Dejstvo je, da je teroristični napad dejanje brez primerjave, ki je s sabo prinesel tudi nov obseg učinkov. Teroristični napad ni bil le napad na simbol moči, povzročil je šok prebivalcev razvitega sveta, ki še nikoli niso bili tako neposredno ogroženi.
Terorizem ni novost, pač pa je stalen spremljevalec političnih gibanj na svetovnem prizorišču. Je pa novost zato, ker se od vseh napadov, ki smo jim bili priča do sedaj, močno razlikuje. V desetih letih je bilo v terorističnih napadih skupaj ubitih 2000 ljudi, samo napad na New York pa je terjal več kot 5000 žrtev. Razlikuje se tudi po koordiniranosti napada, saj tako organiziranih napadov ni bilo veliko, morda le napad na ameriški ambasadi v Keniji in Somaliji leta 1998. Teroristi običajno svoje napade pospremijo z določenim sporočilom ali pa se po napadu oglasijo in prevzamejo odgovornost. V tem primeru odgovornosti za napad ni prevzel nihče in napadalci so ostali zakriti. Po mnenju Vojka Plevelja, novinarja in komentatorja, to kaže, da gre za napad demonstrativne narave, katerega namen je zasejati strah in opozoriti na ranljivost velesile. "Cilj je nervozen, nekontroliran odgovor, ki bi sprožil silnice znotraj islama in arabskega sveta k združevanju in k ustvarjanju nepremostljivih barier med obema civilizacijama," pravi Plevelj.
Vonj po povračilnih napadih je že nekaj časa v zraku in nervoza je očitna. Pritisk ameriške javnosti na vlado je vse večji. Američani so precej spremenili retoriko, v nekem trenutku pa bo do napada zagotovo prišlo, je menil komentator in dodal, da je ključno vprašanje, ali bo vojaški odgovor dejansko dosegel tiste, ki so za napad odgovorni. Dejstvo je, da lahko vsak napačen udarec teroriste le opogumi.
Andrej Kurnik, asistent teoretske politologije na Fakulteti za družbene vede, je dejal, da ZDA še vedno ne vedo zagotovo, kdo je napad izvedel in ali je bila to res organizacija Osame bin Ladna. To Ameriki jemlje kredibilnost. "Četudi za napadom stoji Osama bin Laden, ne vem, kakšno povezavo imajo s tem talibi, ki so bili do sedaj inštrument ameriške zunanje politike. Povezava med terorizmom, zatiranjem in osvobajanjem mi je tuja. Ne gre za osvobajanje tretjega sveta, pač pa gre za zamenjavo vladajočih sil." Primož Šterbenc, asistent za mednarodne odnose na FDV, pravi, da se Amerika ni pripravljena dotakniti razlogov za napad in ne želi delovati empatično, kar pomeni, da se ne poskuša vživeti v napadalca in niti ne poskuša razumeti razlogov, ki so privedli do njegovega dejanja. Zato bo odgovor Amerike v vsakem primeru kontraproduktiven, zaključuje.
Prepad med zahodnim in islamskim svetom
Islamski svet in krščanska civilizacija sta kulturno in politično popolnoma nezdružljiva. Res oba religiozna sistema učita strpnost in mir, vendar pa se v marsičem tudi razlikujeta. Šterbenc razlaga, da islamski svet ne pozna sekularizacije, kar pomeni, da vera in država nista ločeni, tako kot je to že od 14.stoletja dalje praksa Zahoda. Drugačen je tudi odnos do demokracije, saj je skrajneži ne priznavajo, zmerneži pa so mnenja, da je demokracija z islamom nezdružljiva. Islam tudi ne pozna koncepta svobode, razen v osvobajanju izpod tuje oblasti. Je izrazito monoteistična religija, ki pravi, da ni drugega Boga, razen Alaha.
"Islam je politična religija. Mohamed ni samo utemeljitelj vere, pač pa je bil tako verski kot politični voditelj," pravi Šterbenc. V krščanskem svetu obstaja neka centralna institucija, islam pa tega nima.
Beseda džihad ima izvorno popolnoma drugoten pomen in se v Ameriki pogosto zlorablja. V originalu pomeni prizadevati si, truditi se, vendar ne v boju s sovražnikom. Gre za duhovni boj, v smislu večje duhovne popolnosti. Sam Koran, muslimanska sveta knjiga, je izrazito toleranten, pravi Šterbenc in dodaja, da je pomembna le njegova interpretacija, ki je odvisna od trenutnih okoliščin. "Če bodo Američani napadli Afganistan ali morda Irak, ki je prvi na spisku arabskih držav, ki naj bi jih napadli, če bodo krivi za 1,5 milijona beguncev in če bodo napadli šiitska mesta, ki se nahajajo tudi v Iraku, potem bodo prevladale interpretacije fundamentalistov."
Zahod ima do muslimanov aroganten pristop, saj želi svoje vrednote uveljaviti po celem svetu, to pa je že v osnovi obsojeno na neuspeh in je nevarno. Muslimani ne morejo kar tako sprejeti zahodnih vrednot, je še dejal Šterbenc.
Status nasilja v politiki
Vojna je postala v tem času nekaj legitimnega. V ZDA je čutiti val navdušenja nad vojno, ki naj bi bila celo "neomejeno pravična". Postavlja pa se vprašanje, kaj sploh šteti za nasilje, pravi raziskovalec Zoran Kanduč in dodaja, da je to odvisno od norm, ki so veljavne v določenih okoliščinah. Razmerje med politiko in nasiljem je večplastno, saj država lahko uporablja silo, do katere je upravičena, velikokrat pa se zgodi, da preganja le določene oblike nasilja, druge pa tolerira, še dodaja.
Postavlja se vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi v takšnih primerih. "Nič globalnega," je dejal nekdo iz občinstva, "le to, da postanemo bolj strpni. Pozdravimo jutri "svojega muslimana", ki živi v našem bloku ali pa gre mimo nas. Prenehajmo biti netolerantni do vojnih beguncev iz BiH in Kosova" je zaključil.
