8. marec, mednarodni dan žena. Datum, ki nas – če nič drugega – opomni, za katere pravice so se pred sto in več leti borile ženske. In opomniti bi nas moral tudi na to, koliko se pripadnice nežnejšega spola teh pravic zavedamo ter na njih opozarjamo – danes.
Alenka Ermenc je ženska, ki živi v pretežno moškem svetu – namigujemo seveda na njeno službo. Zaposlena je namreč v Slovenski vojski (SV), a daleč od tega, da bi bil njen položaj nekaj vsakdanjega. 2. marca je namreč postala namestnica načelnika Generalštaba SV Alana Gederja, kar je drugi najpomembnejši položaj v naši vojski. Je hkrati tudi prva ženska na tem položaju, prejemnica številnih medalj in priznanj Ministrstva za obrambo ter SV, pa tudi Natove medalje za sodelovanje na mirovnih operacijah.
A Alenka Ermenc ni zgolj vojakinja, brigadirka, častnica. Ne. Je tudi mama in soproga, ljubiteljica bordanja, gobarjenja, navdušena zeliščarka.
Sposobna, pametna, izjemno razgledana. Redoljubna in stroga. Perfekcionistka. Takšen je bil moj prvi vtis, ko mi je v svoji novi pisarni močno stisnila roko. In po koncu pogovora, zelo prijetnega pogovora, se vtis o njej ni spremenil. Ravno nasprotno.
Ste ženska, ki je trenutno na najvišjem položaju v Slovenski vojski. Kakšen mejnik je (bil) to za vas osebno, kakšen za vse ženske v vojski, ki prihajajo za vami, ki bodo nekoč morda zasedle druge visoke položaje? Kako ste orali ledino?
Najprej bi se osredotočila na to, kje smo bili pred osamosvojitveno vojno in do kam smo prikorakali v slabih 30 letih. Takrat je veljajo pojmovanje, da so ženske v strukturi Teritorialne obrambe (TO) tiste, ki opravljajo delo podčastnikov ali civilnih oseb. Po vojni se je ta trend obrnil tako, da so vstopile v sistem tudi ženske častnice. Omogočeno jim je bilo karierno udejstvovanje, napredovanje na enakih temeljih kot njihovim moškim kolegom. Mirno lahko trdim, da imamo pripadnice ženskega spola v SV glede kariernega razvoja popolnoma enake možnosti kot moški. Ne nazadnje na to kaže tudi položaj, na katerega sem bila imenovana 2. marca.
Pravite, da imajo ženske glede napredovanj popolnoma enake možnosti kot vaši moški sodelavci. Zakaj jih je potem v vojski tako malo in zakaj se tako zelo poudarja dejstvo, da ste vi šele prva ženska na tako visokem položaju v SV?
V naši vojski je delež žensk v primerjavi z drugimi članicami zavezništva visok, 16 odstotkov. Pred nami so Latvija, ZDA. Vsaj za leto 2015 vem, da nobena članica Nata ni presegala 20 odstotkov. Turčija ima na primer en sam odstotek žensk v vojski. Drži, delež žensk v vojski se seveda odraža tudi skozi okolje, v katerem živimo. Mi v Slovenski vojski zaznavamo trend rasti vključevanja žensk v ta tipično moški poklic.
Najbrž ste redke posameznice s svojim karakterjem, delavnostjo, sposobnostjo, utirale in še vedno utirate pot posameznicam, ki bodo nekoč prišle za vami? Z zgledom ste dokazale, da lahko parirate moškim ... Ste kdaj na svoje (visoke) funkcije gledali na takšen način?
Naloge. Ključno je, da opraviš naloge in spol ne igra pri tem nobene vloge. Moje vodilo je vedno bilo, da moraš biti pogumen. Da je pogum hrbtenica človeka. Tu pač ni prostora za težave, obstajajo le izzivi. Od predanosti in osredotočenosti pripadnika SV je odvisno, kako bo razumel pot, po kateri bo krenil proti cilju. Poti je več. Osredotočiti pa se je kljub temu treba na cilj, delu moraš biti predan s srcem in razumom. Pogum je treba razvijati in ostati zvest zakonitosti, strokovnosti, odgovornosti. To je kodeks SV.
In koliko je tu – če sploh – prostora za napake? V takšnem sistemu, v takšnem poklicu, v taki strukturi, kjer je vse vnaprej določeno?
Napake niso nujno slabe, če ti pokažejo pot, namignejo, da se je treba obrniti, izbrati drugo smer, doseči višjo kvaliteto. Cilj mora biti vedno boljši, boljši. Najboljši.
Ampak kakšno breme je to za vas? Najbrž neprestano stremljenje k popolnosti, perfekcionizmu na določen način utruja, zaznamuje?
Več obremenitev vodi k trdnejšemu značaju človeka. Ko človek dela pod stresom, pod obremenitvami, več nalog hkrati, se mu tako krepi značaj. Tako je bolj osredotočen na naloge. Če nekaj mora biti narejeno, pač mora biti narejeno. V roku. Pika. Tako vojska funkcionira. V tej strukturi, če sva prej govorili o številu žensk v SV in njihovem položaju, pogrešam le več podčastnic. V povprečju jih je osem odstotkov, kar je pod povprečjem. V Slovenski vojski je delež častnic 12-odstoten in delež vojakinj 16-odstoten; delež pri višjih vojaških uslužbencih je kar 42-odstoten ter pri nižjih vojaških uslužbencih 28-odstoten, najvišji pa pri civilnih osebah, ki je skoraj 50-odstoten. Trenutno je v SV 417 vojakinj. 162 podčastnic.
Danes sem preučila podatke, kako je s prihodi in odhodi v vojsko. In ali so kakšna odstopanja glede na spol. Ob pogledu na tabelo odhodov in prihodov sem si zapisala besedno zvezo - bolj vztrajne. Pri pripadnicah je večji prihod in manjši odhod, pri kolegih pa je trend obratno sorazmeren.
Bi iz tega sklepali, da ženske ne obupamo tako hitro? Da vztrajamo, ko se za nekaj odločimo, kljub oviram in težavam, ki se usujejo na pot?
Jaz bi to povezala z odločitvijo za vojaški poklic. Ko se odločamo zanj, vemo, kaj to pomeni za družino. Kariera pomeni, da se moraš nečemu odreči, nekaj za določeno časovno obdobje odložiti, pri nekaterih korakih uspeti, se za nekaj odločiti. Družina je mejnik. Vztrajati je treba z družino, odgovornostjo, ki jo ta prinaša, predvsem obdobje do otrokovega 3. leta starosti. Vsi hočemo biti prisotni na delovnem mestu. Daljše odsotnosti, mednarodne misije, delo v tujini, oddaljenost od doma, vse to vpliva na to, kdaj se ženske, ki služijo v teh strukturah, odločijo narediti pomemben korak. Imam kolegice, ki so se zapisale vojski in karieri. Moje osebno mnenje je, da je vsa umetnost v tem, kako svojo odgovornost do družine vključiti v karierni načrt oziroma kako kariero prilagoditi svojemu družinskemu življenju.
Glede na to, da ste mama treh otrok, soproga, ste očitno vi takšna umetnica. Ves ta čas ste namreč uspešno združevali družinsko življenje z izjemno kariero ...
Ne samo v službi, tudi doma je zame vrednota delo. Pri vzgoji sem vedno bila pozorna na to, da nisem uporabljala besed: to delo je moško in to delo je žensko. Ne. Kategorija je zgolj delo, ki mora biti opravljeno. Načelo delitve dela in odgovornosti, prevzemanje bremena tudi doma, na to sem bila vedno pozorna. V nekem obdobju sem sama prevzela več bremena, v drugem obdobju manj. A ko sem se vrnila, sem jih razbremenila. Živimo v okolju, kjer še vedno obstaja meja med ženskimi in moškimi opravili. Sinova sta na primer kdaj poskušala prepričati sestro, da je nekaj njeno opravilo zgolj zato, ker je pač punca. Hitro smo zaključili, da pri nas ni moških del.
Vam je to dala vojska, poklic, ki ni tipičen za žensko, kot ste se sami izrazili, ali vam je bilo to že privzgojeno?
To izhaja iz vzgoje, ki sem je bila deležna doma. Ravno to, kako si bil vzgojen, namreč tudi vpliva na odločitev in izbiro poklica. Če si bil vzgojen, da je vrednota delo, da se zahtevata disciplina in red, si verjetno to identificiral s tem, kaj želiš početi v življenju. Jaz sem očitno videla in prepoznala, da je uniforma, ki to zagotovi, uniforma vojaka.
Ste bili doma, v krogu svoje družine, kdaj deležni grdih pogledov, očitkov, da ste premalo prisotni? Odhod na misijo je za žensko verjetno bolj stresen? Ali znova preveč poudarjamo spol in prehitro sklepamo, da za moške pot v tujino (ko imajo družino) ni čisto nič lažja kot za nasprotni spol?
Ko sem odhajala na misijo, se šolala, bila udeležena v osamosvojitveni vojni, mi nikoli niso očitali. Ko so otroci odraščali in se ozirali nazaj, pa so prepoznali, za kaj so bili prikrajšani. Kaj jim je bilo odvzeto, ker je bila mati odsotna, zanje pa so se dogajali prelomni dogodki – matura, maturantski ples, valeta. Žal me res ni bilo, ampak vse se je zgodilo točno tako, kot bi se, če bi bila zraven tudi sama. Ampak gre le za vprašanje fizične prisotnosti. Otroci danes nočejo, da bi jim na morebitne očitke odgovorila – to je že daleč. Seveda se vzbudi v človeku vest, ker tudi sam gledaš na to z distanco. A če se odločiš, da boš gradil kariero, je to pač potrebno.
Leta 2009 ste odšli na Kosovo. Za pol leta. Kako stresna je bila napotitev za vas in vašo družino?
Otroci so bili takrat stari 10, 14 in 18 let. Vsak na svoj način so bili izziv – en še otrok, drugi najstnik, tretji se je odločal za študijsko pot. Pred odhodom smo imeli učne urice, kje v hiši so stvari, na katere se ne sme pozabiti. Kako se upravlja s kakšnim aparatom, za katerega sem bila zadolžena jaz. Spisala sem jim navodila, jih izobesila po hiši. Preden sem odšla, smo se pogovorili, kako bodo funkcionirali, ko me ne bo. Kakšen delež dela bo kdo prevzel, kaj bodo delali skupaj in kaj vsak posamezno. Bila sem jasna, da jim od tam, kamor odhajam, ne morem pomagati.
Od njihove iznajdljivosti je bilo pomembno, kako bodo preživeli šest mesecev brez mene. Učenje je bilo najpomembnejše, to so vedeli in ga postavili na prvo mesto. In v šestih mesecih me nikoli niso klicali za kakršno koli pomoč. Ko sem prišla za en teden domov na dopust, smo izkoristili prosti čas. Odnosi so ostali pristni kljub moji odsotnosti, nikoli se nismo odtujili eden od drugega. In seveda ne smem pozabiti – moj mož je bil umetnik v iznajdljivosti. On mi je omogočil vse to, tudi kariero.
A za otroke je bila najbrž to kljub vsemu posebna, zelo dobra popotnica v življenje? Zaradi narave vašega poklica, občasnih odsotnosti so verjetno hitro morali postati samostojni, to pa je nekaj najbolj pomembnega, kar jim lahko ponudijo starši?
Res je, hitro so postali samostojni. Že kot šolarji so bili sposobni, sami uporabljali javni prevoz, pešačili v šolo, ne glede na vreme. Odločni so, trdni v tem, da dosežejo cilj, ki si ga postavijo. Vsi trije so pristali v naravoslovju, pri delih, kjer moraš biti natančen. Vse to, kar jim je bilo omogočeno v otroštvu, moje odsotnosti, vse to je verjetno vplivalo na to, da so hitro postali samostojni, pogumni. Vedno sem jih vzpodbujala, da dosežejo cilj, mislim, da je to dobro za oblikovanje karakterja.
Veliko poudarjate delo, dolžnosti. Najbrž se kljub poklicu vaše življenje ne suče le okrog dela. Se znate sprostiti, si vzeti čas zase? Menda v prostem času radi gobarite, nabirate zdravilna zelišča?
V zimskem času rada bordam. Imam nekaj konjičkov za dušo. Vrt je moj sprostitveni kotiček. Pa priprava zelišč, tinktur. Imela sem zdravstveno izkušnjo, ki ni bila ravno lahka, a mi je pomagala k drugačnim pogledom na življenje. In dala mi je priložnost, da spoznam nekaj, s čimer se prej nisem ukvarjala. Kako z zelišči krepiti zdravje, imunski sistem. Zdi se mi, da starejši, kot si, večjo težo daš drugi plati življenja, ji vtisneš dah, da zaživi.
Glede na to, da je strogost ena od besed, ki mi pridejo na misel, ko vas pogledam in poslušam, lahko zamižite na oko pri nepravilnostih, napakah, izkoriščanju?
Ne. Pravila, ki jih imamo, veljajo za vse, ki službujejo v SV. Načelo pravičnosti je edino pravilo. Odgovornost, strokovnost, ravnanje v skladu s prepisanimi akti vodenja in poveljevanja ter drugimi zakoni, ki so nad tem. Moje načelo je, da izjem ni in jih niti ne sme biti. Vedno sem izkazala svoj pogled na to, tudi če ni bil večinski, tudi če se ni pričakovalo, da bi bil lahko še kakšen tak. Kritizerstvo in kritičnost nista eno in isto. Vedno sem poskušala biti kritična, če je bilo to potrebno, in ne kritizerska.
Ste jih zaradi tega kdaj dobili "pod nos"?
Ne. Mislim, da je to prepoznano kot vrednota v Slovenski vojski.
Vas je kdaj zmotilo, da se toliko omenja ženske na visokih položajih, naš spol? Kvote? Enakopravnost pri plačah? Ali zaradi tega morda tudi same sebe ne postavljamo v manjvredno vlogo?
Jaz nikoli nisem poudarjala enakopravnosti. V vojski je niti ne prepoznam in to iz dveh razlogov. Imamo dokument, ki govori o obveznih usmeritvah, kariernih poteh, kjer so začrtane smeri glede tega, kaj potrebuje sistem, kako se znotraj tega prepozna posameznika. Posameznik in sistem sta soglasna. Ne govorimo o moških in ženskah, pač pa o kariernih poteh. Se pravi je predpisano, kakšne kompetence zahteva določen čin. To je jasno. Tu ni delitve na spol.
Kar zadeva kvote in SV. Glede na to, da smo 8. marca. Zadnjič sem prebrala kolumno o tej temi. In zadnji stavek se mi je vtisnil v spomin. 8. marec je predvsem dan svobode, razveselimo se ga kot zimski plašč, ki nas jeseni ogreje in v njem odkrijemo star kovanec. O ženskah govorimo ob različnih praznikih, materinskem dnevu, obletnicah raznih resolucij. Osredotočeni smo na te mejnike. Jaz mislim, da bi moralo to biti dnevna agenda v družbi. Ker doprinos žensk k družbi, k njeni blaginji, je takšen, da bi se morali vsak dan spomniti, kako velika umetnost je balansiranje med družino in družbenim udejstvovanjem. Odrekanje. Napori. Ker smo sposobne to narediti vsak dan, si vsak dan tudi zaslužimo pozornost.
In mene je ob tej isti kolumni prešinilo, da smo ženske daleč od tega, da bi bile šibkejši spol. Ste imeli kdaj v vojski težave z avtoriteto? Ne, da je vi niste spoštovali, pač pa da je kdo morda za hip pomislil, da ne bi izpolnil naloge, ker je direktiva prišla iz ženskih ust?
Ne bi rekla, da je moja beseda kdaj manj veljala. Morda je bila le izrečena preveč potiho. Glede avtoritete menim, da nikoli ni bila poseben izziv. V vojski pač velja hierarhija, vsak ve, kakšno vlogo ima v postroju. To so napisana pravila in to spoštujemo. Tisti, ki vodi in poveljuje, ima tudi nalogo, da nadzira. Kmalu ugotoviš, ali se nekaj odvija v skladu z zahtevo. Ukazi pri nas so jasni. Ko ti sodelavci povedo, da je nekaj jasno, vemo, v katero smer gre zadeva.
Praznujete 8. marec, dan žena? Vas v službi, doma počastijo? Kaj bi zaželeli ženam, mama, tetam, puncam ob njihovem prazniku?
Za dan žena bi vsem ženam v naši lepi domovini zaželela, da ga doživijo na način, kot same doživljajo svoje poslanstvo v družbi. In hkrati bi izkoristila priložnost, da povabim mlade državljanke, da se priključijo SV. Vsekakor jim želim, da so pogumne, da obdržijo voljo do dela, da se osredotočijo na lastne cilje in seveda izberejo pravo pot. In da bi uspešno prikorakale do cilja in novega začetka. Kar se tiče mojega praznovanja dneva žena – v službi se kolektiv vedno potrudi, tudi na ravni ministrstva, da nam posvetijo pozornost. Doma pa je zame to dan, ki ga preživim z družino. Ko so mi začeli kupovati cvetje, sem jim rekla, da je dovolj to, da smo takrat skupaj.
