Kaj je povzročilo luknjo v bančnem sektorju?

Kar lep čas se je ugibalo o tem, kaj bodo pokazali stresni testi, ki so bili to jesen opravljeni v slovenskih bankah. Ti rezultati so potrebni, da lahko Slovenija nadaljuje sanacijo bančnega sistema, s katero po mnenju številnih že precej zamujamo.

Kriza v slovenskem bančnem sistemu je rezultat delovanja več dejavnikov. Velika soodvisnost bank in podjetij se srečuje s posledicami poka kreditnega balona ter ravnanj bančnikov in podjetnikov v časih pred krizo. Vse to se dogaja v kontekstu močnega državnega lastništva v bankah, slabosti korporativnega upravljanja in odlašanja z reševanjem.

Nesorazmerja v bančnem sistemu, ki so se z izbruhom svetovne finančne in gospodarske krize razodela v vsej svoji podobi, so se začela kopičiti po vstopu Slovenije v EU in še posebej po prevzemu skupne evropske valute. Prevzem evra je z odprtjem velikanskega finančnega trga pripeljal do pravega finančnega balona, ki se je najbolj odrazil v izjemnem povečanju zadolženosti podjetij in obveznosti bank do tujine ter skokoviti rasti bruto zunanjega dolga države.

Če je bil prvi val krize leta 2009 predvsem posledica vpliva najhujšega globalnega gospodarskega šoka po drugi svetovni vojni na odprto in izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo, pa so vse nadaljnje težave predvsem posledica razčiščevanja nakopičenih strukturnih neravnovesij in razdolževanja gospodarstva. To je v resne težave pahnilo tudi bančni sektor.

Najprej posojilni balon ...

V obdobju 2004–2008 se je v Sloveniji zgodil posojilni balon, saj so bančna posojila rasla celo po skoraj 40-odstotni letni stopnji. Podjetja so na veliko najemala posojila in svojo rast namesto na kopičenju lastnih sredstev gradila na kreditih, še posebej pa sta se pregrevala gradbeništvo in sektor finančnih storitev. Poleg posojilnega balona se je zgodil še gradbeni in borzni balon ter nevzdržni proces lastniške konsolidacije oziroma menedžerskih odkupov.

... nato zadolževanje bank v tujini

Banke so se morale za zadostovanje temu povpraševanju zadolževati v tujini in bruto zunanji dolg se je zato od leta 2005 do 2009 podvojil z dobrih 20 na nekaj nad 40 milijard evrov in tako presegel 100 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Bilančna vsota bank se je ob rasti kreditiranja in zadolževanja v tujini v tem času več kot podvojila z nekaj manj kot 24 milijard evrov leta 2004 na 52 milijard evrov leta 2009. Obseg posojil podjetjem se je povečal za 150 odstotkov, kreditov gospodinjstvom pa le za malo manj.

Iz finančne krize prešli v gospodarsko

Ob izbruhu krize so medbančni trgi presahnili, banke pa so morale začeti vračati najeta posojila. Prve posledice finančne krize je država še blažila z jamstvenimi shemami za zadolževanje bank in milijardnimi injekcijami likvidnosti v obliki državnih depozitov, za katere se je zadolžila na finančnih trgih, a finančna kriza se je sprevrgla v gospodarsko in ta traja bistveno dlje od prvotnih pričakovanj. Posojilna dejavnost je tudi zato presahnila, poleg tega pa je kriza občutno zmanjšala tudi povpraševanje po novih posojilih oziroma se je poslabšala kreditna sposobnost podjetij.

Banke so na primer lani podjetjem odobrile skupaj za 9,8 milijarde evrov posojil, potem ko so jim leta 2009, ko se je začelo upadanje posojilne dejavnosti, odobrile še skoraj 22 milijard evrov kreditov. Najbolj so pri tem prednjačile banke v domači lasti, čeprav so tudi tuje banke že takoj na začetku krize kreditiranje podjetij močno oklestile. Nekoliko pozneje in manj izrazito je začelo upadati kreditiranje gospodinjstev.

Ujeti v začaran krog

Vse to je povzročilo začaran krog, ko podjetja zaradi prezadolženosti ne zmorejo redno odplačevati svojih obveznosti, banke pa posojil ne reprogramirajo ali pa to počno zelo konservativno. Zelo previdne so tudi pri odobravanju novih posojil, saj dobrih in finančno vzdržnih projektov v času krize ni na pretek.

To še zaostruje gospodarske razmere, kar se na koncu pozna v povečevanju slabih posojil v bankah. Veliko podjetij je zaradi tega finančnega krča pristalo tudi v stečaju, slovensko gradbeništvo pa se je na primer sesulo. Propadla je tudi večina finančnih holdingov, ki so nastali v letih debelih krav.

Posebnost slovenskega primera je velika odvisnost podjetij od bančnih posojil v kontekstu prezadolženosti podjetij. Podjetja so tako občutno bolj zadolžena od evropskega povprečja, saj njihove dolžniške obveznosti kljub obsežnemu razdolževanju pri bankah še vedno predstavljajo približno 130 odstotkov lastniškega kapitala, tik pred izbruhom krize pa je bil ta finančni vzvod celo pri 165 odstotkih.

Ob tej prezadolženosti predstavljajo bančna posojila okoli 60 odstotkov vsega dolga podjetij, posojila nebančnemu sektorju pa po drugi strani imajo kar za okoli 70 odstotkov bilančne vsote bank. Gre torej za soodvisnost, ki je večja od evropskega povprečja, pri čemer je bančni sistem na stari celini v primerjavi z ZDA že tako ali tako bistveno pomembnejši člen financiranja podjetij.

Bančni sistem kot celota z izgubo prvič posloval leta 2010

Delež slabih posojil je z zaostrovanjem razmer v realnem sektorju eksplodiral leta 2011 in 2012, saj je bil še leta 2010 pod desetimi odstotki, leta 2009 pa pri petih odstotkih. Konec septembra so imele banke 17,3 odstotka ali malo manj kot osem milijard evrov slabih posojil, podjetja pa nekaj nad 29 odstotkov.

Slabitve in rezervacije so lani in predlani ter v devetih letošnjih mesecih skupaj dosegle okoli 3,7 milijarde evrov, skupno pa je od leta 2009 do septembra letos njihov obseg 4,8 milijarde evrov. Pretežni del teh terjatev odpade na posojila, ki zamujajo več kot 90 dni.

Bančni sistem kot celota je z izgubo prvič posloval leta 2010, ko je ta dosegla skoraj 100 milijonov evrov. V obdobju od 2010 do konca letošnjega devetmesečja se je skupna izguba povzpela na 1,9 milijarde evrov.

Zaradi izgub potrebne dokapitalizacije

Vse to krepi potrebo po dokapitalizacijah, ki zaradi državnega lastništva v treh največjih bankah odpadejo predvsem na državo oziroma paradržavne institucije. Skupni obseg dokapitalizacij največje slovenske banke NLB je v zadnjih treh letih znašal okoli 650 milijonov evrov, potem ko je bila banka že leta 2008 dokapitalizirana za 300 milijonov evrov. Večino teh sredstev je vplačala država.

Za dokapitalizacijo NKBM je bilo v tem času namenjenih dobrih 200 milijonov evrov, od tega je prav tako večina odpadla na državo in tri državna podjetja – Gen energija, Elektro Slovenije in Pošta Slovenije.

Obe banki sta v tem procesu postali še bolj državni. To je druga pomembna značilnost slovenske bančne krize. Država je daleč največja lastnica v obeh največjih bankah, ki predstavljata pretežen del bančnega trga. Poleg tega je pomemben neposreden in posreden lastnik tudi v tretji največji banki – Abanki.

Slabe terjatve bo država prenesla na slabo banko

Da bi razbila to negativno spiralo, se je zato država odločila za oblikovanje t. i. slabe banke, na katero se bodo prenesle slabe terjatve. Prenosu bodo sledile še dokapitalizacije kapitalsko podhranjenih bank. Zakon o slabi banki je doživljal številne porodne krče, tudi v obliki zahteve za referendum. Po odločitvi ustavnega sodišča glede dopustnosti referenduma je vendarle začel veljati konec 2012.

Prenosi slabih terjatev na državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) bi se morali začeti že poleti, a v trikotniku država, banke, Evropska komisija ni prišlo do soglasja o prenosni ceni. Iz Bruslja je nato v okviru postopka odobravanja državne pomoči slovenskim bankam prišla še zahteva po neodvisnih pregledih kakovosti aktive in obremenitvenih testih bank.

Opravili pregled osmih bank

Za kakšno breme bo šlo, bodo pokazali rezultati pregledov osmih bank, ki bodo znani ta teden. V vzorcu je bilo najprej deset bank, a se je Banka Slovenije v navezi z vlado septembra odločila, da začne postopek nadzorovane likvidacije nad dvema manjšima bankama – Probanko in Factor banko.

Šele ta pregled bo pokazal, kakšna je dejanska luknja v bančnem sektorju. Ves ta čas, ko je Slovenija čakala na rezultate strestnih testov, so se pojavljale zelo različne špekulacije okoli višine bančnih izgub. Ena od njih je ocenjevala, da naj bi stroški sanacije dosegli nekje med štirimi in petimi milijardami evrov. Država ima v ta namen rezerviranih skoraj pet milijard evrov, del pa naj bi prispevali tudi imetniki podrejenega dolga bank. Pri tem je treba upoštevati še nekaj nad milijardo evrov državnega poroštva za Probanko in Factor banko, pri čemer naj bi stroški za državo na koncu v tem primeru znašali okoli 430 milijonov evrov.

In kakšen bo vpliv sanacije bančne luknje?

V vsakem primeru bo sanacija bank kratkoročno negativno vplivala na javne finance. Javnofinančni primanjkljaj naj bi tako prihodnje leto presegel sedem odstotkov BDP, javni dolg pa naj bi se povzpel nad 70 odstotkov BDP. Samo prihodnje leto bo morala država odplačati za okoli štiri milijarde evrov dolga. Vse to je v zadnjih mesecih podžigalo ugibanja, da bo Slovenija za reševanje razmer v bankah morala zaprositi za pomoč iz stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM). Po zadnji zadolžitvi za 1,5 milijarde evrov se ta scenarij očitno ne bo uresničil, a tveganja za državo ostajajo.

Kakšne ukrepe bi morali že pred časom sprejeti?

Opozorila in priporočila Sloveniji so tako jasna. V kratkem je treba zagnati gospodarstvo, da se negativna spirala prekine. Brez tega bodo šli vsi stroški sanacije razmer v bankah v nič. Zaradi omenjene soodvisnosti podjetij in bank je treba izvesti proces razdolževanja podjetij, ki morajo povečati delež lastniškega kapitala in poleg finančnega izpeljati še poslovno prestrukturiranje. V odsotnosti domačega kapitala to neizogibno pomeni večjo odprtost za tuje naložbe.

Razčistiti je treba tudi z vsemi slabostmi in nepravilnostmi v korporativnem upravljanju bank in podjetij, ki so se nakopičile v preteklosti in so po mnenju večine pomembno prispevale k nastalemu položaju. K temu naj bi pripomogla tako vzpostavitev Slovenskega državnega holdinga kot privatizacija nekaterih državnih naložb.

Nihče (še) ni odgovarjal

Ne nazadnje pa javnost že nekaj časa poziva tudi k odgovornosti vseh tistih v bankah in podjetjih, ki so bodisi z nespametnimi bodisi s kaznivimi dejanji v preteklosti pripeljali do tega, da bodo morali davkoplačevalci sredi krize z milijardnimi vsotami reševati napake drugih.