Ne jamra, sama kuje svojo srečo

Iz tega izhaja, da se velik del upokojencev težko prebija iz meseca v mesec, kljub temu da so po večini trdo garali vse svoje življenje, si danes težko privoščijo dostojno življenje.
Njihov svet je pogosto poln preračunavanja in tehtanja, kaj si lahko še kupijo v trgovini, da bo vseeno ostalo za položnice. A v tokratni rubriki Njihov svet vam predstavljam drugačno upokojenko. Takšno, ki nima vsega, kar si zaželi, a vseeno ne spada med upokojence z najnižjimi pokojninami.

Ana Dejak je gospa, ki bi jo v množici zagotovo opazili. Že ko jo sprejmem na recepciji, vidim, da mi je v masko pravzaprav ni treba peljati, ker se je že sama brezhibno uredila. "Rada se zrihtam, vajžde, tu me pa rajs nč ne stane pa taku lepu zgleda …" Aja, sem omenila, da gospa prihaja iz Ribnice? Njeno narečje mi je domače, nekoliko manj njen način razmišljanja, ki je za upokojenko s podeželja pač malo poseben. Občudujem jo, ko govori o tem, kako je pred leti zbrala pogum, se ločila in kot pravi – zadihala s svojimi pljuči. Počne, kar želi, in se ne ozira na okolico, ki je pogosto polna predsodkov.

"Če bi imela denar, bi še več potovala, odkrivala skrite kotičke sveta … Tako se pa največkrat usedem na kolo in se zapeljem po naši čudoviti Sloveniji. Skušam uživati v malenkostih, kot so jutranja kava, zajtrk, klepet s prijateljicami."
Pri 33. letih je prvič opazila, da se njeno telo stara. "Lahku se mažeš in se skrivaš, ampak lajta so tle, ne moreš jim zbajžat. No, razn če greš pod nož, jst najmam prou nč proti …"

Čeprav je Ana drugačna od večine upokojenk, je še vedno tipična babica. Takšna, ki razvaja svoje vnuke, uživa v času z njimi in jim pripoveduje zgodbe, kako drugačno je bilo njeno otroštvo od današnjega ponorelega sveta.