Največja skupina drugorazrednih državljanov v Sloveniji smo ženske

Ženske imamo v Sloveniji pravico biti varne

Ključni doprinosi istanbulske konvencije niso le v zavezi o zasledovanju ukrepov za preprečevanje nasilja, v nudenju ustrezne zaščite žrtvam in preganjanju storilcev, ampak tudi v simbolnem sporočilu, ki je v tem primeru nedvoumno – nasilje (nad ženskami) je nesprejemljivo! Kaj jim sporočamo, če (pol)javno čivkamo, da je od take konvencije treba odstopiti? Da nasilja nad ženskami ni, ker je tako normalizirano? Ali da problematike nasilja ne razumemo, ker razsežnost nasilja reduciramo na štetje prijav nasilja na policijo, ne zavedamo pa se dejstva, da v povprečju mine pet let, preden žrtve, če sploh, nasilje prijavijo? 

Pomemben element konvencije je gotovo tudi jasno definirana povezava med nasiljem nad ženskami in (ne)enakostjo spolov, ki je seveda jasna in očitna – če so v družbi še vedno močni patriarhalni vzorci vedenja, ki temeljijo na manjvrednosti žensk in na sprejemljivosti discipliniranja žensk, tudi z nasiljem, enakosti med spoloma pač ne moremo doseči. Da pri besedilu ne gre za vsiljevanje teorije spola, ki je v sveto preproščino preobražena še ena teorija zarote, vedo vsi, ki so konvencijo prebrali in ki spremljajo procese njene implementacije. Zavoljo konvencije smo namreč v naši zakonodaji že dopolnili Zakon o preprečevanju nasilja v družini in tudi eksplicitno prepovedali telesno kaznovanje otrok.

Popolna implementacija konvencije bi sicer nudila šele začetek za prevzemanje družbene odgovornosti za nasilje nad ženskami, z upravičenostjo pa se lahko sprašujemo, kako nam bo uspelo ustvariti družbo, kjer bodo ženske zaupale sistemu in skupnosti do te mere, da se bodo odločile, da je za njih zmeraj bolj varno, da iz nasilnih odnosov izstopijo. Če se za to ne odločijo, moramo odgovornost za vse, kar sledi, prevzeti kot celotna družba, ki ji ni uspelo ustvariti pogojev za ničelno toleranco do nasilja.

Da gre pri vse pogostejših napadih na istanbulsko konvencijo v resnici za poskuse oživitve patriarhalne družbe, nam jasno kaže narava teh pomislekov, ki je odkrito mizogina in vsebinsko popolnoma netočna. Sporno naj bi bilo, da je konvencija osredotočena na nasilje nad ženskami, ker tako spregleda nasilje nad moškimi? Edino sporno je nepoznavanje mednarodnih raziskav, ki kažejo, da je v kar 90 do 97 odstotkih nasilja v družini povzročitelj moški, žrtev pa ženska.

Sporno naj bi bilo definiranje družbenega spola kot "družbeno konstruirane vloge, vedenja, dejavnosti in lastnosti, za katere dana družba meni, da so primerni za ženske in moške." Ali ne obstajajo vedenja, ki se od nas pričakujejo, vedenja, v katera smo vzgojeni glede na naš biološki spol? Zakaj bi lahko bilo potem nevarno, če bi se izkoreninili tisti škodljivi spolni stereotipi, ki moškim dajejo prednost v vseh sferah naših življenj in bi z njihovim preseganjem dejansko šele omogočili možnosti za enakost?

V časih, ko bi se morali ravno zaradi spolno različnega vpliva, ki ga epidemija covida-19 prinaša, in ki se že kaže v poslabšanju že tako neenakega položaja žensk, zavezati k čimprejšnji dokončni implementaciji konvencije - morda je ravno zavoljo izkušenj iz karantene sedaj čas, da uvedemo 24-urno brezplačno telefonsko številko za zaupno in anonimno klicanje v zvezi z nasiljem in da redefiniramo posilstvo na temelju modela soglasja – nekateri med nami dvomijo o njenem pomenu?

V imenu otroka

Nasprotniki istanbulske konvencije o njenih zloveščih in skritih namenih torej ne govorijo na podlagi dejanske vsebine dokumenta, ampak črpajo iz lastnega rezervoarja gneva in sovraštva do točno določenih skupin ljudi s točno določenimi svetovno-nazorskimi pogledi. Konvencija je na voljo za podpis že od leta 2011, Slovenija jo je ratificirala z glasovi (tudi tistih, ki danes o njeni pomembnosti dvomijo) leta 2015, a poženščenih moških, prestrašenih otrok in feminizma v vseh porah življenja še kar ni na spregled?

Da gre za otroke, večkrat pravijo tisti, ki se konvencije tako bojijo zato, ker da jih iskreno skrbi za našo prihodnost. Seveda, ker že vrsto let opažamo posledice vzgoje otrok v tradicionalne spolne vloge, kjer enakosti ni, ker je glava družine samo eden, je najbrž bogokletno pomisliti, da bi veljalo otroke v okviru izobraževalnega sistema spodbujati, da presežejo spolne stereotipe, ki ne samo, da omejujejo njihovo nadarjenost, njihove želje in vplivajo na izbiro poklica, ampak imajo pomembne posledice tudi na njihovo (samo)dojemanje v življenju.

Če bi jim ob tem govorili še o enakosti spolov, o pomenu nenasilja v odnosih in medsebojnega spoštovanja v resnici ne bi gradili feministične utopije, ampak čisto pravo demokracijo. Demokracijo, v kateri ženske ob koncu svojih življenj, po nakopičenih epizodah utrjevanja njihovega neenakega položaja na trgu dela, v družini in v vseh vmesnih situacijah, ne pristanejo doma s 24 odstotkov nižjo pokojnino od moških in z najvišjim tveganjem za revščino med vsemi državami Evropske unije.

Usmerjanju otrok v kakšne vedenjske vzorce pa bi moralo služiti izobraževanje, če se nam zdi nevarno, da bi v vse oblike neformalnega in formalnega izobraževanja uvedli učenje o nesprejemljivosti nasilja nad ženskami in nedopustnosti izvajanja tradicij in običajev, ki temeljijo na ženski manjvrednosti, kar je ena od namer konvencije? Za katere vrednote se zavzemamo, če se nam zdi enakost nenaravna in nenormalna, celo nemoralna? Kako si predstavljamo demokracijo, če se nam zdi, da je o povabilu Poljske k snovanju nove konvencije mogoče razpravljati? Kako sploh lahko poteka demokratična razprava o neki novi, bojda nenevarni konvenciji; konvenciji, ki bo slavila življenje in družino, a ne bo več upoštevala pravice žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok; konvenciji, ki bi določala, da je merilo za poroko heteroseksualna spolna opredeljenost in ne ljubezen?

Kako je še naprej mogoče, ko že toliko let vemo, da je nasilje nad ženskami najbolj razširjena kršitev človekovih pravic na svetu; ko vemo, kako narobe je, če krivdo za nasilje prevračamo na žrtve; ali da je narobe, če (še vedno) mislimo, da je družinska sreča ali uspešno partnerstvo odvisno od ženske in njene sposobnosti molčati, zdržati, skriti in prikriti, pa še vedno ne zmoremo redefinirati družine na enakovredne, enako pomembne člane, ki se imajo radi in so si v oporo. To je družina, ne pa ženska in otroci okoli moškega zveličarja, ki se ga je najbolj varno kar ves čas bati. 

Morebiti je ravno to največji pokazatelj naše demokracije, politike in vloge, ki jo ženske (z našimi izmuzljivimi pravicami) zasedamo v tej državi? Da so odstopanja držav od nečesa, s čimer želimo ustvariti družbo brez nasilja nad nami, nekaj, kar je odvisno od menjave koalicij, od radikalizacij političnih strank ali pa od večletnega podcenjevanja neenakega položaja, v katerem polovica prebivalk te države vsak dan živi, kaže, da smo največja skupina drugorazrednih v Sloveniji ženske. Če nas namreč tako močno vznemirja misel, da je nasilje nad ženskami odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med spoloma, da ovira napredek in onemogoča svobodo ženskam, se moramo vprašati: kakšno pa je naše mnenje o vlogi žensk v naši družbi? Kakšnim miselnim okvirjem pa zaupamo, če se s cilji konvencije ne moremo strinjati, če se nam zdijo napačni, če torej mislimo, da je prav, da smo od enakosti žensk še tako zelo daleč?