'Ne zapadimo v množični tok, ki od nas pričakuje čustva, ki jih ne čutimo'

Decembra, ko kraji zažarijo v čarobnem vzdušju, ko se izza domačih oken bohotijo novoletne smreke, diši po prazničnih dobrotah in je srečo mogoče čutiti na koži ... Na drugi strani mnogi v srcu občutijo žalost, tesnobo, osamljenost.

A zakaj so ti težki občutki še bolj izraziti prav v času, ko še trgovci skrbijo, da se 'srečo' da kupiti, ko pozornost prihaja od vse povsod in ko poljubljamo ter objemamo ljudi, ki jih sicer med letom ne ali pa jih celo ne poznamo? Zato, ker je razlika med družbenimi zapovedmi, da se je treba veseliti, zabavati in tem, kar kdo čuti v sebi, zelo velika, je pojasnil klinični psiholog Tristan Rigler: "Božično-novoletni prazniki so obdobje, v katerem se v naši družbi promovira druženje s sorodniki, prijatelji in v katerem je poleg obdarovanja v ospredju povezanost, ljubezen in prijateljstvo. Tako je nekakšna socialna naloga, da se družimo, komuniciramo in drug drugemu želimo lepe želje. Ljudje, ki nimajo široke socialne mreže v smislu družine in prijateljev, se takrat zavedo, da so na tem področju prikrajšani. Tako so pogosto soočeni z vprašanjem, ali je kaj narobe z njimi in zakaj so drugačni od večine. Takrat so soočeni z lastno osamljenostjo in s tem so pogoto povezani občutki potrtosti, tesnobe in žalosti."

Kdo se počuti osamljenega, kdo ima več možnosti, da doživlja praznični blišč kot obdobje, ki bi ga najraje preskočil ali prespal? Rigler je razložil, da je težko govoriti o tipičnem vzorcu ljudi, saj se osamljenost navezuje predvsem na lastni občutek. "Res je, da so določeni ljudje objektivno bolj osamljeni, na primer starejši ljudje, prišleki, ljudje brez družine. Osamljenost pa je predvsem subjektivni občutek, saj je oseba lahko osamljena tudi, če je obdana z ljudmi, a se z njimi ne more povezati ali pa se počuti drugačno od drugih."

Osamljen človek običajno doživlja, da so drugi ljudje bolj srečni od njega

Občuti, da imajo drugi ljudje več prijateljev, družino ali drugih ljudi, s katerimi so povezani. A ne samo to, počuti se, da ga ljudje nimajo radi in da so ga zapustili. Ti negativni občutki vplivajo na samopodobo, zato osamljeni lahko razmišlja, da ima slabe lastnosti in se zato nemalokrat počuti krivega. "V tem prazničnem času je pogosta fantazija, da so vsi razen njega srečni in se zabavajo, zaradi česar z nesrečo opazujejo rajanje, s katerim so obdani skoraj na vsakem koraku. Takšne primerjave pa so običajno izkrivljene in zmotne," je poudaril Rigler.

'Osamljenost se zelo verjetno veča zaradi večje odtujenosti med ljudmi'

Ali je osamljenost proizvod sodobnega časa ali jo človek doživlja že vseskozi? Se jo da kako izmeriti in zatrditi, da je povezana z razvitim svetom, nas je zanimalo? Rigler je potrdil, da je osamljenost občutek, ki se ga da ovrednotiti poleg različnih občutkov, ki spremljajo depresivnost in občutke potrtosti. Obstajajo različne lestvice, vprašalniki in klinične ocene, ki omogočajo proučiti in ovrednotiti stopnjo izolacije, ki jo človek čuti v odnosu do socialnega sveta, je pojasnil: "Zgodovina merjenja človekovih občutkov in čustev je dokaj kratka in tako nimamo referenčne točke za preteklost. Bolj verjetno je, da je psihologija veda, ki hitro napreduje in vedno več vemo o človeškem delovanju in vedno več pozornosti posvečamo temu. Tako lahko pride do efekta, da pojav vedno bolj natančno raziskujemo in spremljamo, zaradi česar statistično pride do tega, da je v porastu. Osamljenost se zelo verjetno veča zaradi večje odtujenosti med ljudmi, kar po eni strani sprožajo spremenjene družinske vrednote in načini medsebojnih odnosov ter komunikacije."

Kakšna je statistika klicev na zaupne telefone v Sloveniji?

Ali se v Sloveniji v božično-novoletnem času zares več ljudi počuti osamljeno? Iz društva Zaupni telefon Samarijan, kamor lahko pokličejo ljudje, ki so v kakršnikoli stiski, ugotavljajo, da v tem času sicer ne pokliče več posameznikov, se pa razlikuje tematika pogovorov in razlogi za klic. "V ospredju je osamljenost in pomanjkanje socialnega stika. Pogosto sta temi prepleteni tudi s slabšim gmotnim položajem in boleznijo," so nam sporočili.

Pri otrocih je statistika nekoliko drugačna, kažejo podatki Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Na njihov TOM telefon, kamor lahko pokličejo mladi, ki jih pestijo težave, jih med božično-novoletnimi prazniki pokliče celo nekaj manj kot med letom. Prav tako je manj e-vprašanj in klepetov. Na ZPMS menijo, da je klicev manj zato, ker je to čas šolskih počitnic, njihova ciljna populacija pa so ravno šoloobvezni otroci in mladostniki. Počitnice ponavadi mladim denejo dobro, saj takrat v ospredje stopijo druženje in prostočasne aktivnosti. "Več je tudi družinskih stikov in medsebojne pozornosti. To seveda velja za tiste, ki imajo urejene družinske razmere. Na žalost pa nekateri mladi nimajo te sreče," je poudarila Lea Štumberger z ZPMS.

Osamljenost še ne pomeni, da smo v depresiji

Osamljenost je občutek, ki ga večina zlahka prepozna. Če pa stiska traja dalj časa in ovira človekovo splošno funkcioniranje, je na mestu, da se posameznik posvetuje s strokovnjakom, svetuje Rigler. Dolgotrajna osamljenost lahko vodi v depresijo, ne pomeni pa, da če smo osamljeni, da smo tudi depresivni. Depresija je namreč širši pojem. Občutek osamljenosti je torej lahko le del negativnih občutkov, ki jih doživlja človek, ki trpi zaradi depresivnosti. "Depresivnost ima nemalo značilnih simptomov, kot so kronificirani občutki žalosti, pomanjkanje volje, hotenja, motnje spanja in apetita, izguba veselja do dejavnosti, ki so nas nekoč veselile. Osamljenost je tako le del kompleksne slike, ki jo tvori depresivnost," je razložil Rigler in dodal, da je prav depresivnost prevladujoča duševna motnja, ki lahko v najhujših primerih pripelje tudi do samomora.

Zato Rigler svetuje, da če se znajdemo v stiski, se pogovorimo z ljudmi, ki so nam blizu in jim zaupamo: "To so lahko prijatelji, družinski člani ... Če pa težave presegajo laično pomoč, je treba poiskati pomoč strokovnjaka."

Na Zaupni telefon Samarijan pokličejo ljudje z najrazličnejšimi težavami, ki jih zaupajo usposobljenemu prostovoljcu za vodenje pogovorov, da bi bilo breme zato morda lažje. V ospredju so stiske povezane s težavami na področju medosebnih odnosov, s pomanjkanjem socialne mreže, življenjem z boleznijo in osamljenostjo. "Osamljenost je v ospredju, vendar jo malokdo zmore ubesediti. Ne gre samo za osamljenost v fizičnem pomenu, predvsem gre za občutek osamljenosti, kljub siceršnji socialni mreži. Pogosto nas pokličejo tisti posamezniki, ki pravzaprav nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, se razbremenili," so razložili z Zaupnega telefona Samarijan.

Najpogostejše stiske mladih pa so povezane z odraščanjem in se skozi leta bistveno ne spreminjajo, opažajo na ZPMS. Najpogosteje jih obremenjujejo težave z vrstniki in ljubezenske zagate. V zadnjih letih pa se pojavljajo nove oblike težav, ki so povezane z uporabo digitalnih tehnologij. Mladi namreč vedno večji del prostega časa preživljajo za računalniki, tablicami in pametnimi telefoni. "Opažamo porast medvrstniškega spletnega nasilja in spletnih zlorab," je opozorila Štumbergerjeva.

V letu 2017 je na TOM telefon zaradi osamljenosti poklicalo 68 mladih, letos do konca oktobra 63. Največkrat iščejo oporo zato, ker nimajo prijateljev ali družbe. Nekateri pa doživljajo globje občutke osamljenosti. "Povejo, da imajo občutek, da jih nihče ne razume, da nikomur ni mar za njih in da nimajo osebe, na katero bi se lahko obrnili v primeru stiske," je pojasnila Štumbergerjeva.

Kako svetovalci pomagajo mladim?

Najprej jih empatično poslušajo, da spregovorijo o tem, kar jih teži. Pogovarjajo se o tem, kaj so že poskusili narediti – iščejo torej izjeme, je razložila Štumbergerjeva: "Kdaj jim je že uspelo, kaj je bilo takrat drugače, kaj jim je takrat pomagalo. Potem te izjeme krepimo. Skupaj raziskujemo njihove vire moči, v čem so dobri, kaj jih veseli, kaj od tega bi lahko naredili, ponovili in skupaj z njimi oblikujemo konkretne korake. Včasih pa že zelo veliko pomeni samo to, da je otrok slišan in da čuti, da ni sam s svojo stisko."

Ker pa ima telefonsko svetovanje tudi svoje omejitve, jim vedno ponudijo tudi druge različne kontakte, kamor se lahko zatečejo po pomoč. To so naprimer: šolska svetovalna služba, nevladne organizacije, krizni centri in varne hiše, zdravstvene ustanove, centri za socialno delo, policija. "Prav tako skupaj z njimi raziskujemo, kdo bi lahko bila oseba v njihovi bližini, ob kateri se počutijo varno in bi se ji bili pripravljeni zaupati," je strnila Štumbergerjeva.

Metoda dela Zaupnega telefona Samarijan

Usposobljeni prostovoljci za vodenje pogovorov v stiski ne svetujejo. Njihov način dela temelji na poslušanju, empatiji, spoštovanju. "Biti človek človeku. Tega namreč danes primanjkuje. V zaupnem, anonimnem pogovoru se vzpostavi varno okolje, kjer se posameznik lahko odpre in spregovori o globini svoje stiske. To pa je pot k razbremenitvi, kar je cilj vsakega pogovora," so poudarili.

'Ne zapadimo v množični tok, ki od nas pričakuje čustva, ki jih ne čutimo'

Za konec je psiholog Tristan Rigler namenil vsem, ki se počutijo osamljene ali doživljajo stisko, še nekaj besed, ki odpirajo razmislek in še en pogled na praznične dni. Morda vam bo ob njih lažje: "Praznični čas predstavlja neke vrste socialni pritisk, ki sproža pričakovanja, da smo v tem obdobju srečni, povezani in družabni. Potrebno pa se je zavedati, da s tem zares proslavljamo odnose in ljubezen ljudi, ki smo jo gojili ne le celo leto, temveč celo nekaj let. Zato je izven prazničnega časa neskončno priložnosti, da najdemo ljudi, ki so nam blizu in si tudi pustimo biti dostopni drugim. Svetujem, da ljudje ne zapadejo množičnemu toku, ki pričakuje od nas čustva, ki jih morda ne čutimo. Vsak ima pravico do lastnih občutkov in lastnega načina, kako preživljati praznični čas. Konec koncev pa pri medosebnih odnosih ne gre za kvantiteto, temveč za kvaliteto."