'Napadi so krik prestrašenega človeka, ki se boji izgube položaja in moči'

Po odmevnih projektih Inštituta 8. marec vas je v središče pozornosti pred kratkim postavil naziv Slovenka leta. Kako ste doživeli to priznanje, predvsem pa komentarje, ki so sledili. Med drugim se je oglasil predsednik vlade Janez Janša in "ocenil", da pri nas namesto tistih, ki se žrtvujejo za druge, za osebnosti leta izbiramo tiste, ki "najbolj nagajajo"?

Naziv mi ogromno pomeni, zdi se mi, da sporoča, da ljudje stojijo za mano, ekipo in idejo Inštituta 8. marec, ki je ideja širjenja upanja, solidarnosti in gradnje sprememb za pravičnejšo družbo. In glede na številne pritiske, ki jih ta oblast nenehno izvaja nad posamezniki, katerih namen je, da te osebno sesujejo, sem nagrado doživela kot sporočilo velike skupine ljudi, da nisem sama in da nismo sami. In istočasno drug drugemu sporočamo – hej, smo skupnost, smo tukaj, smo glasovi, ki si želimo boljšega sveta. In prav zato je vse skupaj zame velika uteha in veliko upanje.

Komentarje in napade, ki so se pojavili ob tem, pa sem pričakovala. Moja prva misel, ko sem izvedela, je bila – zdaj bo pa "štala". Ampak hkrati sem začutila mir – tako v kolektivu kot v sebi in to prav po zaslugi dejstva, da je za nami širša skupnost. Vse bolj vidim, da so ti napadi pravzaprav krik prestrašenega človeka, ki se boji izgube svojega položaja in moči. Človeka, ki je ostal v nekem drugem času in nima odgovorov za prihodnost. Vsa ta agresija tako še največ pove o njem. In če predsednik vlade meni, da je nagajanje boj za redefinicijo posilstva, boj proti privatizaciji vode, boj za skupnost, potem je moje sporočilo, da bom pač nagajala še naprej. In na to sem ponosna.

Marsikoga napadi, še posebej če so tako osebni, če vključujejo bližnje, utišajo. Zakaj vas niso?

Ker so napadi in diskreditacije mehanizem oblasti, katere cilj je utišanje kritičnih glasov. In tega se zavedam. Napadi so se zadnje leto in pol vse bolj stopnjevali. Sprva sem skušala nanje reagirati s humorjem, skušala sem dokazovati, da me sploh ne ganejo. Potem pa mi je dodatno moč dala ta distanca, ki mi jo omogoča bivanje v ZDA. Namreč, dejstvo, da vem, da imam tukaj široko skupino prijateljev, ki me podpira, zavedanje, da sem del še neke druge, mednarodne skupnosti. Po zaslugi te moči sem se na neki točki odločila spregovoriti tudi o čisto konkretnih učinkih takega delovanja. Mislim, da je najhujše, kar se lahko zgodi, ko pride do napadov, to, da imaš občutek, da moraš biti tiho, da se napadi ne bi še stopnjevali. To je vzorec žrtve ustrahovanja, ki se mi ga je zdelo pomembno pretrgati in tudi pokazati, kakšni so materialni učinki tovrstnih napadov. Najbolj strašljivo pa je, da tarča lahko postane vsak, ki izreče kritično besedo proti oblasti. Poglejte, kaj se dogaja Jaši Jenullu, ki je oče dveh otrok, samozaposlen umetnik, potem ko je na protestih izražal svoje mnenje? Nad njim zdaj visi grožnja enormnih zneskov. Vse to so nedopustni posegi v človeka in prav je, da takrat, ko se to nekomu zgodi, rečemo – vsi smo Jaša, vsi smo Sanja, vsi smo Ivan Gale – in te stvari izpostavimo, obsodimo in izkažemo solidarnost.

Kako pa je distanca New Yorka spremenila vaše videnje Slovenije?

Vedno poudarjam, da Slovenijo obožujem, imam jo noro rada, saj imamo socialno državo, javno zdravstvo in šolstvo. Imamo postavljene temelje družbene solidarnosti, predvsem pa imamo ljudi, ki so se pripravljeni povezati in delovati za skupnost. Dokaz tega so gasilska društva, delovanje različnih humanitarnih organizacij, uspeh akcij, kot je bila tista za malega Krisa, dokaz tega je nenazadnje to, kako smo se povezali ob referendumu za vodo ... Imamo tudi ustavo, ki kot temeljno načelo postavlja, da smo socialna država, zagotavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok, pravico do pitne vode in mehanizme za politično participacijo, daje nam, sicer preveč omejeno, možnost sklicevati referendume, predlagati zakone.

Kar imamo, ni samoumevno. Tega v Ameriki ni, tega moji sošolci iz Indije, Afrike, Pacifika ne poznajo. Zato po eni strani čutim izjemno hvaležnost in naklonjenost naši skupnosti, ustavi, ljudem. Po drugi strani pa se bolj kot kadar koli prej zavedam, da naša država ni enako naša oblast, in da je trenutna oblast v resnici tista, ki razdvaja, lomi, zastrahuje, ki ruši temelje socialne države, privatizira javno zdravstvo, politizira šolstvo ter si podreja pravosodje in policijo – proti takim oblikam oblasti se je vedno treba boriti.

Priložnosti za to, da se vsak bori za svoje ideale, letos ne bo manjkalo, smo v "letu volitev". Na kakšen način naj se ljudje lotijo te bitke?

Naše skupno vodilo mora biti vsebina, to, kakšno prihodnost hočemo in zavedanje, da je prihodnost v naših rokah, da naš glas na volitvah šteje in nekaj pomeni. Zamenjava oblasti je samo začetek, prvi učinek, ključno bo, kakšne bodo politike naslednje vlade. Inštitut 8. marec bo še pred začetkom volilne kampanje predstavil zakone proti škodljivim ukrepom oblasti, s katerimi nočemo samo odpraviti največjih škodljivih ukrepov, kot je vmešavanje v Policijo, kulturo in šolstvo, krhanje pravne države, ampak poskušamo tudi sporočiti, kakšni morajo biti standardi in vrednote naslednje oblasti. Za nas je ključno, katere stranke se bodo zavezale k podpori zakonu in s kakšnimi programi se odpravljajo na volitve.

Predvsem pa hočemo, da ljudje sodelujejo v demokratičnem procesu, saj lahko le tako ustvarimo bolj pravično in enakopravno družbo. Referendum za vodo smo zmagali, ker se je vsak posameznik obnašal kot organizator kampanje. To pomeni, da je na glasovanje pripeljal še pet znancev, tiskal je letake, jih raznašal po okolici, nagovarjal je svoje bližnje ... In prav to moramo početi letos na vseh volitvah, ki prihajajo. Govoriti moramo o tem, kakšno prihodnost hočemo in se obnašati, kot da smo mi tisti, ki sooblikujemo kampanje. Še posebej pomembno pa se mi zdi naslednje: oblasti se menjajo, menjajo se odstotki strank, ampak ljudje lahko ostanemo aktivni in v Sloveniji vzpostavimo nov način političnega delovanja, kjer bomo od politike zahtevali in dobili več, kjer ne bomo volili eno, dobili pa drugo, kjer bodo v enačbi razmišljanja politikov vedno prisotni ljudje in posledice, ki jih bodo doživeli, če delujejo v nasprotju z interesi ljudi. To zelo pomemben korak.

Vam je s projekti Inštituta 8. marec večkrat uspelo nagovoriti skupino, ki je politiki redko uspe prepričati – mlade. Tudi sami ste predstavnica mlade generacije. Kaj je tisto, kar prebuja mlade?

Menim, da je bila v preteklosti največja težava, ko gre za mlade, ta, da jih je večina strank skušala nagovarjati pokroviteljsko, preko hitrih, všečnih sloganov. Menile so, da jih morajo prepričati z nekimi "kul" video posnetki, z neko zabavo, niso jih obravnavali kot osebe s stališči in pričakovanji in jim niso dajale jasnih zavez in jasne vsebine. Kar je pokazal referendum in kar je pokazala tudi akcija za redefinicijo posilstva in številne druge akcije, pa je, da mladi seveda hočejo biti vključeni v proces odločanja, znajo uporabljati procese, ki nam jih nudi ustava, toda obravnavani morajo biti resno, z doslednostjo, vsebino in z nekimi zavezami.

Tokrat se tudi na primeru projekta zakona proti škodljivim ukrepom, ki ga pripravljamo na Inštitutu, in pobude Glas ljudstva, kaže, da se opozicijske in nove stranke, ki se zavezujejo k nekim temam, zavedajo, da je politika dvosmeren proces, kjer oni niso izolirani od nas v "veliki hiši", ampak bodo morali z nami delati. Prepričana sem, da nas bo na volitve tokrat prišlo veliko več.

Slišati je pozive, da se od kampanj, vezanih na ideologijo in osebe, ki so zaznamovale pretekle volitve, premaknemo k vsebinskim razpravam, k temu poziva celo predsednik države Borut Pahor. O katerih temah se moramo pogovoriti, preden začrtamo smer pokoronskega razvoja države?

S predsednikom glede na njegov Instagramov profil in delovanje najbrž zelo različno razumeva, kaj je vsebina. Jaz vsebino razumem kot pogovore o prihodnosti. Moja generacija in tudi starejše, ki nam pišejo na Inštitut, si ne želijo razprav o preteklosti. To je nekaj, kar je za nami in seveda vpliva na to, kje smo. A želijo jasen in odločen pogled v jutri in želijo imeti občutek, da lahko delujejo v sedanjosti. Grajenje prihodnosti je mogoče samo preko konkretnih vprašanj – kje bomo živeli, bo lahko vsak dobil svoje stanovanje, bomo imeli dostop do neprekarnih služb, dostojnih plač, bolniške, do dopusta, kaj bomo storili za tiste, ki živijo pod pragom revščine, bodo tisti, ki imajo največ, prispevali pravičen delež, bomo preprečili privatizacijo javnega zdravstva in ga okrepili, bomo naslednjim generacijam sploh pustili planet, na katerem se bo dalo živeti ... To so neposredna vprašanja tega trenutka, vprašanja, kako graditi prihodnost, to morajo biti temeljna vprašanja teh volitev.

Kakšna naj bo v tem kontekstu sprememb vloga žensk? Je, ko gre za ženske v politiki, pri nas še kaj neizkoriščenega potenciala?

Vedno, ko so ženske v nekem sistemu ali stranki podreprezentatirane, to govori o širšem problemu. Manko žensk na položajih je posledica tega, da obstaja neka neenakost, ki je vpeta v temelje sistema, organizacije in način dela. Za odpravljanje tega se mi zdi ključno, da vzpostavljamo strukture, ki delujejo po principih pravičnosti in enakopravnosti. Velikokrat dam primer, da to, da mesto direktorice multinacionalke prevzame ženska, ki nadaljuje s praksami brutalnega nižanja stroškov in odpuščanja, ne spremeni ničesar. V Inštitutu 8. marec smo sicer pretežno ženski kolektiv, vendar pri svojem delu nikoli ne razmišljamo o svojem spolu. Delamo na vsebini, stopamo dalje. Pomembno se mi zdi poudariti, da so mi popolnoma tuje prakse, ki jih lahko vidimo v politiki po vsem svetu, kjer se zgolj dejstvo, da je nekdo ženska, izkorišča za nabiranje političnih točk. Češ – čas je, da dobimo žensko, potrebujemo ženske, ker so bolj mile, sočutne, premišljene ... Ampak to je nesmiselno. Zame je pomembna vsebina, za čem kdo stoji in kako je v preteklosti deloval, ključno je, kaj nekdo predstavlja – ne pa njegov spol.

Kakšen pa je tisti profil politika, ki je dober partner, sogovornik državljanom, civilni družbi?

Osnova je, da politične stranke ne smejo biti pokroviteljske in insturmentalistične do civilne družbe. Civilno družbo morajo dojemati kot enakopravnega partnerja, ki se mu prisluhne, in do katerega imaš iskren, neposreden odnos in zaveze. Vse preveč pogosto se zgodi, da ko civilna družba nekaj problematizira, politika zamahne z roko. In to so delale vse oblasti do zdaj. Na drugi strani pa opažam pogosto napako civilne družbe. Zgodi se, da ko politika deluje korektno, ko prisluhne, ko se na komentarje odzove, to ni povedano, izpostavljeno in pohvaljeno. Vzajemen, korekten odnos se mi zdi pravilna pot za naprej.

Pa je mogoč? Zdi se, da je družba izjemno razdeljena …

Mislim, da je naša družba veliko bolj homogena in enotna v tem, kaj hoče in pričakuje, kot se zdi, če poslušaš politike v parlamentu. Ocenjujem, da je pri nas zelo jasen konsenz o tem, da smo družba, utemeljena na solidarnosti, da si želimo javno in brezplačno šolstvo, javno in brezplačno zdravstvo, kulturo dialoga, da mora biti delo spoštovano, da nam je mar za skupnost in hočemo dostojno življenje za vse. Zdi se mi, da na to prepogosto pozabimo in o tem ne govorimo. Ko delamo, nas v Inštitutu vedno znova preseneti, da z nami sodelujejo volivci vseh strank. Povedo nam, da zato, ker delamo za ljudi in za skupnost, z nami pa so, ker jim je blizu vsebina.

In ravno to se mi zdi ključno – iskati stične točke, ne popuščati, hkrati pa se zavedati, da si ljudje v prvi vrsti želijo dostojnega življenja. Delitve so pogosto umetno ustvarjene in so v službi tega, da trenutni oblasti ustreza vzbujati grozo in strah, česar pa v resnici ne potrebujemo.

In če izpostavim praktičen primer – eden naših odmevnih projektov je bila kampanja za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, kjer nam je roko zelo odločno podala Iva Dimic, poslanka Nove Slovenije, stranke, s katero se v temeljih ne strinjamo in vedno problematiziramo njeno škodljivo delovanje. Ampak v tem primeru so bili pa jasen in korekten zaveznik in s to akcijo se je tudi pokazalo, da obstaja širše soglasje o temah. To, da se v našem političnem prostoru raje umetno ustvarjajo razlike, namesto da bi se delalo na tem, kar nam je skupno, je še en dokaz, da velikega dela akterjev ne vodijo interesi ljudi, ampak interesi po stolčkih, denarju in oblasti ter, kar je tudi pomembno, interesi kapitala. Tako je na primer z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, njegovo ukinitev podpirajo praktično vsi, po skoraj dvajsetih letih političnih obljub pa še vedno plačujemo položnice. Iskati moramo to, kar nam je skupno, in graditi na tem, hkrati pa se zelo jasno postaviti proti avtoritarnosti in partikularnim interesom, to se mi zdi prava pot.

Kako ste s poslanko Ivo Dimic sploh našli pot drug do drugega?

V Inštitutu vedno delujemo na temelju jasnih vsebinskih principov, glede katerih ne popuščamo in ne sprejemamo kompromisov. In ko sem o vsebini naše zahteve, da moramo zakonodajo spremeniti, da bodo kazniva vsa spolna dejanja brez soglasja, da v njej ne bo več zastarele zahteve, da se mora žrtev fizično upirati storilcu, da je to nujno, ker 75 odstotkov žrtev posilstva ob dejanju otrpne in se ne more upirati,  govorila na seji odbora za izobraževanje, ki jo je vodila poslanka, sem jasno povedala, kaj doživljajo žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja, zelo jasna sem bila glede tega, kaj je mogoče narediti, da se jih zaščiti – in kaj v tem smislu pričakujemo od politikov.

Ko sem odhajala iz dvorane, je prišla za menoj in dejala, da je slišala, kaj sem govorila, in da razume, da je naloga politike, da se oglasi glede te teme. Pristopila je tudi Nataša Sukič iz Levice, ki je predlagala razširjen sklep in pokazalo se je, kako je ničelna toleranca do nadlegovanja in spolnega nasilja v tej državi predmet skupnega konsenza. To se mi zdi prav, saj mora prav vsaka žrtev čutiti, da ima v državnem zboru politično opcijo, ki stoji za njo. 

Je takšno konkretno, na točno določeno temo osredotočeno sodelovanje, mogoče z Janezom Janšo?

Poslanke in poslanci stranke SDS so že tudi korektno sodelovali tako pri bitki za nov vir pitne vode za Anhovo kot pri redefiniciji kaznivega dejanja posilstva. Vendar pa v širšem pogledu ta stranka deluje tako, da zatira vse kritične glasove.

Ko smo imeli še vlado Marjana Šarca, sem sicer pogosto govorila, da ni razlike med sredinskimi vladami, ki sledijo neoliberalni agendi in med neoliberalno vlado Janeza Janše. No, čas je pokazal, da sem se motila. Trenutna vlada je namreč avtoritarna, zastrašuje, razprodaja. In čeprav smo bili eden najglasnejših glasov proti nekaterim potezam vlade Marjana Šarca, imam lahko z njim korekten odnos, ko gre za vsebinska vprašanja, z Janezom Janšo pa to absolutno ni mogoče, namesto izmenjave argumentov od njega lahko pričakujem zgolj diskreditacije in žaljivke. In to je velika razlika med dvema družbenima realnostma, o katerih se bomo odločali na volitvah. Ena je zavezana k temeljnim vrednotam demokratične skupnosti, možnosti dialoga, druga žal ne.

Torej si ne predstavljate, da skupaj sedeta na kavo? 

Ne. (smeh)

Pa menite, da Slovenci kot družba – torej ne le politika – dovolj dobro razumemo vlogo, ki jo ima v zdravi demokraciji civilna družba? 

Zame civilna družba pomeni delovanje, ki razume, da je politika skupna stvar, da konkretne odločitve vplivajo na konkretne ljudi in ljudi, ki vedo, da lahko zahtevajo spremembe – in se tudi povežejo pri stvareh, ki jih želijo spremeniti, spremembe pa nato tudi dosežejo.

V resnici smo se zelo veliko naučili že od nekih preteklih bojev preteklih generacij, pri čemer rada izpostavljam bitko za pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in za vpis tega v ustavo. Poznamo torej primere aktivne drže in aktivnega delovanja. Kar pa se mi zdi pomembno še dodatno poudariti, pa je, da lahko resnično vsak doprinese svoj del. Vsako delo je častno in skupaj lahko dosežemo spremembo. To je naša misija.

Torej vas še več odločevalskih niti v rokah (še) ne mika? Ali vendarle tudi sami razmišljate o prestopu v politiko?

Takoj po zmagi na referendumu se je o tem začelo govoriti, čeprav nikoli nismo razmišljali o tem. Vse skupaj je bilo nenavadno, v referendumu smo padli skoraj po naključju, po uspešnem boju za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva nas je poklicala Alenka iz Smetumet, da okoljske organizacije potrebujejo pomoč pri boju za zaščito vode. Mi zmage na referendumu nismo pričakovali, doseči zelo zelo visok kvorum sredi poletja, se nam je zdelo nemogoče. Pripravljeni smo bili na poraz. Potem pa se je kar naenkrat zgodilo, da je bilo v nas projicirano zelo veliko nekega upanja, želje, da iz tega ustvarimo stranko. Ampak te projekcije smo v istem  trenutku ustavili. Mislim, da je vzpostavitev neke politične stranke kompleksen proces, kjer moraš zelo jasno vedeti, kaj je tvoja vsebina, zelo jasno je treba vedeti, na kakšen način nagovarjati ljudi, kako ustvariti skupnost in kako delovati. To je veščina, ki jo je treba jemati resno in z vso odgovornostjo. Mi zavestno vztrajamo na drugačni poti, v sfero političnega vstopamo vsak dan, ampak na drugačen, samosvoj način. Zdi se nam, da lahko več in bolje naredimo na način, na katerega delujemo zdaj. Se postavimo za tiste, ki nimajo glasu, skočimo, ko je treba skočiti in graditi skupnost in zavezništva za naslednje vsebinske bitke.

Pravite – politike se je treba lotevati z vso resnostjo in odgovornostjo. Imate občutek, da se je pri nas kdaj lotevamo "za hec"? 

Politika bi morala biti mesto oblikovanja ukrepov, ki koristijo skupnosti. Premalo razumemo, da je to kolektiven proces. Izmenjava mnenj, katere cilj bi moral biti izboljšati stvari, ne pa pokazati, kako si pametnejši od drugega ali nasprotnika ponižati. Državljani iz tega procesa ne smemo biti izključeni, zraven moramo biti in izkoriščati vzvode, s katerimi politične stranke primemo za besedo in usmerjamo njihovo delovanje.

Vsi vidimo, da se je trenuten sklic državnega zbora popolnoma oddaljil od tega, kar bi politika morala biti.

V zadnjem letu in pol je postalo še posebej jasno, da je oblast začela delovati vulgarno. Zelo transparentna je v tem, da deli stolčke, kjer več kot vsebina in znanje šteje, v kateri stranki si. Nikogar več ni več sram napisati zelo ogabnih stvari o ljudeh, ki so konec koncev tudi državljani te države. Nivo tega, kaj se pričakuje od politike, je resnično padel.

Kako zelo, sem ugotovila s prihodom v ZDA, kjer me je pravzaprav presenetilo, da je je menjava Trumpa z Bidnom, ki ljudi ne napada in žali po Twitterju, v resnici imela kar velike posledice. Obstaja nek mir, čeprav imajo ljudje različne poglede. Šele takrat sem ugotovila, kako zelo smo pri nas postali imuni na to, da imamo predsednika vlade, ki očitno meni, da si pol ali pa tri četrt Slovenije ne zasluži dostojnega življenja.

Kako pa se v takšni situaciji stopi korak nazaj, kako se znova "dvigne lestvico"?

To bo naloga vseh nas, da to zahtevamo. Naša naloga je, da strogo obsojamo vse žaljive napade in tvorstvo delovanje, torej tudi na levi strani. Upam pa, da tudi novinci, ki prihajajo, premorejo dovolj refleksije, da vedo, da je treba postaviti mejo in se držati nekih standardov. Vzpostavitev tega minimuma demokratičnega prostora pa je zgolj začetek. Nova oblast bo morala začeti delovati drugače in s konkretnimi politikami oblikovati bolj pravično in enakopravno prihodnost. Tudi tu se lahko nekaj naučijo od Joeja Bidna, ki po prvih uspešnih ukrepih ni uspel zagotoviti tistega, kar so ljudje od njega pričakovali: višje minimalne plače, porodniške, nižje cene zdravil ... Prebivalci in prebivalke Slovenije od naslednje vlade pričakujejo in si zaslužijo več.

Prej ste dejali – mlade zanima prihodnost. Kakšne prihodnosti Slovenije si želite vi?

Takšne, v kateri ne potrebujemo Inštituta 8. marec.