'Žrtve nasilja se morajo počutiti varne in podprte'

Da je treba nekaj narediti, da se nasilje, predvsem nad ženskami, konča, so prepričani v Društvu SOS telefon, kjer so že 1. januarja letos odprli 24-urno linijo za žrtve nasilja. "Število klicev se je v zadnjih dveh mesecih podvojilo. Tudi sicer so se potrebe po storitvah v naših programih v zadnjem letu precej povečale. Razlog pripisujemo izolaciji in razmeram med štirimi zidovi, ki so se zaradi zdravstvene, socialne in ekonomske krize na področju nasilja nad ženskami in otroki poslabšale. Oboji, ki so največkrat žrtve nasilja v družini, zdaj še težje pokličejo na pomoč, počutijo se še bolj ujeti in njihove težave so še bolj kompleksne kot pred epidemijo," so sporočili. 

Pojasnili so tudi, da se na njih obračajo žrtve, ki doživljajo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, nemalokrat pa opažajo tudi, da se ob iskanju pomoči na institucijah srečajo z odzivom, v katerem je nasilje minimalizirano, poimenovano konflikt ali nesoglasja in na ta način ni vzeto dovolj resno – predvsem pa ni obravnavano kot nasilje. 

"Vse prevečkrat od žrtev slišimo izjavo, ki jo slišijo na institucijah, da morajo komunicirati z nekdanjim (nasilnim) partnerjem, da se morajo one potruditi, da bo komunikacija stekla, ker on tega ne zmore, da se je treba dogovarjati glede nadaljevanja starševstva po razvezi …" pojasnjujejo v Društvu SOS telefon in dodajajo, da pri tem ne upoštevajo, da gre za žrtev dolgoletnega nasilja, ki je uporabila že vse strategije prilagajanja in preživetja, ki jih zmore in pozna, da bi v odnosu in pozneje ob odhodu (nemalokrat pobegu) iz nasilja preživela. 

Prav tako pa opažajo, da je tudi med strokovnimi delavci in delavkami še vedno zelo zakoreninjeno prepričanje, da sta za 'konflikt potrebna dva' in da na institucijah posledično ne prepoznajo nasilja, saj ga vidijo le kot konflikt. Ta predpostavlja enakomerno razporeditev moči med dvema stranema, pri nasilju pa je nekdo vedno v šibkejšem in podrejenem položaju, pa čeprav se to morda na prvi pogled ne vidi, opozarjajo. 

V društvu tudi poudarjajo, da je najnevarnejše obdobje za žrtve, ko se odločijo za odhod od povzročiteljev nasilja. "Ko pogledamo primere iz preteklega in letošnjega leta, to samo potrjujejo. Žrtve so v največji nevarnosti, ko povzročitelja nasilja seznanijo ali pa ta sam ugotovi, da ga bodo zapustile," pravijo in pojasnijo, da so grožnje povzročiteljev prepogosto podcenjene. "Institucije so dolžne razmišljati in ukrepati tako, da bodo kar v največji meri zaščitile žrtve. Te same včasih ne prepoznajo visoke rizičnosti odnosa, v katerem živijo. Zato morajo tisti, ki delujejo na področju nasilja v družini, te nevarnosti znati prepoznati in uporabiti vse možne mehanizme za zaščito žrtve. Pred tem pa morajo strokovne delavke in delavci znati prepoznati nasilje," so jasni v društvu.

Pogosta realna slika ženske, ki doživlja partnerjevo nasilje, je, da ima njen partner pod popolnim nadzorom njeno življenje, žrtev se ga boji. Racionalno se zaveda, da doživlja nasilje, z njenimi čustvi pa on še vedno z lahkoto manipulira. Žrtev tako nemalokrat ščiti povzročitelja, racionalizira njegova vedenja in poskuša narediti vse, da bi se na čim boljši način dogovorila o mirnem razhodu, glede stikov z otroki, delitve premoženja. V Društvu SOS telefon menijo, da je nedopustno, da morajo žrtve nasilja na družinskem sodišču poslušati, kako morajo poskrbeti za izvajanje stikov, da se morajo z njim dogovarjati, da če ne bosta komunicirala kot starša, jima bodo odvzeli otroke, da je ona kot mama dolžna pripraviti otroke na stik (otroci pa jočejo in nočejo k očetu zaradi preživetega nasilja). "V prvi vrsti je pogosto tako povzročitelj nasilja in njegove očetovske pravice, ženska, ki je ob njem doživljala nasilje, pa je popolnoma nevidna in nepomembna – in, kar je najhuje, videna kot problematična," pojasnjujejo. 

Kot ocenjujejo v društvu, se je pri prepoznavanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v zadnjem letu – in že pred tem, poslabšalo glede prepoznavanja nasilja institucij ter posledično ustreznega odzivanja za čim večjo zaščito žrtev. Vse prepogosto o nasilju niti ne vprašajo, ali tega ne znajo ali se temu izogibajo. Če se žrtvam nasilja odpre prostor, da bi lahko povedale, kaj se jim dogaja, se bodo lažje odprle. Morajo pa se počutiti varne in podprte, poudarjajo. 

"Odgovori na institucijah v smislu, nič se ne da, potrpite, situacija je za oba težka, otroci potrebujejo očeta, kaj pa boste brez njega, žrtvam odvzemajo moč, povečuje se nezaupanje v njihove občutke, daje se jim občutek, da so same 'nore' in da se tako ali tako ne bodo nikoli rešile iz kroga nasilja. Postopki na sodiščih trajajo predolgo, žrtvam se vsakokrat znova odvzema prepotrebna moč za nadaljevanje življenja, ogromno je skrbi, da se povzročitelju nasilja ne bi naredila krivica, dvomov o žrtvini pripovedi. Stiki z otroki, čeprav so nemalokrat samo sredstvo manipulacije za dostop do nekdanje partnerice, se postavljajo na prvo mesto, ne glede na to, kakšen oče je povzročitelj nasilja dejansko," še opozarjajo.