Tokrat nas pot ne vodi v noben zapor, temveč na ljubljansko enoto uprave za probacijo. Lepa starejša hiša, ki je prej služila drugačnemu namenu, je zdaj zatočišče ljudem, ki bi bodisi morali v zapor bodisi se iz daljšega bivanja tam vračajo na prostost, pa potrebujejo še nekoga, da jim pri tem pomaga. To so probacijski svetovalci, ki najprej opravijo temeljit pogovor z osebo, ki je k njim napotena, in sestavijo načrt, v katerem mora oseba v probaciji točno vedeti, kaj se od nje pričakuje, in to tudi zelo natačno izpolniti. Izgovorov ni – to je namreč zadnja postaja pred zaporom. To je velika možnost, ki jo imajo, odslužiti kazen, ne da bi se morali iztrgati iz domačega okolja, prepustiti družino težavam, ki jo doletijo, če umanjka družinski član.
S snemalcem Primožem Kosom sva tokrat posnela zelo zanimivega mlajšega moškega. To je oče treh otrok, 34-letni Janez Kladnik, ki se je z Dolenjske pred sedmimi leti preselil v Ljubljano in si tu z ženo ustvaril dom. Četudi je imel zelo težko otroštvo, se močno trudi skrbeti za svoje tri otroke, od katerih je najstarejša hči, 10-letna deklica s posebnimi potrebami. Pojasnil bo, zakaj je pristal na sodišču, kaj ga je vodilo v to, da je sosedu, s katerim je že več časa v sporu, na avtu naredil "totalko". In to s svojo golo roko.
V probaciji se je zelo izkazal in se tudi učil novih tehnik premagovanja jeze, ki ga je tudi pripeljala na ljubljansko enoto za probacijo. Hvaležen je za možnost, ki jo na leto izkoristi od 3500 do 3900 ljudi. Več kot polovica je takšnih, ki so zagrešili kazniva dejanja, pa so sodišče zaprosili za alternativno prestajanje kazni. Zapor namreč pomeni veliko stigmo, zapor pomeni izgubo zaposlitve, ki jo bo nekdo težko pridobil nazaj. Tako država skuša pomagati tistim, ki so zašli, pa ne pregloboko, da se ne bi mogli še pravočasno izvleči in zaživeti pošteno.
Tu jim država ponudi roko. Če ima kdo težave z odvisnostjo, jih povežejo z izvajalci, ki jim bodo lahko pomagali do ozdravitve. Če ima kdo težave z nasiljem in jezo, jih usmerijo spet v drugo organizacijo, kjer ga bodo naučili nenasilne komunikacije. V državi imamo ta hip pet enote za probacijo, poleg Ljubljane še v Celju, Novem mestu, Mariboru in v Kopru.
In zakaj je pravzaprav ta služba tako pomembna, vprašam direktorico Uprave RS za probacijo dr. Danijelo Mrhar Prelić. "Kako boš obsojenca učil sprejemljivega vedenja, če ga imaš zaklenjenega v sobi praktično ves dan? Težko. Tukaj ni učenja, tukaj ni socializacije. In raziskave povratništva tistih držav, ki se s tem pojavom ukvarjajo, so pokazale, da tam, kjer so zelo naklonjeni zapiranju, recimo ZDA, je stopnja povratništva izjemno visoka, tudi do 75 odstotkov," je poudarila Prelićeva. Tja pa si ne želimo, kajne? Glavni cilj probacije je namreč ravno skrb, da ljudje ne bodo ponavljali kaznivih dejanj, in da bo naša družba zaradi tega bolj varna. V prispevku v oddaji Svet pa boste lepo videli, da ljudje, ki kršijo zakon, pogosto izhajajo iz zelo neugodnih življenjskih razmer. In če jih, ko storijo kaj narobe, le zapremo, s tem ne bomo naredili prav nič dobrega. Kajti, tako kot sogovornik iz naše zgodbe, imajo tudi kršitelji zakona otroke, in če jim ne pomagamo, bodo otroke vzgajali na način, kot so vzgajali njih: pogosto s pestmi, alkoholom, drogami. Vzgoja, ki jih je torej pripeljala do praga zapora ali pa tudi že v zapor. Več pa ob 18. uri v oddaji Svet na kanalu A.
KOMENTARJI (49)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.