Umori v družini: dalj časa ji je grozil, nato jo je ubil

Samo do 1. junija letos so policisti obravnavali 5 ubojev ter 2 umora, v celem lanskem letu pa 5 ubojev in 6 umorov. V tej črni statistiki niso zajeti dvojni umor in samomor v Grosupljem, kjer je mož umoril pastorko, ženo in nato sodil sebi, ter uboj in samomor v Starem trgu pri Ložu, kjer je 52-letnik v tamkajšnji trgovini ustrelil svojo partnerico, nato pa še sebe.

Ob vsem tem je povsem smiselno vprašanje, kaj se dogaja v Sloveniji? Kaj se je spremenilo, da so naše naslovnice polne družinskega nasilja in kako to preprečiti? Psiholog Peter Umek opozarja, da o lahko o tem, ali je nasilja v družini več ali manj, samo ugibamo. "Dejstvo je, da je prijav več, ker so ženske v današnjem času bolj osveščene, sam pa domnevam, da je tudi družinskega nasilja več. Zdi se, da k temu prispeva sedanja ekonomska in na splošno družbena situacija, ki je mnoge pahnila v nezavidljiv položaj zaradi izgube službe, nezmožnosti zaposlitve, nižjih dohodkov in podobno," pojasnjuje Umek in dodaja, da so te razmere lahko za posameznika huda stresna situacija, s katero se ne znajo uspešno spoprijeti. "Na te stresne situacije reagirajo z negativnimi čustvi, hitreje se vznemirijo in čustva tudi težko nadzorujejo. Nekateri poiščejo uteho v alkoholu. V družinah, kjer že prej ni bilo pravega soglasja, se ta povečajo in prihaja do nasilja, tudi fizičnega, večkrat in tudi hujšega," še dodaja.

Nasilneži imajo močan občutek upravičenosti za svoja dejanja

Na vprašanje, kakšni so moški, ki umorijo partnerico in celo otroke, Umek odgovarja, da imajo nekaj skupnih značilnosti. "Imajo resne psihične težave, večkrat so osebnostno moteni, zloraba alkohola, neprestane grožnje, nagnjenost k nasilju, visok nivo jeze, ki je usmerjena na partnerico, fantaziranje o dejanju, tudi načrtovanje dejanja, na primer nakup pištole, in močan občutek upravičenosti za svoja dejanja," pravi Umek in dodaja, da bi tiste moške, ki jih partnerica zavrne oziroma zapusti, lahko opisali kot "narcistične, odvisne (od odnosa), paranoidne (označuje jih ljubosumnost in sumničavost), vidijo se kot žrtve in menijo, da so bili izzvani in da je njihovo vedenje upravičeno."

Umek odgovarja tudi na vprašanje, kolikokrat ženske oziroma partnerice "prispevajo" k stopnjevanju nasilja in tudi do tragičnega konca? "Ženske večkrat menijo, vsaj v začetku, da je do nasilja prišlo slučajno. Večkrat za to krivijo tudi sebe in partnerju, ki obljublja, da se to ne bo več zgodilo, oprostijo. Temu sledijo "medeni" dnevi, vendar ne dolgo. Nasilje partnerja se stopnjuje, vedno bolj pridobiva nadzor, vsaj nekatere pa iz tega začaranega kroga ne morejo izstopiti. Še vedno velikokrat krivijo sebe, skušajo narediti vse, da se nasilje ne bi več ponavljalo (popolnoma se podredijo), skušajo vzdrževati dobre odnose, ne želijo razkriti težav, menijo, da je to osebna zadeva," pripoveduje Umek in dodaja, da žal še vedno zelo malokrat o situaciji spregovorijo s prijateljicami, ne obvestijo socialne službe ali policije, ker menijo, da bo to še poslabšalo situacijo. "Po nekaj mesecih trpljenja, običajno pa letih, partnerja zapustijo. Velikokrat je vzrok, da tega ne naredijo že prej, tudi ekonomska odvisnost."

Umek opozarja, da bi žrtve nasilja pomoč morale poiskati že veliko prej. Kot pravi, jim pomoč lahko zagotovijo družinski terapevti, v skrajnih primerih pa seveda tudi centri za socialno delo in policija. "Vsekakor pa ženska ne sme čakati dolgo. Ženska, ki jo je partner v ponedeljek umoril, je ravnala podobno. Se je sicer preselila, pa je vendarle dovolila partnerju, da se ji je pridružil, vsaj tako sem zasledil v medijih."

Žal tudi sogovornik ugotavlja, da je letos res več družinskih tragedij kot prejšnja leta. "O vzrokih lahko samo ugibamo. Omenil sem že sedanjo neugodno ekonomsko in družbeno situacijo, vzroki pa so lahko tudi drugje. Lahko pomislimo tudi na posnemanje. Če beremo, kako je partner umoril ženo, ki ga je zapustila, lahko marsikdo (vendar ne kdorkoli), ki se je znašel v podobni situaciji, pomisli, da bi situacijo razrešil na podoben način," opozarja Umek in dodaja, da lahko tudi mediji prispevamo k temu, če o teh dogodkih poročamo preveč senzacionalistično. "Mediji o tem seveda poročajo in gotovo tudi morajo poročati. Problem se mi zdi, da je to prevečkrat senzacionalistično, da se to pogreva, posebno v poletnih mesecih, cel teden ali več. Dobro je, da take dogodke komentirajo strokovnjaki, ki bi predvsem osveščali žrtve, kaj je treba storiti pri pojavu kakršnega koli nasilja v družini."

Grožnja naj se vrne v kazenski zakonik

Pogovarjali smo se tudi s Tanjo Horvat Svetičič iz Društva za nenasilno komunikacijo, kjer se trudijo pomagati tako žrtvam nasilja kot tudi povzročiteljem. Tudi oni ugotavljajo, da je zaradi krize in slabše ekonomske situacije nasilja več. Kot pravi, se žrtev boji, da brez partnerja ne bo preživela, da bo s tem ogrozila preživetje družine, zato dlje časa vztraja v nasilnem odnosu. K sreči pa je na drugi strani družba vedno bolj ozaveščena, več se govori o nasilju in o tem, kje lahko žrtev poišče pomoč, pravi Horvat Svetičičeva.

Maja so se predstavniki različnih društev, zavodov in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja v družini, srečali z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer. Namen srečanja je bil med drugim tudi identifikacija morebitnih sistemskih pomanjkljivosti in možnih rešitev na področju družinskega nasilja. Varuhinjo so opozorili, da je nujno v kazenski zakonik vrniti rešitev glede preganjanja grožnje. Kot opozarja naša sogovornica, je težava v praksi, ker je bila grožnja umaknjena iz kaznivega dejanja. To pa pomeni, da v primeru, če partner grozi svoji partnerici, da ima ona možnost zasebne tožbe, za kar se redko odloči tudi zaradi dolgotrajnih in dragih postopkov, medtem ko grožnje niso več preganjane po uradni dolžnosti. Horvat Svetičičeva opozarja, da je grožnja dober pokazatelj tega, da se bo v resnici nekaj zgodilo. "Tudi ti zadnji primeri so pokazali, da je partner partnerici že prej grozil. In ker policija nima orodja, da bi na podlagi te grožnje kaj ukrenila, potem to nekako izzveni," pravi. Že večkrat so ministrstvo za pravosodje pozvali, da je potrebno zadeve nujno spremeniti in zagotoviti, da se grožnja preganja po uradni dolžnosti. Kljub temu, da gre za akutno problematiko, da nekateri podatki razkrivajo, da je že vsaka druga ženska žrtev nasilja, do sprememb še ni prišlo, pa čeprav so jim bile obljubljene. In ker smo sedaj v obdobju menjavanja vlade, bodo morali na novega in kompetentnega sogovornika še počakati.

Popravke in dopolnitve bi potreboval tudi zakon o preprečevanju nasilja v družini, opozarja sogovornica. Po njenem mnenju bi bilo potrebno zagotoviti tudi enotno prakso delovanja centrov za socialno delo. Še vedno je namreč preveč primerov, ko je od strokovnega delavca ali delavke odvisno, kako se bo zadeva razvijala, kako resno bo vzel nasilje v družini in ga obravnaval kot problem. "Dostikrat poslušamo, da strokovni delavci na nasilje gledajo kot na konflikt med partnerjem, da ženska pretirava in podobno. Podobne težave so tudi na sodiščih," pravi. "Imamo primere na sodišču, kjer v sodbo zapišejo, da je šlo za običajen konflikt med partnerjema, da ni šlo za nasilje v družini, pri tem, da se ve, da je moški žensko udaril. Ker je šlo za dogodek, kjer se partnerja o nečem nista mogla dogovoriti, to sodišče označi kot konflikt, ki se v običajnih družinah dogaja," pravi Horvat Svetičičeva in dodaja, da s takšnim odnosom žrtve nasilja v postopkih dobijo nasprotujoča mnenja, da se jim določenih zaščitnih ukrepov (kot je na primer zahteva za prepoved približevanja) sploh ne splača speljati. 

Kot pravi Horvat Svetičičeva, imajo sodišča možnost izrekanja določenih sankcij, pa jih premalokrat izrečejo. Po drugi strani pa se velikokrat zgodi, da izrečenih sankcij, ki jih sodišče izreče in določi nasilnežu, ta ne izpolnjuje, se ne udeležuje predpisanih terapij in podobno. Tako kot na marsikaterih drugih področjih, je žal tudi tu problem pomanjkanja strokovnih delavcev, ki bi nadzirali, kako se izvajajo programi pomoči in terapij, ki jih sodišče določi za nasilneža, opozarja sogovornica. "Smo edina organizacija, ki dela s povzročiteljem nasilja, ki ga k njim napoti sodišče. Tega je čedalje več, ljudi pa premalo," opozarja in dodaja, da bi bilo nujno razširiti programe, v katere bi vključili tudi nasilneža.

Tudi v njihovem društvu opažajo porast ekonomskega nasilja, zelo problematična pa je po njihovem mnenju tudi nezadostna senzibilnost za prepoznavanje psihičnega nasilja. Zaradi preobremenjenosti strokovnih delavcev in delavk na centrih za socialno delo, se ti ne zmorejo konkretno ukvarjati z določenim primerom, zato zadeve stojijo. "Žrtve ne dobijo realnih informacij in predvsem ne dobijo pomoči, do katere so upravičene," opozarja Horvat Svetičičeva. Vse to pa je velik problem, če vemo, da žrtve zelo pozno poiščejo pomoč pristojnih institucij. "Ženska zelo dolgo časa potrebuje, da pride do spoznanja, da je potrebno nekaj ukreniti in da ima pravico do nečesa, da jo nekdo zaščiti. In če naleti na osebo, ki je ne podpre, ji ne verjame, dvomi v njeno zgodbo, potem bo zelo težko še kdaj prosila za pomoč."

Spregovorite o nasilju in pravočasno poiščite pomoč

Večina strokovnjakov, ki se ukvarja s problematiko družinskega nasilja in so usposobljeni za pomoč žrtvam nasilja, opozarja, da je ključno, da žrtev o nasilju spregovori in poišče pomoč. Kljub vsem pomanjkljivostim, ki smo jih navedli, imamo v Sloveniji še vedno veliko društev in nevladnih organizacij, na katere se žrtev nasilja lahko obrne po pomoč.

V društvu Beli obroč, kjer pomagajo žrtvam kaznivih dejanj, so pred časom dejali, da na dan prejmejo okoli 20 klicev na pomoč, Društvo SOS telefon beleži okoli 3000 klicev na leto. Žrtve nasilja imajo možnost, da se pred nasilnim partnerjem skupaj z otroki umaknejo v varno hišo. Žal so grožnje nasilneža včasih tako hude, da se le redke žrtve odločijo za ta korak. Dejstvo je, da se večina umorov in ubojev zgodi ravno takrat, ko se žrtev odloči, da se bo ločila in/ali zapustila svojega nasilnega partnerja. Tudi dvojni umori in samomor v Grosupljem se je zgodil v času, ko sta se razhajala in ločevala.

Kje lahko žrtve nasilja poiščejo pomoč?

Poleg Društva za nenasilno komunikacijo, lahko kontaktirate Društvo SOS telefon za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja, na brezplačno številko 080 1155, Žensko svetovalnico, saj je telefon njihovega kriznega centra 031 233 211 na razpolago vse dni v tednu, 24 ur. Lahko se obrnete na Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, društvo Beli obroč Slovenije, Društvo Samarijan, kamor jih na številko 116 123 lahko pokličete 24ur na dan, vse dni v letu. Lahko se obrnete na Združenje proti spolnemu zlorabljanju na njihovo brezplačno številko 080 2880. Otroci in mladostniki v stiski lahko pokličejo TOM telefon 115 111, lahko pa se obrnete tudi na Zavod EMMA, ki nudi strokovno psihosocialno pomoč v primerih nasilja na njihovo krizno številko 080 2133.

Več naslovov nevladnih organizacij in društev, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, najdete na spletni strani Varuha človekovih pravic, kamor se prav tako lahko obrnete po pomoč. Seveda pa sta prvi instituciji, ki morata poskrbeti in zaščititi žrtev centri za socialno delo ter policija. Če menite, da je nekdo žrtev nasilja, ali ste sami žrtev nasilneža, to sporočite policiji na številko 113 ali na anonimni telefon 080 1200. Na strani ministrstva za delo pa so objavljeni podatki ter kontaktni naslovi varnih hiš, zavetišč, zatočišč in materinskih domov ter drugih programov s področja preprečevanja nasilja.

Ne čakajte, da bo nasilnež grožnje uresničil!

Kot je dejal naš sogovornik, "fizičnemu napadu predhodijo večkratne grožnje, res pa je, da grožnje niso zanesljiv prediktor fizičnega napada." Ne smemo čakati na novo družinsko tragedijo, ki bi zgolj potrdila znano, da je bilo že pred usodnim trenutkom v družini zaznano nasilje in da je nasilnež žrtvi večkrat grozil. V kazenski zakonik je potrebno vrniti grožnjo kot kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in popraviti napako, so prepričani strokovnjaki.

Nasilje ne sme postati nekaj družbeno sprejemljivega. Nasilje je kaznivo in ga je potrebno prijaviti. Če ste žrtev nasilja, se obrnite na eno od ponujenih pomoči. Ne čakajte, da se nekaj, kar se je začelo z zaljubljenostjo in vero v ljubezen, konča z udarci, psihičnim zlorabljanjem ali celo s smrtjo.