V daljšem zapisu, ki ga je pripravila strokovna sodelavka in prostovoljka Društva SOS Jasna Podreka, strokovnjakinja za področje femicida, je avtorica izpostavila, da v Sloveniji na leto v povprečju beležimo med pet in sedem femicidov, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja ali nasilja v družini. "Tako smo npr. leta 2019 zabeležili štiri takšne primere, leta 2020 smo jih zabeležili sedem, leta 2021 pa osem. Kaj nam to pove? Menimo, da takšne številke govorijo o nečem zelo konkretnem, in sicer o tem, da kljub pomembnim premikom in doseženim mejnikom na področju obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami na področju preventive nekaj še vedno delamo precej narobe. Predstavljena statistika je namreč vse prej kot spodbudna. Lahko bi rekli zelo skrb vzbujajoča, saj nam kaže, da so številke ali konstantne ali se v določenih letih povečajo, upadajo pa ne," izpostavlja Podreka.
Prav tako opozarja, da opredeljevanje intimnopartnerskih umorov kot umorov 'iz ljubosumja' ni ustrezno. "Ljubosumje samo po sebi ne vodi v takšna dejanja, ampak v takšna dejanja vodita nasilje, ki je bilo praviloma prisotno že dolga leta, in posestniška drža nad partnerico. In tudi v tej tragediji naj bi bilo tako. Ob tem je lahko prisotno tudi 'morbidno', torej tisto ekstremno, patološko ljubosumje (čeprav se tudi takšnim opisom raje izogibamo), ki pa praviloma nima ničesar opraviti s kakršnim koli strahom pred izgubo ljubljene osebe, saj o ljubezni v takšnih zgodbah sploh ne moremo govoriti. Romantične in zgrešene predstave o 'kriminalni ljubezni', 'umorih iz strasti' in podobnem v realnosti ne obstajajo, ampak obstajajo femicidi, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja. To se žal prevečkrat zaključi tragično," pojasnjuje Podreka in opozarja: "Uporaba izrazov, ki našo pozornost odmikajo od te realnosti, od realnosti nasilja, pa odmikajo pozornost od realnega problema in minimalizirajo resnost tovrstnih zločinov."
V konkretnem primeru zaradi premalo informacij, ki jih imajo na voljo, težko komentirajo posredovanje in ukrepanje Policije in CSD. "Zato, da bi lahko opredelili, kaj konkretno se je dogajalo v dani situaciji in v danem primeru, kaj vse je šlo narobe, da se je nasilje prelevilo v svojo najhujšo obliko, v stanje brez vrnitve, bi morali temeljito proučiti vsak primer posebej."
Kar v tretjini vseh primerov femicidov so predhodno posredovale institucije, a niso preprečile najhujšega
Raziskava, ki je pod drobnogled vzela več kot 50 takšnih primerov, ki so se v Sloveniji zgodili med letoma 2000 in 2020, pokaže naslednje pomembne elemente:
1. Večina teh primerov, skoraj dve tretjini, se zgodi, ko povzročitelj ni bil prijavljen Policiji in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To pomeni, da si je treba močno prizadevati za ozaveščanje o pomenu prijave nasilja in opolnomočenju žrtev nasilja, da si bodo upale spregovoriti in prijaviti nasilje, opozarja Podreka.
2. Pri tretjini vseh primerov, kar je relativno veliko, pa gre za dogodke – tak je tudi primer iz Sevnice – ko so bile prehodno podane prijave in so strokovne službe intervenirale. "In zakaj se je kljub temu zgodi najhujše? To je naše ključno vprašanje. Analiza primerov je pokazala, da je pri tem ključno troje. Nemalokrat se izkaže, da je na institucijah še vedno pogosto prisotno podcenjevanje tveganja za najhujše nasilje in tako te ne ukrepajo dovolj odločno zoper povzročitelja nasilja. Žrtev po prijavi nemalokrat ostane v isti hiši kot povzročitelj nasilja, če temu ni bila izrečena prepoved približevanja ali pripor, in težko je pričakovati, da si bo žrtev upala napraviti še kakšen konkretnejši korak za prekinitev nasilnega odnosa. Sočasno pa opažamo, da žrtve ob prijavi nasilja pogosto nimajo zadostne podpore v svojem najožjem družinskem in socialnem krogu, da je toleranca do nasilja še vedno precej visoka in da po prijavi velikokrat ostanejo same, kar jim odvzame moč za nadaljnje korake."
Veliko žrtev nasilja tudi ne ve, da bi se lahko za takšno pomoč zatekle k nevladnim organizacijam, saj so o tem premalo poučene, opozarjajo in dodajajo, da je lahko podpora domačega okolja ob tem prav zato ključna. "Kot pomemben element pa opažamo tudi še vedno precej pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, saj se z njimi na sistematičen in strokoven način ukvarja le redkokdo. Izjemno pomembne aktivnosti na tem področju izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo, a to še zdaleč ni dovolj. Delo s povzročitelji nasilja takoj po intervencijah, njihova strokovna obravnava, s katero bi poskušali prepoznati njihove vzgibe in maščevalno naravnanost do partnerice, prepoznavanje, česa vse so lahko sposobni, reden in bolj sistematičen nadzor ob izrečenih prepovedih približevanja in hujših izbruhih nasilja – vse to bi moralo biti del preventive, pa praviloma še vedno ni."
Kdo so nasilneži?
Kaj se dogaja v njihovih glavah, je izjemno težko reči in to je verjetno tudi nemogoče ugotoviti, a dejstvo je, da so študije pokazale, da gre za moške, ki gojijo visoko stopnjo tolerance do nasilja in so praviloma nezadovoljni sami seboj in svojim družbenim položajem, svoje frustracije pa izražajo z uporabo nasilja nad šibkejšimi od sebe, in to praviloma izključno v domačem okolju, najpogosteje nad partnerico.
Gojijo tudi močna konservativna in patriarhalna prepričanja, partnerico pa razumejo kot lastnino, s katero lahko počnejo, kar želijo, in zahtevajo njeno popolno podreditev. Pridružujejo si tudi pravico do skrajnega discipliniranja in zdi se, da takšna dejanja razumejo kot nekaj, kar se je 'pač' moralo zgoditi, nekaj, v kar so bili primorani, kar sovpada z njihovimi vrednostnimi orientacijami in prepričanji.
Kot pojasnjuje Podreka, za okolico in širšo družbo praviloma niso nevarni, s čimer je povezano tudi to, da se velika večina teh morilcev po izvršenem kaznivem dejanju sama preda organom pregona. Zelo značilno je, da se bodisi sami odpravijo na Policijo ali pa Policijo (ali koga drugega) pokličejo in dejanje priznajo.
Ustrezna preventiva bi lahko preprečila marsikateri femicid
"Ob koncu naj še enkrat poudarimo, da gre za dejanja, ki jih vodita nasilje in posestniška drža nad partnerico, to pa je bilo praviloma prisotno že dolga leta. In tudi v tem primeru je bilo tako," je jasna Podreka. Kot pojasnjuje, takšni povzročitelji svoje dejanje velikokrat napovedo z grožnjami. Z ustreznim preventivnim delom bi lahko po njenem prepričanju preprečili veliko večino takšnih dogodkov. "Zato lahko rečemo, da ob vsakem takem dogodku na izpitu znova pademo prav vsi, družba kot celota, ki je nekaj vedela, a se je raje obrnila stran, dokler ni bilo prepozno."
"Ko gre za nasilje v družini, je država tista, ki mora doseči prekinitev nasilja, posebej če se ugotovi, da žrtev tega ne zmore, ne želi ali ne prepozna lastne hude ogroženosti. Pomembno je, da ogroženost prepoznamo mi, ki nismo v krogu nasilja, in še posebej pozorni moramo biti takrat, ko je žrtev pasivna in ne zmore korakov iz nasilja, saj je nasilje postalo normalen del vsakdana in ne vidi izhoda. Kadar so udeleženi otroci, je potreba po zaščiti še večja – umik povzročitelja, zaščita in podpora žrtvam, kontinuirana podpora, da zdržijo v prekinitvi odnosa." Jasna Podreka, Društvo SOS
Pismo in odziv na zadnji femicid Podreka zaključuje z naslednjim pozivom: "Ne sprašujmo se, česa žrtev ni naredila. Vprašajmo se, kaj bi lahko še naredili, da bi jo bolje zaščitili!"
