Naša odgovornost v času Trumpa in Muska

Že dalj časa je občutek, da so novice danes podobne temu vicu. Recimo, ameriški kongres praktično vsak konec leta na hitro sprejema začasen proračun, ker ponavadi zmanjka denarja. Da se ne ustavijo vse javne ustanove, da dobijo plačo učitelji, policisti, gasilci in tako naprej. Vedno so trda pogajanja, ampak na koncu nekaj sprejmejo. Tudi letos je bilo tako, kompromis na koncu sprejet – ko je povsem ponorel, za mnoge največji borec za svobodo besede in za dobrobit delovnega človeka, morebitni dobitnik Nobelove nagrade za mir, Elon Musk. Vsak dan je objavil na desetine tvitov, v katerih je trdil, da je to povsem nesprejemljivo, da se sprejema denar za biološko orožje, (v resnici je šlo za financiranje raziskav v laboratorijih za preprečevanje večjih epidemij), da bo vsak član kongresa dobil 40 odstotkov več denarja, v resnici je šlo za običajni dodatek vsem za 3,9 odstotka in tako naprej, podobnih Erevan novic je bilo še kar nekaj.  

Je pa tako zmedel še kongresnike, ki so seveda vedeli, kaj sprejemajo, da so komaj sprejeli proračun. Vsi ljubitelji in podporniki Muska pa se kljub temu lahko veselijo. Še malo pa bo sam šaril po proračunu, kot mu bo ustrezalo. Porezal naj bi kar četrtino sicer res ogromnega proračuna.

Ljudem bo trda predla

Tukaj pa je povsem po resnici napovedal, da bo ljudem začasno malo trda predla, ker bo temeljito oklestil javna sredstva. Pa saj, kdo še rabi javne šole, pa kompetentne sodnike, javno zdravstvo in tako naprej. Nova ameriška ministrica za šolstvo tako ali tako ne verjame v javno šolstvo in bo to eno samo veselje za razcvet razno raznih zasebnih šol in priljubljenih šolanj kar doma, kjer so bodo mali Američani naučili, kar se pač bodo. Novi zdravstveni minister pa je tudi zelo sumničav do marsikaterega medicinskega dognanja.

Kot bi Musk, ki je v vsem vizionarski, predvidel vedno bolj neizobražen narod in se zato v nečem vendarle rahlo ne strinja s Trumpom in njegovimi trdorokimi podporniki. Sam namreč ne bi povsem izgnal vseh tujcev in zaprl meja. Zavzema se za znamenito dovolilnico za delo izobraženim kadrom, imenovano H-1B, za svoja podjetja, kot je Tesla. Tudi sam, ker je iz Južne Afrike, ima tako vizo. In potem se zgodi, da se znova od nekod pojavi Steve Bannon, napol pozabljeni ideolog in zaveznik Trumpa v prvem mandatu, ki je pletel mrežo skrajne desnice tudi v Evropi, potem pa padel v nemilost. Napovedal je, da bo Muska ustavil, ker je hudoben človek in bi iz čiste sebičnosti za potrebe svojih podjetij dovolil tujcem, da pridejo v ZDA. Vsi pravi Magovci so seveda za popolno zaporo mej. In še, pravi Bannon, Musk je za tehno fevdalizem in ima zrelost majhnega fantka. Morda je nekaj na tem, ker je bila te dni v ospredju zgodba, kako je Musk vsem krčevito dokazoval, da je med najboljšimi igralci ene izmed spletnih igric. In ko so mu takorekoč dokazali, da v resnici pozna le osnove te igre, je spet čiso pobesnel.    

Vedela sem, da bodo svet slej kot prej zažgali vplivni možje, le tega nisem predvidevala, da bodo takšni luzerji in da bom zaradi njih v zadregi, je zapisala kolumnistka v Guardianu.  

V mislih je imela tudi Zuckerberga in druge, ki trenutno poljubljajo roko Trumpu. Lahko si stokratni milijarder, pa si še vedno negotov, ali si zadosti 'kul' ...

Novi vladajoči v Washingtonu kakšnih težav s samozavestjo v glavnem nimajo, denimo obrambni minister Pete Hegseth, ki vse namige o spolnih napadih, finančnih zlorabah, med drugim naj bi izplačal žensko, da ne bi šla s tožbo za posilstvo na sodišče, označuje kot grde klevete.  

Nenazadnje je nekaj podobnega storil tudi Trump in bil vsega oproščen. Izvoljenci ljudstva so pač takoj oprani vsake krivde.

Kako daleč bo šel Trump?

Pri Trumpu sicer kot da ni skrite agende, on vse jasno in glasno pove. Kar je seveda največje zavajanje med vsem. On in Musk ter reševanje revnih, kdor verjame, naj pač verjame. Sicer pa je povsem odkrit. Na primer, ko ga je novinar vprašal, če lahko zagotovi, da za svoje cilje, tiste, ki jih je že navrgel, podreditev Panamskega prekopa, pripojitev Grenlandije in tudi Kanade, ne bo uporabil ekonomskih ali vojaških ukrepov, je jasno in glasno dejal, da česa takšnega pa res ne more zagotoviti.  

Lahko si res obrišemo potno čelo, vsaj sama sem si oddahnila, da ga novinar ni vprašal, če lahko vsaj zagotovi, da ne bo uporabil jedrskega orožja ... Kakšen neki bi bil odgovor?  

Večina njegovih vplivnih podpornikov verjetno ne verjame, da bo uresničil vse grožnje, med drugim trgovinske vojne, množične deportacije in tako naprej. To bi namreč tudi njim kvarilo posle in dobičke. Zagotovo pa lahko mirneje zadihajo največje naftne družbe, ki so že najemale najdražje odvetniške pisarne in trošile milijone za lobiranje proti zakonu, ki bi od njih kot največjih onesnaževalk in povzročiteljic podnebnih sprememb zahteval, da nekaj od svojih astronomskih dobičkov vrnejo tistim, ki so jih prizadele okoljske katastrofe, kot če damo svež primer, požari v Los Angelesu. Vedno bolj prihaja na dan, da so največji naftarji že tam nekje od konca 70-ih vedeli, kaj povzročajo in so zato ogromno denarja usmerili v to, da so javnost malo zmedli, da so postali okoljevarstveniki čudaški posebneži, da so zasejali dvome v znanstvene dokaze in tako naprej. Tudi z asistenco medijev. Kjer seveda tudi že napovedujejo, da bodo pač dvignili cene goriv, če bodo slučajno morali odškrniti kakšen evro.

V Evropi je uspešno kampanjo vodila avtomobilska industrija in kar naenkrat smo bili vsi prestrašeni, ker da so takorekoč na robu propada, z njimi pa še pol Evrope. Tudi oni so grozili  z odpuščanji, zapiranji, selitvami proizvodnje. Ob tem potem mimogrede prebereš, da so imeli leta 2023 skoraj 600 milijard evrov prometa in tudi milijardne dobičke. V Nemčiji pa so sindikati še vedno vplivni in so ob koncu leta vendarle dosegli nekakšen dogovor, ki celo predvideva, da se bodo vodilni odrekli 300 milijonom evrov letnih bonusov. Božični čudež so to poimenovali sindikalisti, ki morda tečejo zadnji krog, če bo na volitvah zmagala priljubljena stranka Elona Muska AfD.

Algoritmi pa meljejo

Musk se uspešno spravlja tudi na britanskega laburističnega premiera Starmerja, z njegovo pomočjo je skrajni desničar in še bolj skrajni lažnivec Nigel Farage že prehitel torijce, torej konservativno stranko, za dobro mero pa je stranko ustanovil znameniti vzor moškosti Andrew Tate, ki ima med drugim v programu boj proti satanističnim elitam, vzpodbujanje alfa moških, moč, disciplino, tradicijo. In mu v anketah tudi že kar dobro kaže.

Algoritmi meljejo, ključno vprašanje je, če se jim sploh lahko zoperstavimo.

Tudi Zuckerbergova Meta s prihodom Trumpa spreminja pravila. Dovoljeno bo pravzaprav vse, žaljenje, rasizem, homofobija, mizoginija in tako naprej, ali kot so pojasnili, vse kar je blizu navadnemu človeku, ki je torej po njihovem mnenju na splošno rasist, homofob in nasilnež. Svoboda pač, čeprav ne gre za svobodo govora, ampak za svobodo sovraštva.  

Evropska unija je pri tem povsem nebogljena. Nekateri bi se prilizovali Musku, drugi nemočno govorijo, da rabimo tehnološko neodvisnost, ob tem, da je trenutno od desetih največjih tehnoloških velikanov šest ameriških in štirje kitajski.

In vse bolj kaže, da je Evropa daleč od tega, da bi skupno nastopila proti ZDA oziroma Trumpu, ki tudi uspešno uporablja staro politično modrost, deli in vladaj!

Kako do zgodb v ozadju?

To so velike zgodbe. V ozadju pa je ogromno zgodb, ki skoraj ne pridejo v javnost. Tako je spletni neprofitni časopis The Intercept pred kratkim, približno v istem času, ko smo pri nas videli posnetke s kokošje farme, pisal o tem, kako se FBI v ZDA spravlja na tiste, ki se aktivno borijo za pravice živali. Ki ravno tako dokumentirajo nepredstavljivo trpljenje živih bitij.

Ker ogrožajo dobičke agro tajkunov, jim lahko grozi celo dosmrtni zapor. Ker da so biološki teroristi, ki prenašajo bolezni.

Aktivisti, ki se zelo dobro zavedajo, kaj počnejo, pri svojem delu upoštevajo najstrožje sanitarne in zaščitne ukrepe. Ampak če se bodo zares spravili na njih, tudi to ne bo pomagalo. Tako kot pri nas, ko so na koncu vsi zelo zaskrbljeni zaradi nekaj tistih, ki opozarjajo na strašne pogoje, s samimi pogoji pa nimajo nikakršnih težav. V Evropski uniji je bilo že zdavnaj zbranih več kot milijon podpisov za odpravo reje v kletkah, pa nič. Večina argumentov bo šla v razpravo, da je to edini način, da so jajca dostopna vsem. Kar seveda ne drži, oziroma ne bi držalo, če bi spremenili sistem subvencij, ki zdaj nagrajuje, recimo v Sloveniji, v glavnem hrvaške in ukrajinske agro milijonarje.  In podobnih zgodb je še veliko. Neodvisni ameriški novinar Ken Klippenstein recimo piše, kako obveščevalne službe pred inavguracijo opozarjajo na morebitne napade domnevnih LGBT-ekstremistov, za kar sicer nimajo niti enega namiga, kaj šele dokaza.

Dejstvo je, da lahko na spletu najdemo, če se malo potrudimo, tudi drugačne informacije, z ozadji, kontekstom.

In da je to pač pomembno. Kot je pokazala anketa v Veliki Britaniji: skoraj četrtina iz generacije milenijcev navija bolj za močnega, četudi neizvoljenega voditelja, kot za demokracijo, kot jo poznamo.

Napovedujejo se še večje delitve, preusmerjanje ter iskanje nič dolžnih in nič krivih grešnih kozlov za vse, kar pesti ljudi.

Malo smo se zapletli, vrtimo se v oblačku starih paradigem in poimenovanj, ki na koncu ponudijo ... Trumpa. Vprašanje, ki ga moramo odpirati tudi novinarji, je, ali je to res, kot reče Kandid v Voltairevi satiri, edini in najboljši možni svet?