'Nauk vojakom, svarilo civilistom'

V knjigi obravnavate širok spekter tem – od analiz spopadov med NOB v Sloveniji in Jugoslaviji, dobrih in slabih načinov vodenja v zavezniških vojskah in vojskah sil osi ter psihičnih motenj vojakov v preteklosti in sedanjosti do tehnik in rezultatov vojaške propagande. Kaj vas je spodbudilo k pisanju o tako raznolikih temah?

Knjiga je zbirka tem, ki jih kot učitelj vojaške psihologije izbiram in preučujem ter o njih predavam že leta. Je logično nadaljevanje moje knjige Vojna, v kateri sem predstavil primere do leta 2013, v tej, Vojni II, pa so zbrani primeri od takrat pa do danes. V ozadju teh raziskav je moja prevzetost nad tem, česa vsega je zmožen človek v vojnah – v dobrem in slabem smislu – in kako uničevalna je vojna, ko jo človek uzre od blizu in v detajlih.

Prvi primer, predstavljen v vaši knjigi, je analiza bitke na Sutjeski, ki je bila izjemno pomembna za Jugoslavijo. Zakaj menite, da je ta bitka aktualna še danes?

Pri Sutjeski je potekal spopad Titove bojne skupine s šestkrat močnejšim nasprotnikom, ki je bil tudi neprimerno bolje oborožen, spočit ter tehnično in materialno podprt kot partizanska stran. Nauk te bitke ni zgolj v tem, kako rešilne so bile določene dobre taktične rešitve partizanskih poveljnikov in kako pogubne so bile napačne strategije nemških, temveč predvsem v moči človeške volje, v moči skupine, ki se je pripravljena upreti agresivnemu nasprotniku s praktično ničimer drugim kot domoljubjem ter verjetjem v tovariše, poveljnike in lepši svet.

To je v resnici zgodba uporniških gibanj, ki so se borila in porazila velesile od druge vojne pa do danes, pa tudi civilnih gibanj, ki so se uprla represijam v lastnih družbah. Primer nas nauči, da se lahko majhna skupina, majhna vojska z močnim verjetjem v svoj prav upre veliko močnejšemu nasprotniku in na dolgi rok, če za njo stoji ljudstvo, celo zmaga. Podobne nauke nudijo tudi ostali primeri iz slovenskega NOB, ki jih predstavljam v knjigi – spopad pri Jelenovem Žlebu (1943), Komnu (1944) in na Menini planini (1945).

Med drugim opisujete tudi nemški desant na Eben Emael. Zakaj ste si izbrali prav ta dogodek?

Emael je ena najslovitejših specialnih operacij v zgodovini, ko je peščica nemških padalcev osvojila eno najmočnejših utrdb na svetu. Primer nam pokaže, kako lahko majhne sile, ki dobro poznajo nasprotnikove slepe pege, tega spravijo na kolena že z enim dobro namerjenim udarcem. Poveljnikom je primer za zgled, da se ni treba ustrašiti majhnosti – štejejo lahko tudi razumevanje nasprotnikovih doktrinarnih omejitev, njegovo nerazumevanje našega načina delovanja in razmišljanja, naša zvitost in pripravljenost zadajanja nepričakovanih udarcev. Te stvari so nam pomagale že med našo osamosvojitveno vojno, ko so se majhne slovenske vojaške in varnostne sile zoperstavile močni jugoslovanski armadi in obstale. Teh naukov ne gre pozabiti.

Emael pa skupaj z nizom drugih primerov iz poglavja Vojaško vodenje nudi še en nauk – moč dobrega vodenja. Utrdbo je osvojila nemška enota, ki je delovala brez svojega poveljnika. In vendar je dobro vedela, kaj mora storiti, ker jo je ta poveljnik dobro vodil in izuril že prej. Primer nudi večen nauk, da potrebujejo enote natančnejše vodenje, dokler ne dosežejo odličnosti, nato pa samo še mir in podporo, da dosežejo zastavljene cilje. Tega se premalo zavedajo določene vojaške vodje, ki preveč gledajo pod prste vojakom, čeprav ti vedo, kaj počno, civilne vodje, ki dušijo izučene in kreativne delavce, ter – na žalost – tudi določeni svetovni vladarji, ki delajo s svojim narodom, kot da je neveden otrok.

Poglejmo primer iz novejšega obdobja, zgodbo ameriškega vojaka Buzzlla, ki se je leta 2004 bojeval v Iraku. Gre za znanega Colbyja Buzzla, ki je izvedel eno prvih vojaških poročanj o situaciji na tleh v realnem času. Kako je to spremenilo poročanje vojske in njeno obnašanje? Pred tem so imeli novinarji sicer dostop do enot, a je bil omejen.

Buzzllove zgodbe nisem vključil v knjigo kot primer poročanja insajderja o vojnih dogodkih okrog sebe, temveč kot izvrsten primer, kako se vojak v vojni spreminja. Iz njegovih zapisov, ki jih je na blogu delil z javnostjo, je namreč jasno razviden njegov razvoj iz sanjavega najstnika v prestrašenega in vojne sitega "starca". 

Ta primer je nauk poveljnikom, kaj se bo zgodilo z njimi in njihovimi vojaki, civilistom pa, da si vojne – ne glede na to, kako močno jo kdo podpihuje ali poveličuje – ne smemo želeti. V njej bodo na koncu v najboljšem primeru psihično ostareli, v najslabšem pa bodo pohabljeni ali živeli z izgubo svojih sinov, hčera, očetov ali bratov. Dobro jo odnesejo zgolj tisti, ki najbolj podpihujejo spopad, nato pa največ zaslužijo s kostmi. 

Pišete tudi o vojnem zločinu ameriškega podčastnika Roberta Balesa, ki je v Afganistanu leta 2012 pobil in zažgal 16 afganistanskih civilistov. Zakaj je njegov primer poseben?

Iz več razlogov. Redko se zgodi, da vojni zločini pridejo na dan, še redkeje pa, da je o zločinu dovolj podatkov, vključno s pričevanji storilca. A primera nisem predstavil zgolj zato, da bi bralec spoznal 'anatomijo' množičnega poboja, duševnost morilca. Predstavil sem ga predvsem zato, da bi poveljniki spoznali, kako globoko lahko zabrede vojak, ki je bil leta sistematično mučen s porivanjem v vojno in ki mu ni ob čedalje hujših psihičnih težavah nihče prisluhnil. 

V njem z lahkoto prepoznamo tudi delavca, ki je pregorel v podjetju. Upam, da bo knjigo prebral tudi kakšen vodja, ki brezobzirno izžema svoje delavce v podjetju, da bo dojel, kako daleč jih lahko porine. Bales je eksplodiral v morilskem pohodu, delavec, prav tako neuslišan in izkoriščan, pa lahko neozdravljivo zboli, dvigne roko nad ljudi v svoji okolici ali pa nadse – in si vzame življenje. Podobno velja tudi na ravni celotnih družb – ljudstvo, s katerim ravnajo brezobzirno, ostane brez volje in morale, zdrsi v medsebojno prepirljivost in bolezni ali pa znese nad tistimi, v katerih vidi krivce.

Upajmo torej, da bodo nauki poglavja o vojaškem vodenju pripomogli k boljšim vodjem na vseh nivojih, od poveljnikov na najnižjih ravneh do civilnih vodij na najvišjih položajih.

V zadnjem poglavju, Propagandi, opisujete tehnike propagandistov in uporabo propagande v vojni. Menite, da so nauki koristni tudi za civilista?

Pa še kako. Ob pisanju tega dela knjige sem imel vedno v glavi izrek Hitlerjevega glavnega propagandista, Goebbelsa, da postane propaganda neučinkovita tisti trenutek, ko se je začnemo zavedati, ko spoznamo njene trike. Želel sem jih razkriti v kar največjem obsegu, da bi poveljnik v morebitnem spopadu razvil čim večjo odpornost proti psihološki vojni, ki se bo takrat razplamtela, ter posledično čim bolj realno ocenjeval lastne in nasprotnikove zmožnosti, civilist pa ohranil trezno glavo v teh zmedenih časih.

Nobena skrivnost ni – če se omejimo na civilno rabo propagande – da se trenutno ne bije boj za naša telesa, temveč um. Ljudje, soočeni s poplavo informacij v medijih, zlasti na spletu, težko najdejo oporne točke. Ranljivi so, čustveni, hitro lahko radikalizirajo svoje sumničenje in mnenje. Zato so dokaj lahke tarče centrov moči, ki jih poskušajo s pomočjo informacijskega monopola izkoristiti za lastne načrte. Ni treba veliko, da jih pripravijo do akcije, tudi takšne, ki si je nikakor ne želimo, na primer v vojno, tudi bratomorno.

Ob koncu knjige nizam primere, kako so države s premišljeno propagando naelektrile in obnorele ljudstvo, nato pa ga pahnile v vojno. Naj bodo bralcem ti primeri jasen opomin, kaj se da storiti z umom ljudi, in ostro stvarilo pred podobnimi scenariji.