Nasvidenje v naslednji vojni?

Od kod imajo največ informacij, je to šola, so to filmi, televizija ali pogovori v družinskem krogu?

Včasih, ko smo se na Ptuj na obisk k sorodnikom še vozili po stari cesti, smo se vedno ustavili v gostilni, tam nekje pri Frankolovem, imeli so izvrstne gibanice, ob hrani pa je bila vedno na sporedu tudi zgodba, zgodba o drevoredu jablan v Frankolovem, na katerem so leta 1945, le nekaj mesecev pred koncem vojne Nemci obesili 99 talcev, hoteli so jih sto, pa je eden skušal pobegniti in so ga ustrelili. Otrok kot otrok, bašeš se z dobro hrano, hraniš pa se tudi z zgodbami, ki ti ostanejo.

Kako je danes, kakšne so zgodbe, ki si jih bodo od doma zapomnili današnji otroci? Tudi o tem so pripovedovali osnovnošolci in srednješolci, ki smo jih spraševali, koliko vedo o drugi svetovni vojni in od kod. Je to iz šole, pouka zgodovine, iz filmov, s televizije, od doma?

Doma se danes o tem, kot smo lahko razumeli, ne govori prav dosti. Ena od učenk je pripovedovala, da jo je babica učila šteti po nemško, ko jo je vprašala, od kod to zna, ji je prvič sploh povedala, da je bila med vojno v taborišču v Nemčiji. Zgodi se, da v osnovni šoli do tega poglavja sploh ne pridejo. Nič.

Ni to izključno problem predmeta zgodovine. Tudi pri biologiji se zgodi, da ob silnih glivah in semenkah, ne pridejo do tega, da bi sploh omenili evolucijo, ali pri slovenščini, ob vsej slovnici, marsikdo ne zna pravilno uporabljati velike začetnice ali postavljati vejic. Zgodovino ima morda vendarle nekoliko dodatne teže, če ne drugače, zato, ker se rada ponavlja.

Ampak, kar koli smo že mislili in sumničili otroke, da v resnici nimajo pojma, so naši mladi sogovorniki vedeli kar veliko, verjetno v povprečju  več kot populacija v celoti. Spomnim se radijskega kviza kakšno leto nazaj, ko so spraševali, kdo je napisal knjigo o sojenju vojnemu zločincu Eichmanu v Izraelu. Vedel ni nihče, je pa zato nekdo za avtorico razglasil Ano Frank.

Hannah Arendt, ki je spremljala sojenje Eichmanu in potem o tem napisala knjigo, je vpeljala tudi pojem banalnosti zla. Na hitro in zelo poenostavljeno, niso nekakšne grozljive pošasti tisti, ki delajo zlo sočloveku, ampak je tega sposoben prav vsakdo izmed nas.

"Tako je bilo: vsak Nemec, ki je nosil uniformo in orožje, je lahko v Varšavi z vsakim Judom počel, kar se mu je zahotelo. Lahko ga je prisilil, da prepeva ali pleše ali se podela v hlače ali pred njim pade na kolena in ga roti za življenje. Lahko ga je pri priči ustrelil ali ubijal počasneje, s trpinčenjem. Judinji je lahko ukazal, naj se sleče, s spodnjim perilom zdrgne tlak in nato vsem na očeh urinira. Nemcem, ki so si privoščili tovrstne igrice, nihče ni kvaril zadovoljstva, nihče jim ni preprečeval, da bi trpinčili Jude in jih morili, pred nikomer se jim ni bilo treba izgovarjati. Pokazalo se je, česa vse so zmožni ljudje, če jim je dana brezmejna moč nad drugimi." Tako  se spominja v svoji avtobiografiji Marcel Raich- Ranicki, eden izmed najbolj znanih in slavnih nemških literarnih kritikov, in eden izmed res redkih Judov, ki je preživel varšavski geto.

Ali pa prizor, ne vem več točno iz kje, morda iz Singerja, ...ob robu septične jame stoji gola, prelepa hči rabina, čez jamo je napeljana tanka vrv, ki jo bo morala prehoditi, pa je seveda ne bo in bo umrla grozne smrti v jami, polni fekalij. Okoli nemški vojaki, nasmejani, kadijo, pričakujejo zabavo... banalnost zla.

Najhuje je, da se to zgodi kar tako, včeraj si še človek, poln načrtov in sanj, naslednji dan se utapljaš v jami fekalij. 

Zato moramo biti zelo pozorni. Tudi mediji. Samo nekaj  primerov. Ko recimo ugleden časopis, Večer, objavi zelo korekten članek o holokavstu, ampak naslov pa je potem takšen: Je holokavst kruta resnica ali zgolj mit? Ali pa, ko sicer revija desne provinience, ki pa ji ne bi pripisali, da je na splošno tudi zagovornica naci idej in idej belega suprematizma  objavi komentar Bernarda Brščiča, ki, navkljub, seveda zelo zavajajočemu izgledu prijazne srnice, med drugim zapiše tudi tole: Alternativna desnica se je otresla politične korektnosti in naslovila psevdoznanstveni tabu, da so vse rase in civilizacije enakovredne. Niso, zahodna je izjemna ... Če upoštevamo dejstvo, da je inteligenca evropske populacije v primerjavi z afro-arabsko višja v povprečju za vsaj 15 točk, si lahko predstavljamo, kakšne posledice bi imelo nadaljnje priseljevanje negroidnega in semitskega prebivalstva v ZDA in Evropo. Brez belega človeka ni zahodne civilizacije, ostane samo civilizacijsko nazadovanje. (Reporter, 6.3. 2017) In kot zanimivost, v tej isti številki v svoji kolumni zapiše Rado Pezdir, da je Bernard Brščič naslednik teoretske in kritične misli Ljuba Sirca. Pa zadnje ugotovitve samoklicanega zgodovinarja Romana Leljaka, da v resnici Jasenovac ni bil grozljivo ustaško taborišče smrti, ampak menda nekakšna kuharska kolonija, saj da je našel knjigo receptov gospe, ki je bila tam,  ne vem, ali lahko rečem zaprta, ali na dopustu. V njej pa menda  recepti, tudi za torte, z imeni, korenčkova torta, vojaška torta ...

Ob tem je hrvaški komentator zapisal, da ko se Hrvati dotaknemo dna z lastnimi budalami, samooklicanimi zgodovinarji, iz Slovenije uvozimo še večje budalo, ki to dno postavi še precej nižje. Kakšne torte je jedlo 19 tisoč otrok, vsi so popisani z imeni in priimki, ki so umrli v Jasenovcu?

War, children is just a shot away (otroci, vojna je za vogalom). Tako je že davnega leta 1969 pel Mick Jagger. Pa tega se otroci, s katerimi smo se pogovarjali kar dobro zavedajo. In tudi zato bodimo, pa čeprav mračno in previdno, optimistični, da bomo, na v resnici prav neverjetnih 73 let miru, dodali še vsaj toliko.