Najprej film, zdaj še knjiga

Neprijetna resnica, dokumentarec o globalnem segrevanju, za katerega so avtor in soustvarjalci prejeli dva oskarja in ga je doslej v slovenskih kinematografih videlo čez 30 tisoč gledalcev, ima svojega knjižnega spremljevalca. Le dva tedna po podelitvi zlatih kipcev, je zdaj na voljo še v slovenskem prevodu.

Ena, dve ali več resnic

Je res, da se zemeljsko ozračje segreva zaradi prekomernih izpustov ogljikovega dioksida, ki so posledica človekove dejavnosti, še zlasti neomejenega uporabe fosilnih goriv? Ali pa gre le za ponavljajoči se ciklus v zgodovini planeta?

Zdi se, da so mnenja o tem v znanstveni srenji vse manj deljena, še zlasti ob analizi, ki jo v knjigi razgrinja nesojeni ameriški predsednik Al Gore: medtem ko razhajanj med avtorji naključno izbranih znanstvenih člankov o globalnem segrevanje praktično ni, pa je dvom o vzrokih "neprijetne resnice" izražen v kar 53-odstotkih naključno izbranih novinarskih člankih. So torej novinarji krivi, ker sporočilo o obstoju globalnega segrevanja in njegovih posledicah doslej ni predramilo širše javnosti? Ali pa gre za "profesionalno deformacijo" poklica, katerega standard domnevne objektivnosti naj bi bilo poročanje o najmanj dveh enakovrednih "resnicah"?

Gore in 'hollywoodski butci'

Tako je konec minulega tedna, tik pred izidom Gorove knjige v slovenščini, v domačih logih zaokrožilo elektronsko sporočilo z naslovom 'Resnično neprijetna resnica', ki skuša spodbijati nekatere trditve nekdanjega ameriškega podpredsednika v Clintonovi vladi.

Za pokušino nekaj poudarkov (besedilo ni lektorirano):

"Pred nami je kratka analiza Christoper-ja Monckton-a, v kateri navede nekaj največjih napak iz filma Al-a Gore-a "Neprijetna resnica", za katerega ga je spolitiziran in vsebolj butast holywoodski establishment nagradil z Oskarjem! Menda ni potrebno dodajati, da Ameriška zveza učiteljev znanosti ne deli tega pogleda in je nasprotovala zamisli, da bi Gore-ov film predvajali po šolah širom ZDA (pozor! tudi Blair ima podobne namene v Britaniji)."

"Gore je pokazal srce-parajoče fotografije poplavljenega New Orleansa in vztrajal na povezavi med pogostnostjo hurikanov in globalnim segrevanjem, ki pa je dejstva ne dokazujejo (IPCC, 2001, 2007)."

"Gore je trdil, da zemeljska pola doživljata toploto brez primere, ob tem pa ignoriral dejstvo, da so bile temperature na polih v 30-ih in 40-ih letih enako visoke ali višje (Briffa et al., 2004)."

"Gore ni razložil, da je bilo sonce bolj vroče in to daljši čas, zadnjih 50 let, kot v kateremkoli obdobju najmanj zadnjih 11.400 let (Solanki et al., 2005)."

"Gore je kazal na povezavo med spremembami temperature in koncentracijo CO2 v ozračju v zadnjih 500.000 letih, a pri tem ni povedal, da so pravzaprav spremembe v temperaturi tiste, ki povzročajo spremembe deleža CO2 (Petit et al., 1999)."

Zadostuje pogled skozi okno

Na današnji predstavitvi knjižne novosti je slovenska klimatologinja in članica Medvladnega foruma za spremembe podnebja (IPCC) v Ženevi dr. Lučka Kajfež Bogataj ob tovrstnih očitkih postregla z nizom podatkov, do katerih se je znanstveno-raziskovalna srenja dokopala v zadnjih letih. Dejstvo je, da temperature na Arktiki naraščajo dvakrat hitreje kot drugje na svetu. Globalno se je letna količina padavin nad kopnim povečala, regionalno pa so trendi zelo različni. Zaradi suše bo v poletnem času prizadeta tudi Slovenija, snega bo manj, ekstremnega vremena pa več. "Podnebje se po zadnjih podatkih IPCC spreminja še hitreje, kot opisuje Al Gore, kdor temu ne verjame, naj pogleda skozi okno," je povedala dr. Kajfež Bogatajeva.

Lahko bi bili najboljši...

Kako se na to odziva slovenska politika? Dejstvo je, da Slovenija pri doseganju klimatskih bilanc uveljavlja poraščenost z gozdnatimi površinami, kar ji dovoljuje, da na administrativni način prikazuje skladnost s kjotskimi merili. Vendar slovenska gospodinjstva, promet in industrija zadnje desetletje in pol svoje emisije toplogrednih plinov nedvomno povečujejo daleč čez meje kjotskega protokola.

Slovenski politiki bo ob sklicevanju na zaraščanje kmetijskih površin in velikega deleža gozdov kmalu zmanjkalo manevrskega prostora, še zlasti zato, ker - kot ugotavlja dr. Kajfež Bogatajeva - "bi povišanje temperature za dve stopinji pomenilo, da gozdnate površine postale dodaten vir ogljikovega dioksida".

Skratka, časa zmanjkuje, vladajoča politika v Sloveniji pa bi si pri sprejemanju ukrepov za povečevanje energetske učinkovitosti lahko kot vir navdiha vzela kar misel predsednika vlade iz enega od njegovih slavnostnih govorov: "Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši."