'Ne morem hoditi, a letos sem prekolesaril 1700 kilometrov'

V današnji oddaji Svet na Kanalu A boste v rubriki Vaš svet spoznali Igorja Plohla, ki zase večkrat pravi, da ima srečo. A usodnega 25. junija 2008 se nikomur v njegovi bližini ni zdelo tako. "V Prlekiji je nekaj dni prej divjalo neurje in odkrilo hišo mojih staršev. Šli smo pomagat. In ko smo z očetom in bratoma že skoraj končali, se mi je na lestvi zlomil klin. Takrat sem padel približno tri metre v globino in si zlomil hrbtenico. Padca se ne spomnim. Se pa spomnim trenutka, ko sem se zbudil iz nezavesti in ugotovil, da ne morem premikati nog in da jih niti ne čutim. Takrat me je zajela panika," opisuje, kot bi se zgodilo včeraj.

Še isti dan so ga urgentno operirali. Naslednjega dne je od kirurga izvedel, da kljub trudu zdravniške ekipe možnosti, da bi še kdaj hodil, praktično ni. "Takrat me je zelo, zelo sesulo. Nisem želel videti nikogar od bližnjih niti od prijateljev, tako hudo mi je bilo. Razmišljal sem predvsem o stvareh, za katere se mi je zdelo, da so za vedno izgubljene," iskreno pove. Sledilo je izjemno zahtevno zdravljenje, ko so mu z dvema operacijama najprej fiksirali hrbtenico z zadnje strani, nato pa mu odprli še prsni koš in trebušno votlino ter jo stabilizirali od spredaj. Še najbolj od vsega pa so ga na rob norosti spravljale izjemno hude nevropatske bolečine. "To je bolečina v nogah, kar je čudno, podobno fantomski bolečini, ki jo čutijo amputiranci – nimajo nog, a jih boli noga. Jaz sem imel izjemno močne, sunkovite krče v nogah, kjer se noga ni čisto nič premaknila, mišice niso delovale, ampak bolečina je bila strahotna. In če se taki krči ponavljajo vsakih pet minut, ves čas, ponoči in podnevi, je to neznosno," pripoveduje.

Dva prelomna trenutka sta mu po dolgih mesecih spet dala upanje. Najprej so ga iz ptujske protibolečinske ambulante poslali na nevrološko kliniko v avstrijskem Amstettnu, kjer so mu s pomočjo posebnega posega nevropatske bolečine znižali za kar 80 odstotkov. Nato pa so njegovi nekdanji učenci v Osnovni šoli Bojana Ilicha, s katerimi je dve leti delal v oddelku podaljšanega bivanja, skupaj s starši zanj pripravili dobrodelno prireditev. "Velikokrat rečem, da na krilih te dobrodelne prireditve še danes letim. Namreč v zahvalo za to, kar so otroci in njihovi starši naredili zame, sem na koncu te prireditve prebral svojo pravljico z naslovom Lev Rogi – če Rogi preberete nazaj dobite Igor – in v tej pravljici sem želel sporočiti, kaj se mi je zgodilo in kako želim nadaljevati življenje," opisuje rojstvo svojega novega poslanstva – pisateljevanja. Njegova prijateljica je pravljico pokazala založbi, otroci so na pobudo ravnatelja zgodbico ilustrirali in nastala je prva slikanica o levu Rogiju. 

Danes živi povsem samostojno življenje. Ogromno mu je pomenilo, da je opravil poklicno in zaposlitveno rehabilitacijo, dobil potrdilo, da še vedno lahko opravlja svoj poklic učitelja geografije in sociologije. Invalidska komisija mu je odobrila zaposlitev za polovični delovni čas, polovico je invalidsko upokojen. Zaposlen je na pediatričnem oddelku mariborskega UKC kot bolnišnični učitelj. Pogosto gostuje po slovenskih osnovnih šolah, kjer učencem pripoveduje svojo zgodbo in jih ozavešča o življenju invalidov – govori jim o pomenu klančin in dvigal, o parkirnih mestih za invalide, o tem, da tudi oni lahko potujejo, kolesarijo, imajo prijatelje. Skratka, živijo življenje, kakršnega zdaj, pri 45 letih, živi sam. 

"Negativnih ljudi, ljudi, ki vidijo stvari nenehno slabo, nenehno kritizirajo, ljudi, za katere so vsi drugi krivi njihovih težav, takšnih ljudi se ponavadi na daleč in v loku izogibam in takšnih ljudi ni med mojimi prijatelji," iskreno pravi, medtem ko kaže fotografije s svojih nedavnih potovanj. "Ja, tudi potujem, in to zelo rad. Jaz sem odraščal v Slovenskih goricah, tam v Prlekiji, v okolici Velike Nedelje. In že od nekdaj me je zanimalo, kaj se skriva za gričem in za hribom in kaj pride šele potem," se nostalgično spominja. Zadnje potovanje, kjer je bil, sta bili Belgija in Nizozemska. Na Nizozemskem je tudi kolesaril. Letos je na cestnem kolesu prevozil več kot 1700 kilometrov. Ko bo dovolj privarčeval – športna oprema za invalide je namreč zelo draga, saj je večinoma izdelana po meri – si želi kupiti še gorsko kolo. "Ker ne morem hoditi v gore, si srčno želim kolesariti nekje visoko v gorah, tako da to je še ena taka velika želja, da mi uspe enkrat v naslednjih letih kupiti tudi takšno kolo," pravi in nam opiše še eno veliko željo iz preteklosti, ki jo je uresničil tudi s pomočjo naše medijske hiše. "To je fantastično potovanje, ki ga ne pozabiš nikoli. Vse mi je ostalo v spominu, vse še vem. Tudi to, kako so mi izgubili invalidski voziček," pripoveduje v smehu. Med potjo na končno destinacijo je moral namreč enkrat prestopiti, letališki uslužbenci pa so njegov voziček pozabili natovoriti na drugo letalo. "Lahko si mislite, kakšna panika nas je zagrabila, ko smo tam na letališču ugotovili, da ga ni. Na srečo so nam potem posodili enega letališkega, takšnega bistveno premajhnega, zarjavelega, starega, komaj voznega. Ampak s tistim smo potem nadaljevali pot, moj voziček so pa pripeljali naslednji dan za mano," opiše.

Kam je potoval in kako še živi človek, ki je tako poln življenja in modrosti, da njegov sogovornik zlahka pozabi, da sedi na invalidskem vozičku, pa danes ob 18. uri v oddaji Svet na Kanalu A.