'Naša telesa so za gibanje!' Zakaj je torej zjutraj pred šolami skoraj več avtomobilov kot otrok?

Ljubljana, ena od osnovnih šol malo pred osmo uro zjutraj. Vsepovsod avtomobili. Nekaj jih je parkiranih na za to namenjenih prostorih, nekaj jih stoji kar na pločniku, celo na cesti. Saj bom hitro, si najbrž misli voznik – ponavadi oče ali mama – ko prižge vse štiri smerokaze in potnika – otroka – pospremi do vhoda v šolo. A za tistega, ki bi pot nadaljeval ali pa sam ustavil in pospremil svojega potnika, hitro ni nikoli dovolj hitro, v kaosu na cesti je potrpljenja vse manj, sekunde in minute monotonega časa v avtomobilu tečejo in že zjutraj se zdi, da se dan ne odvija v najboljšo smer. "Vsako jutro je pred osnovno šolo parkiranih ogromno avtomobilov, pravi prometni zastoji, in to, seveda, vpliva tako na onesnaženost zraka kot tudi na prometno ne-varnost v bližini šole," je razmere pred omenjeno šolo opisal direktor Inštituta za politike prostora (IPoP) Marko Peterlin.

To se ne dogaja le v Ljubljani, dogaja se še pred marsikatero šolo marsikje v Sloveniji. A lahko bi bilo drugače. Pešbus in bicivlak, projekta, ki so ju po zgledu iz tujine razvili na Inštitutu za politike prostora, sta dober začetek. "To sta poskusa, kako z aktivnim transportom ohranjati zdravje osnovnošolcev," je dejal Peterlin. In pojasnil: "To je organizirano spremstvo otrok po stalnih poteh in po rednih urnikih. Podobno kot javni transport, ki se ustavlja na postajah in se točno ve, kdaj odhaja. To je pomembno zato, ker so slovenski otroci tudi v evropskem merilu med tistimi, ki so prekomerno težki in tudi gibalno čedalje manj sposobni, zato je vsakodnevna jutranja dejavnost zelo pomembna pri ohranjanju tako zdravja kot tudi gibalne sposobnosti."

Številni slovenski šolarji so nagnjeni k debelosti, slabši samopodobi in nesamostojnosti

"Učenci so bili navdušeni. Dejstvo, da so si vzeli čas za prihod v šolo, jih je ogrelo za pouk," je povedala Ana Kuhar Režek, ravnateljica ljubljanske OŠ Koseze, ki je že sodelovala pri projektu. "Vemo, da so otroci z veseljem vstali, ker so vedeli, da bodo prišli skupaj s sošolci v šolo," je še razkrila. Zadovoljni so torej bili tako učitelji kot učenci, pa tudi starši, ker so imeli zjutraj več časa. Sami plusi, torej.

Vsi, seveda, ne živijo dovolj blizu, da bi se v šolo odpravili peš ali s kolesom. Nasvet zanje ima nacionalna koordinatorka Evropskega tedna mobilnosti Polona Demšar Mitrovič: preverite, kje v bližini so parkirišča, in zadnjih 500 ali 1000 metrov naredite peš.

Spremeniti moramo mišljenje

Podobnega mnenja je tudi direktor Agencije za varnost prometa Igor Velov. "V Sloveniji je registriranih 1.400.000 motornih vozil. Glede na naše ozemlje, število prebivalcev in infrastrukturo, se praktično dušimo v prometu. In tudi to je eden od razlogov, poleg zdravja in ekologije, da bo treba iskati alternativne načine gibanja, prevoza," je dejal.

"Če otroke spodbujamo, jih naučimo, da se varno udeležujejo v prometu kot pešci in kolesarji in spremenijo svoje navade, da bo samoumevno, da ko bo šel na trening, bo šel tisti kilometer peš, ne pa: Ati, a boš peljal?, bomo veliko na dolgi rok naredili za prometno varnost," je tudi prepričan Velov. Zaveda pa se, da varnejše kot bodo šolske poti, z lažjim srcem bodo starši otroke same puščali v šolo.

"Dobro je, da je mreža varnih poti v šolo čim širša, čim bolje organizirana. S tem postane mesto privlačnejše tudi za druge uporabnike," pa meni Peterlin. Omenil je preizkušen primer iz tujine, kjer omejujejo parkiranje v bližini šol. "Zelo neugodno je, če se parkira neposredno pred šolo, ker to spodbuja vožnjo v šolo in s tem povzroča nevarnost," je dodal. Na območju šol je sicer priporočljivo uvesti območje nizke hitrosti ali celo umirjenega prometa ter omejiti tranzitni promet.

Za konec: kot kaže, se vendarle premika na bolje. "Sem zelo vesela, ko grem v službo in vidim veliko otrok na kolesih, peš. Pred petimi leti ni bilo nobenih," pravi Mojca Gobec.