S kolesom po Bližnjem vzhodu: leto dni in 21.000 prevoženih kilometrov

45-letni Boris Šajtegelj prihaja iz Vinarjev, majhne vasice ob vznožju Pohorja. Njihova hiša stoji na grebenu, obdanem z vinogradi. Z dvorišča se razteza čudovit razgled, ki sega vse do Boča in še dlje. A zadnjih nekej let ga je zelo težko ujeti doma, saj večino svojega časa preživi na potovanjih.

Že kot majhen deček je najraje s seboj nosil knjigo Atlas sveta. "Če bi vedela, kakšne bodo posledice, bi mu ga vrgla proč," se rada pošali njegova mama. Običajno se namreč brez večjega slovesa, s čim manj prtljage, brez ciljne destinacije in skoraj brez denarja odpravi od doma. Obiskal je že 120 držav, več kot polovico od teh je prekolesaril. 

Poročali smo že o tem, da je z avtom v Rusiji prečkal zaledenele reke in jezera, se družil s talibani in bil trikrat izgnan iz Tibeta. 

Decembra 2023 je znova zapakiral svoje kolo, se v Mariboru usedel na avtobus za Dunaj, od tam pa pot nadaljeval proti Savdski Arabiji.

"Popotovanje s kolesom sem začel v glavnem mestu Savdske Arabije Rijadu in potem me je pot ponesla naokrog po Savdski Arabiji, Omanu, Združenih arabskih Emiratih, Katarju, Kuvajtu, Iraku, Turčiji, Gruziji, Armeniji, Iranu, Afganistanu in končal v Tadžikistanu. Prevozil sem dobrih 21.000 kilometrov," pove zdaj, ko se je vrnil domov. 

Potovanje brez dolgoročnega plana mu daje največ svobode in užitka, pravi. "Večinoma prečkam predele, kamor večina tujcev nikoli ne zaide. Res pa je tudi, da je v državah, kot sta Irak in Afganistan, skoraj nemogoče srečati kakšnega tujca, kaj šele turista. Prav tako se ne oziram kaj dosti na letni čas. Težav mi ne predstavlja poletje s temperaturami do 50 stopinj Celzija, kolikor jih je bilo na primer v Iraku, prav tako me ne ovira mraz, saj je bilo na gorskih prelazih v Afganistanu in Tadžikistanu tudi do –15 stopinj Celzija. Kolesaril sem že tudi pri –20 stopinj Celzija in več," pripoveduje. 

Nadaljevanje njegove poti je tako še največkrat pogojeno z možnostjo mejnih prehodov, ki jih kot tujec lahko prestopa, in z vizami, ki se jih da najhitreje dobiti brez večjih zapletov.

Tudi tokrat je na poti doživel same pozitivne stvari – kot pravi zato, ker se popolnoma vživi v lokalno okolje. "Praktično živim isto življenje kot oni. Le tako se lahko popolnoma vživim v njihovo življenje in izkusim plat realnosti vsepovsod," pojasni. 

Islamski svet mu je zelo domač. "Po Afganistanu sem potoval en mesec. Vsakodnevno sem se srečeval s talibani na raznih kontrolnih točkah na cesti, gostili so me tudi v svojih domovih. Z njimi sem bil praktično v vsakodnevnem stiku, nobenih težav ni bilo. Treba je le poznati njihovo kulturo, religijo, navade ... to razumeti in spoštovati."

Zahvaljujoč svojemu načinu raziskovanja sveta ima Boris poznanstva v več kot sto različnih državah. "V kakšnih nerazvitih in odročnih predelih sem zanje kot kakšno bitje iz vesolja. Ampak tudi takrat nimam nikoli težav, ker se vedno popolnoma vklopim v njihov svet."

Večinoma potuje z zelo malo prtljage. "Največ do 10 kilogramov ponavadi tovorim v zimskih časih, poleti, v tropih in puščavah pa sem skoraj brez prtljage. S sabo imam bore malo stvari - spalno vrečo, šotor, par kosov oblačil - ponavadi en rezervni komplet oblačil - in nekaj osnovnega orodja za popravilo kolesa," našteje. 

Pred vsako potjo opravi temeljit servis in z malo sreče mu potem kolo zdrži za kakih 20.000 kilometrov. Če je potrebno kakšno popravilo, se ga loti kar sam, saj serviserjem na poti ne zaupa. Med nujnimi rezervnimi deli, ki jih vedno vozi s seboj, so zračnice, ki jih je sicer zelo težko dobiti. 

Kadar se od doma odpravi s kolesom, celotno pot kolesari, ne uporablja javnega prevoza. "Med potjo pa potem dostikrat parkiram kolo pod kakšnim vznožjem gora in se odpravim na enodnevni izlet ali pa na večtedenske trekinge po gorah v individualni režiji."

V preteklosti je tako s kolesom odpotoval iz Srbije do Singapurja (22.000 km), pa iz Črne Gore v Južno Korejo (23.000 km). Po vzhodni Afriki je prekolesaril 26.120 kilometrov, po zahodni pa 25.500 km.

Največje gostoljubnosti je bil vedno deležen v najrevnejših državah sveta, predvsem v Aziji. "Ogromna, če ne kar največja gostoljubnost pa je bila po mojih izkušnjah v arabskem svetu – Savdska Arabija, Oman, Katar, Kuvajt, Irak ... Dejansko največ časa v svojem šotoru preživim v razvitem svetu, medtem ko ga v nerazvitem uporabim le redkokdaj, saj večinoma prenočim pri domačinih. Tudi njihova kultura narekuje, da če si v bližini vasi in hiš, moraš prenočiti pri njih doma in ne na prostem. V tretjem svetu tako večinoma kampiram samo v odročnih, neposeljenih območjih. Tudi glede hrane je tako - ker v najbolj odročnih delih skoraj ni trgovin, je treba pristopiti do domačinov."

Na poti nanj prežijo tudi nevarnosti. Tako je v Afriki leta 2022, na primer, srečal kar nekaj divjih živali. "Povodni konji, sloni, zebre, gnuji, bivoli, žirafe, antilope, kače, krokodili, opice ... Z vsemi smo se srečali na štiri oči, brez vmesne ograje, in se malce občudovali. Zagotovo so si me dobro ogledali tudi levi, le da so ti zelo sramežljivi in jih nisem direktno videl, ker se skrivajo v grmovju. Načeloma tudi z divjimi živalmi ni težav, če le spoštuješ njihova pravila in jim ne hodiš preblizu."

Res pa je, da se je tudi marsikatera žival znašla na njegovem jedilniku. "V Kongu, Gabonu in Gvineji je bil jedilnik kar bogat, med drugim opice, antilope, žuželke, podgane, psi ... Kar nekaj od tega sem tudi poskusil," še pravi. 

Boris se je na prvo potovanje odpravil v srednji šoli – šel je z vlakom na Sicilijo. Tam je odkril del sebe, za katerega pravi, da sploh ni vedel, da obstaja. Ugotovil je, da so potovanja del njega in da se ne želi ustaviti. Vse bolj ga je vleklo v svet, želel je videti in doživeti, kako ljudje živijo drugje. Spoznal je, da je svetovni popotnik z veliko začetnico in da je potovanje na Sicilijo le njegova odskočna deska. Od takrat dalje se njegove pustolovščine po svetu vrstijo s svetlobno hitrostjo. 

"Potovanja ti odprejo nov pogled na svet. Odprejo ti razum, sprejemaš mnogo več, kot si kadarkoli prej, postaneš skromnejši, zadovoljnejši, ne jeziš se zaradi nepomembnih stvari, vsekakor imaš mnogo manj stresa ... življenje dobi povsem nove dimenzije," še pove. Zase pravi, da je eden tistih, ki bodo svet spoznali tako, kot bi ga morala večina, a ga v resnici nikoli ne bo.