Nasilni preteklosti lahko uidete

Društvo za nenasilno komunikacijo je na tajni lokaciji nekje v Ljubljani odprlo novo varno hišo. Ta se je pridružila že obstoječi, ki jo je leta 2004 prav tako odprlo omenjeno društvo, sicer pa v okolici Ljubljane sedaj obstajajo tri. Prvo varno hišo so leta 1996 odprli v Mariboru, kjer so v dvanajstih letih pomagali 899 ženskam z otroki. Sicer je v Sloveniji 13 varnih hiš in en krizni center.

Društvo je ob otvoritvi varne hiše v sodelovanju z novinarko Bibo Jamnik pripravilo 20-minutni film na temo 'ustavimo nasilje', v katerem med drugim opozarjajo na grozljive statistike. Vsaka peta ženska je žrtev nasilja. In za to, da dejansko zbere pogum in dokončno zapusti svojega partnerja, gre sedemkrat stran od njega. "Varna hiša ni zastražena trdnjava, je popolnoma običajna stanovanjska hiša. Ženske je ne izberejo, ker bi tako hotele, pač pa, ker je to njihova zadnja možnost za varno življenje,“ v omenjenem filmu pove vodja obeh varnih hiš Tanja Horvat Svetič.

Varna hiša je torej stanovanjska hiša, ki predstavlja varen prostor, kamor se pred nasiljem lahko umaknejo ženske s svojimi otroki. Na zunaj se ne razlikuje od ostalih družinskih hiš, je pa v njej poskrbljeno za varnost, predvsem s tem, ker njena lokacija ni javno znana. Vsaka stanovalka ima svojo sobo s televizijo, radiem in osebno omaro, med skupne prostore pa spadajo kuhinja, kopalnica, svetovalnica, igralnica in vrt. V bližini varne hiše se nahajajo policijska postaja, vrtec, šola, trgovina in druga pomembna infrastruktura.

Pogoji sprejema:

V program se lahko vključijo ženske, ki preživljajo kakršnokoli obliko nasilja (psihično, fizično ali spolno), se čutijo ogrožene in so pripravljene sprejeti pomoč, kot jo ponujajo. Zaradi narave dela ne sprejemajo otrok moškega spola, starejših od 15. let.

Ko žrtev pokliče na svetovalni telefon, se z njo dogovorijo za uvodni razgovor, ki ga opravijo izven varne hiše, nekje na javni lokaciji. Seznanijo jo s hišnim redom in pravili. Zaradi popolne tajnosti lokacije v varni hiši namreč niso dovoljeni obiski, stanovalke nimajo svojega ključa, prav tako je v hiši prepovedano pitje alkohola in kajenje. Nikomur ne smejo povedati svojega naslova.

Bivanje omejeno na eno leto

Stanovalka ob prihodu podpiše pogodbo o bivanju najprej za en mesec, z možnostjo podaljšanja za tri mesece, vendar največ za dobo enega leta. Statistike kažejo, da ženske v hiši povprečno ostanejo od 3 do 6 mesecev.  Vsaka žrtev ima svojo svetovalko, s katero naredita individualni načrt dela. Bivanje je prostovoljno, ženske lahko hišo zapustijo kadarkoli želijo.

Mesečni prispevek za stroške bivanja je enoten in znaša 63,89 evrov, če ženska nima otrok, 85,19 evrov za tiste z enim otrokom in 95,84 evrov za ženske z dvema otrokoma.