Nazaj k Platonu

Zahodna civilizacija je – tudi zaradi konca zahodnega imperializma, ki je vztrajal zadnjih 500 let – na razpotju, o katerem pa se v filozofskih krogih govori že vsaj 100 let. Dva kritika modernizma 20. stoletja sta identificirala podobne probleme moderne filozofije in družbe, predlagala pa sta različni rešitvi.

Martin Heidegger je predlagal destruktion moderne metafizike in vzpostavitev nove, Leo Strauss pa je rešitev za liberalno demokracijo videl v združitvi moderne politike in klasične politične filozofije. Povedano drugače – Strauss predlaga, da začnemo rešitve za probleme moderne družbe iskati z vrnitvijo k politični filozofiji Platona, ki jo Strauss razume kot specifično liberalno.

Klasična diagnoza modernih problemov

Moderna družba je utemeljena na treh postulatih – svobodi, znanosti in trgovini. Ekonomski sistem temelji na kapitalističnem načinu produkcije in potrošniški kulturi, politični sistem pa je organiziran kot liberalna demokracija, ki temeljni za univerzalnih človekovih pravicah in svobodnem boju posameznikov in družbenih frakcij za uresničevanje svojih političnih ciljev.

Liberalna demokracija je splošno priznana kot najboljši politični režim, saj edina omogoča pogoje, v katerih (lahko) človek postane najboljša različica samega sebe. Bistvo te misli izhaja iz prepričanja Aristotla, ki je trdil, da se v praksi noben režim ne more približati idealu dobrega oz. pravičnega, tega je sposoben zgolj človek. Zato se je na tem mestu treba vprašati o karakterju modernega človeka, ki se je razvil v kontekstu moderne tržne družbe.

Ena temeljnih idej Platonove Države (Politeia) je namreč simbiotičen odnos med karakterjem režima in karakterjem državljana, značilnost katerega je njun medsebojni vpliv. Ameriški politični filozof Steven B. Smith trdi, da se je v pogojih moderne družbe razvil specifičen državljanski karakter, in sicer karakter meščana (bourgeois) kot slabša različica karakterja demokratičnega državljana (citoyen). 

Moderni meščan je v prvi vrsti individualist, čigar primarni cilj je samostojno zasledovanje in maksimizacija individualne sreče. Takšna sebičnost naj bi bila racionalna in po mnenju mnogih modernistov tudi človeku naravna. Temu nasprotuje ne le klasična politična filozofija, temveč tudi moderna znanost na področju psihologije, ki ugotavlja, da srečen posameznik ne more obstajati v nesrečni skupnosti. 

Ena od predpostavk moderne filozofije je, da se človek rodi svoboden in naj bi tako tudi živel, čeprav vemo, da se človek ne rodi svoboden in samostojen, ampak je prvih nekaj let njegovo preživetje odvisno od staršev – predvsem matere – pozneje v življenju pa mu preživetje (in pogoje za dobro življenje) omogoča družba s kolektivnim naporom. Zato je večna politična resnica, da je skrb za srečno skupnost najboljša pot do doseganja individualne sreče in dobrega življenja.

Na tej točki se ločita tudi klasična in moderna koncepcija politike, saj je ta koncipirana predvsem kot strateška uporaba moči za doseganje političnih ciljev (pri čemer si cilj arbitrarno določi vsak posameznik zase), medtem ko klasična politična filozofija razume politiko kot človeško dejavnost ustvarjanja pogojev za čim boljše življenje vseh članov politične skupnosti.

Temeljna značilnost modernega meščana je – poleg težnje po akumulaciji kapitala (ekonomskega, kulturnega, političnega) in nenehne želje po rasti (zasledovanje višjega ekonomskega in družbenega statusa) – brezbožje oz. nihilizem. Moderni meščan je na neki način ideal Kantovega kozmopolita – zadnjega človeka, ki pa je v bistvu nihče. 

To lastnost političnega modernizma je prvi prepoznal Nietzsche, ki je razglasil, da je Bog mrtev, s čimer pa ni želel povedati, da ta ne obstaja, temveč da ga je moderna filozofija simbolično ubila. Bog je v tem kontekstu mišljen kot narava oz. naravno pravo (kamor med drugim spadajo tudi univerzalne človekove pravice), ki so ga nadomestile družbene konvencije, utemeljene na filozofiji političnega hedonizma in relativizma, veliko človeške nesreče pa izhaja ravno iz dejstva, da so konvencije (nomos) zameglile človeško naravo in naravne zakone (physis).

Politični hedonizem sta v 17. stoletju utemeljila Thomas Hobbess in John Locke, ki pravita, da ima vsak človek ne samo pravico, ampak popolno svobodo določati, kaj je zanj dobro in kaj ga osrečuje, ne glede na širše družbene posledice. V tem kontekstu je dobro oz. pravično relativno – presoja se na podlagi uporabnosti, torej je dobro tisto, kar pomaga posamezniku doseči arbitrarno določene cilje. Povedano drugače, cilj opravičuje sredstva.

Platon se s tem, da cilj opravičuje sredstva, ne bi strinjal. Dobro namreč ne more biti nekaj, kar vodi v doseganje cilja, ker ne moremo nikoli zares vedeti, da je cilj sam po sebi dober – predvsem če doseganje cilja pomeni škodo za skupnost na račun narcisistične sreče. In ravno narcisizem postaja ena najbolj morbidnih epidemij zahodne družbe, saj povzroča stanje, ko se ljudje čutijo upravičene do vsega, ko pa tega ne dobijo/dosežejo, pa praviloma okrivijo druge. 

Argument nas na tej točki pripelje do Platonove identifikacije največje grožnje demokraciji. Državljan v demokraciji sicer (lahko) živi svobodno, problem moderne filozofije pa je ta, da ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj s to svobodo početi.

Največji problem demokracije, kot ga Platon definira v delu država, nastane, ko se demokratični državljan začne prepuščati svojim najnižjim strastem, zaradi česar se odtuji od svoje človeškosti in postane podoben primitivni živali – brez prakticiranja vrlin in z moraliziranjem kot okrasom svoje praznine. Demokracija se tako zaradi hedonizma – ko državljani začnejo preveč izkoriščati svojo svobodo, ko uživanje državljanskih pravic ni več uravnoteženo z državljanskimi dolžnostmi – pokvari v anarhijo, s čimer nastanejo pogoji za nastanek tiranije, ki jo večina državljanov zaradi želje po redu in ponovni vzpostavitvi funkcionalne skupnosti obupano sprejme. 

Maksimizacija svobode je v moderni družbi eden najbolj zaželenih ciljev, vendar sta svoboda in pravičnosti v politični (demokratični) skupnosti žal omejeni dobrini, kar je še ena od temeljnih ugotovitev Platonove države. Prav zaradi tega jo je bolj smiselno brati kot distopično delo liberalca in ne kot politično utopijo, kakor velja v konvencionalnem dojemanju te največje mojstrovine politične filozofije. Na tak način lahko tudi bolje razumemo, zakaj je zmernost – poleg pravičnosti, poguma in preudarnosti – ena temeljnih vrlin v Platonovi politični filozofiji.

Je dobrota res sirota?

Še bolj kot s problemom svobode se država ukvarja s problemom pravičnosti. Moderna politična pravičnost je utemeljena kot svoboda zasledovanja sebičnih političnih ciljev, se pravi je pravičnost vezana na neko zunanjo vrednost oz. uporabnost. Pravičnost, kot so jo razumeli klasiki, pa ima vrednost sama po sebi, saj človeku omogoča življenje z integriteto in posledično notranjim mirom, kar je pogoj za srečno življenje. 

Prava sreča namreč ne izhaja iz doseganja cilja, temveč se nahaja na poti – v načinu življenja, ki ga živimo. To misel še predobro opisuje pokojni slovenski alpinist Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot. Platon bi, prosto po Sokratu, modernemu hedonističnemu in nihilističnemu načinu življenja kot kontrast in ideal postavil filozofsko življenje, ki filozofa nikoli ne privede do cilja – spoznanja absolutne resnice – temveč mu zadovoljstvo nudi pot, po kateri koraka.

Morda se vam zdi takšno razmišljanje naivno, ampak tudi določena mera naivnosti je po mnenju Platona pogoj za srečno življenje. Obstoj srečnega posameznika v srečni skupnosti namreč temelji na obstoju plemenitih laži in mitov, ki nam osmišljajo dogajanje okoli nas in nam dajejo smisel, hkrati pa učinkujejo kot zdravilo za pretirani praktični skepticizem, ki se lahko hitro izrodi v nihilizem. Ker je moderna filozofija v svojem bistvu revna, je po mnenju Straussa najboljše zapolniti to praznino s klasično politično filozofijo.

Če bi morali v današnjem času poseči še po kakšni plemeniti laži, si dovolite verjeti, da nas v prihodnosti čakajo boljši časi, ne glede na vse morbidne in apokaliptične napovedi. Povedano drugače, bodite optimisti, saj bomo le na podlagi (kolektivnega) optimizma sposobni s skupnimi močni ohraniti demokracijo in zgraditi boljši svet. To bi nam – po mojem mnenju – danes svetoval Platon.