," je razložil.
Butu se zdi povsem nesprejemljivo, da morajo pacientke, ki imajo težave, ki jim močno zmanjšujejo kakovost življenja, tako dolgo čakati na ginekološko operacijo. "Razen 35 bolnic z težjo obliko endometrioze, čaka na operacijo še vsaj 80, tudi mlajših žensk z zdrsom ginekoloških organov, ki jih zelo moti pri vsakodnevni fizični, športni in spolni aktivnosti. Ni pa znano, kdaj bomo lahko te pacientke operirali," je povedal. V normalnih razmerah bi bila čakalna doba na op. poseg do 6 mesecev, sedaj pa je ta doba do štirikrat daljša, saj še vedno operirajo samo enkrat tedensko (prej štirikrat tedensko). Trenutno čaka na operativni poseg v UKC Maribor čaka 380 pacientk.
Kaj bi morali storiti, da bi se čakalne vrste ponovno skrajšale oz. da bi bolniki hitreje prišli na vrsto?
"Kot predstojnik oddelka sem se dogovoril z direktorjem UKCM, da bomo tedensko uvrstili na program eno pacientko z globoko pelvično endometriozo," je pojasnil But. Direktor UKCM je temu prisluhnil in uredil, da so eno pacientko že operirali, a zaradi pomanjkanja kadrov-anestezistov (karantena in bolniški stalež), kot posledice pandemije omikron koronavirusa, te možnosti trenutno nimajo več.
"Upamo, da se bo stanje v naslednjem mesecu ali dveh izboljšalo in da se bomo lahko vrnili v prostore naše ginekološke klinike, ki nam jih je krizni štab odvzel z namenom premestitve pacientov s covidom v te prostore, s tem pa so nam odvzeli tudi dve veliki operacijski dvorani," je še pojasnil in dodal, da je rešitev gotovo v sprostitvi njihovih prostorov in v priznanju prospektivnega programa s strani Ministrstva za zdravje in ZZZS, morda tudi v izvajanju programa operacij v drugih bližnjih ali daljnih bolnišnicah v Sloveniji. "Rešitev je tudi v podeljevanju koncesije operaterjem, ki bi se nato sami dogovarjali kje in kdaj bodo s svojim timom izvedli operacije in s tem skrajšali čakalno dobo," še meni.
Kako prepoznamo endometriozo?
Točnega podatka o tem, koliko žensk je v Sloveniji diagnosticiranih z endometirozo, ni, pojasnjuje But in dodaja, da naj bi imelo po podatkih WHO od 4 do 10 odstotkov žensk v rodni dobi endometriozo. Podatki o pogostosti bolezni so si zelo različni, saj so za postavitev diagnoze potreben dober posluh za te težave in s tem natančna anamneza, klinični in ultrazvočni pregled ter MR-preiskava. Pogostokrat se diagnoza postavi šele na podlagi laparoskopskega pregleda notranjosti male medenice.
"Velikokrat se simptomov bolezni ne prepozna, saj so zelo splošni in zaradi tega je čas do postavitve diagnoze pogostokrat podaljšan. Najpogostejši simptom endometrioze je bolečina v trebuhu ali v področju male medenice, ki se poslabša v času menstruacije. Pogostokrat dekleta tožijo tudi nad bolečinami pri spolnih odnosih in o močnejših ter bolečih menstruacijah. Včasih navajajo napihovanje, zaprtje, driske, opažajo pa lahko tudi sledove krvi v urinu in na blatu. Velik odstotek žensk z endometriozo ima tudi težave pri zanositvi," je še pojasnil But.
