'Ne preostane nam drugega, kot da se odločimo in zapustimo svoje hiše'

Loke. Nekoč so tam samevala polja in travniki ter nekaj raztresenih žag, ampak to je bilo še v času Franca Jožefa I.. Zemljevid, ki visi na steni v pisarni Jake Vačovnika, občinskega sodelavca za investicije, datira v leto 1874. Takrat so načrtovali, da bodo strugo Savinje spravili v kanal, da bi pridobili kmetijska zemljišča. Čas je tekel in po letu 1960 so na območju začeli rasti prvi vikendi. Do 20. let 21. stoletja se je tam razprostrlo prijetno naselje s približno 300 prebivalci.

Pot skozi ceste med hišami, travniki in polji ne daje vtisa, da je le pred tremi tedni tu besnenje narave neusmiljeno udarilo nad človeško nemoč. In to s tako silo, da je praktično ne pomnijo niti najstarejši zapisi v lokalnih kronikah. Tisočletne poplave. Danes po dežju sije sonce. A vsaj na tistega na nebu krajani ne gledajo s prevelikim zadovoljstvom in zaupanjem. Letošnje poletje so doživeli vročino, ohladitev in povodenj, pa spet vročino. Ko udari realnost, ni prostora za prazne klišeje. Takrat je treba poprijeti za delo in začeti znova. Zato so se Loke navzven že skoraj postavile na noge. 

Šele pot, ki vodi proti koncu naselja, začne razkrivati sledove četrtoavgustovske katastrofe. Na polju trije kupi zmečkanega pleha. Po enem izmed koles, ki štrlijo iz gmote, prepoznamo, da gre za nekdanje avtomobile. Nekaj 10 metrov naprej stojijo štiri hiše, o katerih sta nam pripovedovala Vačovnik in župan Mozirja Ivan Suhoveršnik.

Življenje ob Savinji: tri velike poplave v 30 letih

Struga Savinje teče kakšnih 150 metrov od njihove hiše. Vedno so imeli težave s poplavami, pove Romana Janžovnik. "Voda pride od Soteske, ker tam ne požira vode, se ta razlije tukaj." Tako je bilo leta 1990 in nazadnje pred 11 leti. "Nazadnje, leta 2012, smo imeli 1,5 metra vode. Poplavilo nam je prvo nadstropje. Takrat nismo razmišljali o tem, da bi se preselili, saj ni bilo tako hudo. Ampak tokrat je bilo pa neprimerljivo huje."

"Smo tako tako," globoko vdihne in potrto nadaljuje. "Vse nam je uničilo. Bilo je 3,6 metra vode. Vse nam je zalilo, tudi zgornje nadstropje."  Voda je pustila sled na fasadi, tako da je spremenila njen odtenek natanko do omenjene višine. 

"Nisem mogla verjeti, da bo kdaj takšna poplava. Vstali smo ob treh zjutraj in vse odnesli gor, kar se je dalo. Okrog petih sem zapustila hišo, zet in hčerka sta šla iz hiše morda 10 minut kasneje, ker sta že imela vodo do kolen. Nato smo se umaknili na varnejše območje v vasi, ki pa ga je prav tako začelo zalivati, zato smo se znova morali premakniti." 

Njihova nepremičnina je protipoplavno zavarovana že 20 let, pravi, a Janžovnikova bolj kot na pomoč zavarovalnice računa na pomoč občine in države. "Prijavili smo se za vse pomoči, na občini, na Rdečem križu, govorili smo z županom, ki je tudi prišel sem. Čakamo na odgovore, razumemo, da ne morejo kar naenkrat reagirati."

Še vedno je v šoku zaradi nenadne tragedije. Zajame sapo. "Vsi mi pravijo, da moram gledati naprej. Saj to je res, ampak meni bo še vedno hudo oditi. Temu več ne nasprotujem, sem se sprijaznila, a težko mi bo." Občina je namreč zaradi hude izpostavljenosti območja poplavam predlagala selitev štirih hiš v Lokah in kot so nam povedali na občini ter potrdili prebivalci, ima vlada soglasje glede načrta, saj nihče nima več moči za še en spopad z naravo. 

 Hišo sta gradila njena starša, nato pa sta jo s pokojnim možem do leta 1994 dokončno uredila in se vanjo vselila. Danes je skoraj povsem izpraznjena. Okna so menjali pred dvema letoma. Zaman. Voda se je prebila vse do zgornjega nadstropja, o tem pričajo lise na zidovih, ki so bili nekdaj zavetje štiričlanske družine. Ta je trenutno razseljena. "Težko je. Ni nam luštno." Navajeni so bili živeti skupaj. "Del družine je v Celju pri mami od zeta, jaz pa sem gor v Šmihelu nad Mozirjem, kjer mi je lastnica gostišča dala na voljo apartma. Poznamo se, pa so mi stopili naproti," k številnim zgodbam o solidarnosti med ljudmi ob nedavnih poplavah prispeva Janžovnikova.   

Odziv občine in civilne zaščite je bil dober, še pove. Družina si želi ostati v Mozirju ne samo zaradi navezanosti na svoj kraj, ampak tudi zaradi obstoječih delovnih mest. 

 V majhni hiši zraven živi oziroma je živela njena sestra Andreja Kolenc. Ob prvem vprašanju ji stopijo solze v oči. "Ne bi šla ... Ampak če je treba ... Tukaj sem skoraj 50 let, od leta 1976. Tretjič velike poplave, 1990, 2012 in sedaj. Tudi meni je poplavilo zgornje nadstropje, 3,6 metra je dosegla voda."

V hišo, v kateri živi sama, je vložila vse, kar je imela. "Končno sem jo uredila tako, kot sem želela, potem pa v petih minutah nisem imela ničesar več. Leta sem hišo, ki sem jo dobila od staršev, preurejala. To je moj dom." Zaveda se, da je v Lokah nemogoče ostati. "Ne upam si več niti vlagati v to hišo."  Zalilo ji je tudi en teden star kamin. Voda je bila tako silna, da je odnesla vrata s podbojem vred. 

Svojo hišo pride pogledat vsak dan. "Ne morem pa biti tukaj, počistila sem vse, kar je bilo treba, imam prazno hišo. V njej ne morem bivati." Ko je udarila voda, je tudi ona najprej začela stvari nositi v višje nadstropje, nato pa zapustila hišo. "Navajeni smo bili tega, da ko začne poplavljati, da gremo ven. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi ostala v hiši. Ko je poplavljalo, smo šli do brata, ko pa je še tam začelo zalivati, smo šli gor v vas. Ko se je voda vsaj malo umaknila s ceste, smo šli v Mozirje k nečaku, ki ima tam hišo."

Kaj ji je ostalo? Suhega nič, le oblačila, ki se jih je dalo oprati, in nekaj posode. "Ostalega pa nič. Ne vem, kakšna je vrednost uničenih stvari, za mene so vredne vse na svetu. Sedaj pa nam ne preostane drugega, kot da se odločimo in zapustimo svoje hiše." 

Pred poplavami tako kot njena sestra ni razmišljala o selitvi, kot pravi, jim nihče ni rekel, da je na tem območju res nevarno živeti. Trenutno biva v Šmartnem, a želi ostati v mozirski občini. Upa, da bo lahko kmalu začasno odšla v garsonjero v Mozirju, ki jo morajo še opremiti, župan pa je pri tem obljubil pomoč, doda. Tudi po selitvi Andreja želi ostati v hiši. Njene želje so skromne. "Meni je zadosti soba, kuhinja, kopalnica, WC. Ne potrebujem več. Samo osnovne zadeve."  

Sestri nikoli ne bosta pozabili ljudi, ki so jima priskočili na pomoč. "Ogromno ljudi nam je prišlo pomagat. Moje sodelavke, prijatelji, domači, gasilci ... Res nas je bilo veliko," pripovedujeta. 

Andreja Kolenc je zaposlena v podjetju BHS, kjer je voda zalila celotne proizvodne prostore. V podjetju so po poročanju medijev utrpeli za več 10 milijonov evrov škode. Andreja in njeni sodelavci so trenutno na čakanju. "Nazaj bom šla delat takoj, ko me bodo poklicali."

Sosedov na dan, ko smo prišli, ni bilo. Pred njihovo molčečo hišo je v senci pod smrekami stal le avtomobil. Andreji in Romani zaželimo vse najboljše in srečno na novi lokaciji, boljših besed nimamo. 

'Bil je že malo fajht'n, ampak kar je rekel pred 20 leti, se je zgodilo'

V Lokah je med delovnim dopoldnevom mirno. Zdi se, kot da vas drema pod žgočimi žarki. Na cesti srečamo kolesarja ali dva, naproti pride avtomobil, med hišami švigne nekaj otrok, ki uživajo zadnje poletne dni pred začetkom šole. S terase turistične kmetije na dvorišče pomaha starejši gospod mladostnih oči in, kot spoznamo kmalu, iskrivih misli: Tone Puncer.

"Prvič so bile tako hude poplave. Ne samo v mojem življenju. Nihče se ne spomni tega. Imamo izredno "srečo". Doživeli smo stoletno vodo 90. leta, 23. pa tisočletno vodo." Na tisto pravo srečo pri njih ni bilo tako hudo kot pri mnogih drugih sokrajanih. "Klet smo imeli poplavljeno, vrata smo zamenjali predlansko leto. Pa jih je odneslo. Gledal sem, kako je prihajal 15-centimetrski val, ni bilo dve minuti, ko je že počilo. Ne moreš pomagati, lahko samo gledaš." 

Za njih je to bilo prvič. O nikakršni selitvi ne razmišljajo. Večina ljudi v vasi tudi ne. Vaščani se zavedajo, da poplavno ogrožena območja niso bila ustrezno zavarovana oz. urejena za takšne primere. Tone ob tem spomni na svarila, ki jih je slišal pred leti. "Pred leti je eden mojih pokojnih prijateljev, bil je že malo fajht'n takrat, povedal: Ptičarji ne pustijo, da bi se sekalo grmovje v Soteski, šodra ne smeš iz Savinje spravljati ven. Videli boste, kaj se bo zgodilo, ko bo prišla velika voda. In točno to se je naredilo. Sedaj vsi ti, ki so takrat vpili, molčijo." 

Kam z ljudmi?

V mozirski občini je bilo poplavljenih 330 gospodinjstev, pove župan. Čiščenje še ni zaključeno, a se bliža h koncu. Še vedno se čistijo vodotoki. Naloga je, tako Suhoveršnik, da se vodotoki čimprej in čimbolj spravijo v prvotno stanje. Vodotoke so nekako že uspeli spraviti v struge. Čaka pa jih še ogromno dela, šele nato bodo lahko začeli s pravimi protipoplavnimi ukrepi. 

Med temi je tudi selitev štirih hiš, ki smo jih obiskali v Lokah. "Posebej bomo predlagali, da bi spodnji del Lok, ki je že od leta 1990 vedno najbolj poplavljen, preselili. Predlagamo, da bi tam država odkupila štiri hiše. Na tem delu bi naredili načrtovano veliko poplavno območje, kar bi pozitivno delovalo tudi na spodnjo dolino. Tja, kjer je Soteska, pride veliko vode in je ne požira. Tok Savinje pride do Soteske, nato pa voda poplavlja nazaj gor. Predlagali bomo, da se teh šest objektov – štiri v Lokah in dva na drugih lokacijah – odkupi, na tem mestu pa bi se naredila razlivna območja," načrte pojasnjuje župan.

Suhoveršnik obljublja, da bo občina tem ljudem šla na roko, "da bi čimprej prišli do komunalnih parcel, si uredili hiše na varnem območju in v naši občini, ker si tu tudi želijo živeti, predvidevam". "Če bo država šla v postopek, da to odkupi, si bomo mi prizadevali, da to čimprej izvedemo." Hiše so več ali manj imeli zavarovane, dodaja. "Je pa res, da ne gre za velike odškodnine, nekdo, ki je imel zavarovano vse, je dobil od zavarovalnice 10.000 evrov. Na poplavnem območju je zavarovalnina visoka, dobiš pa praktično zelo malo odškodnine." Občina je pripravljena na nadaljevanje pogovorov in sodelovanje s prebivalci Lok. "Želimo, da dobijo dostojno oceno škode, na podlagi katere si bodo lahko potem uredili dom."

Kljub temu, da je v občini več zelo primernih stavbnih zemljišč, pa se zapleta pri tem, da občina ni njihov lastnik. Nekateri lastniki pa so problematični, pravi župan. "Imamo recimo osem lepih parcel, ki imajo 27 lastnikov. Zdi se, da se je z nekaterimi nemogoče dogovoriti. Obstajajo še parcele na Brdcah, ki so v lasti Ljubljanske nadškofije – tam se bo mogoče nekaj še dalo zmeniti," verjame. 

Na občini razkrivajo, da so o selitvi hiš oz. njihovem odkupu razmišljali že pred poplavami. "Poplavna študija, ki je bila naročena pred štirimi leti, naj bi dala smernice za ukrepanje, kar pa se je zavleklo. Porabljenega je bilo veliko denarja, iz vsega skupaj pa ni nič. To območje je bil vedno poplavno. Le majhen del Lok je ostal nepoplavljen," pravi župan. 

Kaj storiti, da se ne bo ponovil 4. avgust 2023? "Načrt gre v to smer, da bi se naredila razlivna območja gorvodno na Savinji in pa Dreti. Da val ne bi takoj pridivjal v Mozirje. V Lokah bi bilo zadrževanje. Predlog je bil, da se Soteska razširi, ampak potem bi 'fasali' v Žalcu in Celju. Začeti moramo zgoraj in počasi spuščati naprej. Nasipi, širitev Savinje, struge, kakšni jezovi ..."

Stanje v občini se sicer vrača v normalo, pove župan. Kar se tiče cest, imajo še dva večja problema, in sicer v Soteski ter cesti, ki gre proti vzpenjači na Golte. Ves ta čas so poleg nujnih službo zelo pomagali prostovoljci. "Delalo se je res usklajeno. Veliko gasilskih društev in civilne zaščite drugih občin, ki niso bile poplavljene, je prišlo. Tukaj so bile kolone gasilskih vozil iz Primorske, Prekmurja, Ljubljana itd. In veliko, veliko prostovoljcev, ki so ogromno naredili pri posameznih gospodinjstvih." 

Poplave so prinesle šok, potem pa je volja začela rasti. "Duh je kar optimističen. Čeprav eni pravijo, da bodo obupali, če pride še ena taka poplava. Če ne bi stopili skupaj, bi človek že sedaj obupal." V občini se počasi pripravljajo na popis škode, ki bo nato romal v Bruselj. 

Število selitev bi se lahko povečalo, vendar bo o tem odločala stroka

Kot pojasnjuje sodelavec za investicije na občini Mozirje Jaka Vačovnik, jih čaka še zelo veliko težkega dela na infrastrukturi, da bodo ljudje v teh krajih v takšnih podnebnih razmerah lahko normalno živeli. "Glede krajinske infrastrukture so težave precej velike, vezane na vzpostavitev normalne prevoznosti cest. Popis škode bo zahteven projekt, kaj šele pridobiti sredstva, da to spravimo v normalno stanje. Infrastruktura pa je, vemo, osnova vsakega bivanja. Brez izdatne pomoči države ne bo šlo." Zadeve bo treba zastaviti močno in dolgoročno, pojasnjuje. 

Veliko škodo je utrpela športna in rekreativna infrastruktura, ki je bila pred poplavami zelo dobro razvita prav v Lokah. Tri nogometna in košarkarsko igrišče je poplavilo, del lepo urejenega otroškega igrišča je odneslo.

Vačovnik na vprašanje, ali bi lahko prišlo do preseljevanja več hiš, odgovarja, da bo o tem mnenje podala stroka, a da možnost obstaja. "Na pamet ni mogoče govoriti v tem primeru. Če bodo strokovnjaki rekli, da je nekaj potrebno, potem je. Ne bomo pa kar tako selili ljudi, brez da se uredi vodotok, se ga razširi in naredi razlivna območja. Potem pa bo neka hidravlična študija pokazala, kaj je tisto, kar je neobhodno treba prestaviti in porušiti. Lahko se poveča število selitev, ampak ponavljam, o tem mora presoditi stroka. So območja, kjer bo pač treba hiše porušiti. Nemogoče je vedno trepetati, koliko bo vode. Drugega izhoda ne vidim, razen tega. O tem, da bi preselili 200 hiš, pa je nerealno razmišljati."

Tisti, ki so jih poplave najbolj prizadele, so storili vse in se borili za svoje domove do zadnjega trenutka. Sedaj sta na vrsti občina in predvsem država.