Zaradi sodelovanja z OF so ga Italijani 21. maja 1942 internirali v koncentracijsko taborišče v Gonars, od koder so ga po kapitulaciji Italije premestili v Nemčijo. Od tam je 15. julija 1944 pobegnil med partizane. Prvo vabilo v partijo je dobil v Kokrškem odredu, a je vabilo, ki se je še enkrat ponovilo, obakrat zavrnil. Po zagotovilu, da vernost ni ovira za članstvo v partiji, je tretje vabilo sprejel in postal politkomisar v jurišni četi Kokrškega odreda.
Bučar je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 1947. Po diplomi je služboval kot referent v svetu vlade Ljudske republike Slovenije za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti, ukvarjal pa se je tudi s publicistiko. Med letoma 1952 in 1956 je bil France Bučar šef kabineta podpredsednika slovenske vlade, Marjana Breclja. Leta 1956 je doktoriral na ljubljanski Pravni fakulteti. Istega leta se je preselil v Beograd, kjer je delal kot šef kabineta Marjana Breclja, ki je v nekdanjem glavnem mestu zasedal funkcijo zveznega sekretarja za blagovni promet. Leta 1957 je postal sekretar republiškega zbora slovenske skupščine.
Leta 1962 je postal honorarni docent na Pravni fakulteti. Po njegovem nastopu na Simpoziju o odgovornosti na kranjski šoli za organizacijo dela je partija presodila, da je Bučar prestopil mejo. Od leta 1964 je bil zaposlen kot profesor za javno upravo, vse do leta 1978, ko je moral zapustiti univerzo. Za njegov odhod iz akademske sfere je bila kriva odločitev Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, da Bučarju mankajo "moralno-politične kvalitete".
Bučar se je sredi osemdesetih let uveljavil kot analitik v različnih verskih publikacijah. Leta 1987 je postal namestnik predsednika sveta Nove revije. V prelomni 57. številki je objavil razpravo O pravnih načelih slovenske nacije, v kateri je zagovarjal nacionalno državo kot eno od strukturno potrebnih ravni sodobno razvite družbe. Po tej razpravi so Franceta Bučarja izključili iz skupnosti borcev Kokrškega odreda.
Pravna fakulteta je leta 1988 uradno ugotovila, da Bučarjev izgon iz akademskih voda ni bil v ničemer utemeljen. Poleti 1988 je France Bučar sodeloval v kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je pomembno vlogo odigral leto dni kasneje ob aretaciji Janeza Janše. Ob ustanovitvi Slovenske demokratične zveze (SDZ) leta 1989 je postal predsednik sveta stranke. France Bučar je bil tudi eden od soustanoviteljev tednika Demokracija.
Po volitvah 9. maja 1990 je postal predsednik slovenske skupščine. Kot predsednik parlamenta in ustavne komisije je odigral pomembno vlogo pri vseh ključnih odločitvah, pomembnih za nastanek slovenske države in sprejetje nove ustave. Pripadla mu je čast, da je razglasil rezultate plebiscita, kot predsednik parlamenta je razglasil še novo ustavo, pri nastajanju katere je odigral pomembno vlogo.
Med letoma 1992 in 1996 je France Bučar vodil parlamentarno komisijo za nadzor tajnih služb, bil pa je tudi član Odbora za mednarodne odnose in Odbora za obrambo. 1994 je neuspešno kandidiral za župana Ljubljane, leta 2002 pa za predsednika republike.
France Bučar je bil tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, v okviru katerega je skupaj s Tinetom Hribarjem in Borisom Pahorjem v javnosti nastopil proti arbitražnemu sporazumu s Hrvaško. Tedaj je izjavil, da smo priča ''okupaciji teritorija, kjer ni nikoli živel noben Hrvat'', medtem ko je o sami arbitraži panevropsko gibanje, ki ga je vodil, v izjavi zapisalo, da gre za kolaboracijo z okupatorjem. Med njegove javne intervencije sodi tudi poziv tedanjemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, naj kandidira na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011.
Proti koncu politične poti je bilo v njegovih nastopih v javnosti čutiti razočaranje nad smerjo, ki jo je ubrala samostojna Slovenija. V pogovoru marca letos je med drugim dejal, da se "zadeve odvijajo zelo zelo drugače, kot pa smo si predstavljali ob osamosvojitvi". Po njegovih besedah po osamosvojitvi nismo naredili nobenega koraka k nujnim spremembam: "Samo presedli smo se v drug vagon, vlak pa je odpeljal v svetlo bodočnost."
Bučar je menil, da nobena od dosedanjih vlad, z Demosovo vred, ni naredila trajne pozitivne spremembe. Razočaran je bil tudi nad državnim zborom: "Bistvo parlamenta je, da uveljavlja svojo močno voljo v splošno korist. Državni zbor pa je zmaj, ki je izgubil zobe."
Svoja razmišljanja je popisal v letos izdani knjigi Prelom, do katerega ni prišlo. Kot je takrat pojasnil, tako Slovenija kot celoten zahodni svet nujno potrebujeta prelom, ne vesta pa, kaj sploh prelomiti. Po njegovih besedah potrebujemo nov pogled na svet, ne pa za Zahod značilne zazrtosti v pretekle uspehe.
Zelo kritičen je bil Bučar tudi do nekdanjega sopotnika pri prizadevanjih za osamosvojitev Slovenije Janeza Janše. Kot je leta 2013 dejal, je Janša kljub protikomunistični retoriki "največji komunist med komunisti". Od 90. let naprej ima en sam cilj, to je priti na oblast za vsako ceno, je menil Bučar.
Slovenija je izgubila izjemno samosvojega javnega intelektualca, ki je politiko in zavzemanje za pravno državo razumel kot državljansko dolžnost. France Bučar je umrl v 93. letu starosti.
