Štirje uspešni projekti nevladnikov: od najemnin do koles in sovražnega govora

"Nevladni sektor spreminja družbo na bolje, a ima zato premalo priložnosti in časa, da pokaže svoje konkretne rezultate," pravijo v Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS, zato so organizirali predstavitev dosežkov projektov, ki so podprti prek donatorskega programa Impact4Values.

Projekti naslavljajo nekaj ključnih družbenih izzivov, denimo dezinstitucionalizacijo, sovražni govor, trajnostno mobilnost in stiske na najemnem trgu.

'Najemni trg postaja vse bolj neizprosen'

Maša Hawlina iz Inštituta za študije stanovanj in prostora je predstavila projekt Neznosna nedostopnost bivanja. Njihovi začetki so bili povsem prostovoljne narave, ko so začeli s portalom Najemniški SOS. V okviru inštituta so zdaj pripravili že drugo poročilo, prvo je bilo naslovljeno z Neznosna negotovost bivanja, novo poročilo pa so poimenovali Neznosna nedostopnost bivanja. 

V poročilu ugotavljajo, da najemni trg postaja vse bolj neizprosen. Kot ključno težavo izpostavljajo to, da o stanju in ponudbi na najemnem trgu v Sloveniji še vedno nimamo verodostojnih podatkov. "Nekaj več informacij je dostopnih o nakupnih cenah, ki so se od leta 2018 do leta 2023 dvignile za 60 odstotkov, medtem ko je povprečna neto plača zrasla le za 32 odstotkov," so med drugim izpostavili. 

Hkrati pa, kot pravijo, najemnina za dostojno življenje naj ne bi presegala 30 odstotkov dohodkov gospodinjstva, skupaj z vsemi stanovanjskimi stroški pa 40 odstotkov. "Glede na ta kriterij si oseba z minimalno plačo v Ljubljani sploh ne more privoščiti nobenega od ponujenih stanovanj na portalu Nepremičnine.net," poudarjajo. Hawlina pa je dodala, da v veliko primerih cena najema znaša celo več kot polovico plače, kar se uvršča kot stanovanjska revščina. 

Zaradi pomanjkanja stanovanj se za isto stanovanje poteguje tudi dvajset ali trideset oseb. Pogosto pa najemodajalci najemnike zbirajo tudi na podlagi osebnih preferenc, izpostavlja Hawlina. Povedala je, da najemodajalci pogosto zavračajo posameznike, ki so denimo migranti, Romi ali pa pripadniki LGBTQ+ skupnosti, kar jim še dodatno oteži iskanje strehe nad glavo. 

Hawlina je predstavila tudi nekaj možnih rešitev. Kot že omenjeno, bi bilo treba narediti pregled nad najemniškim trgom. "Nujno bi bilo treba vzpostaviti nadzor," je povedala in pojasnila, da je inšpektorat kadrovsko podhranjen, v več primerih pa tudi nimajo ustreznih pooblastil. Dobra se jim zdi tudi ideja progresivnega davka na drugo in tretjo nepremičnino. Pri boljšem razmerju na najemniškem trgu pa bi pomagala tudi zaostritev za oddajanje nepremičnih v turistične namene. "Treba pa bi bilo vzpostaviti tudi standard stanovanj, kar bi nadziral inšpektorat. Da torej ni več možno oddati vsake luknje in kleti," je še izpostavila. 

'Ali sploh še prepoznamo sovražni govor ali je postal nekaj povsem normalnega?'

Da je na družbenih omrežjih čedalje več sovražnega govora, je opozorila Vanja Čiček iz Zavoda PIP, ki je predstavila projekt Bodimo prijazni. "Sovražni govor dokazano vpliva na duševno zdravje. Tudi če nisi žrtev sovražnega govora, ampak na spletu zgolj bereš sovražne komentarje," je pojasnila. 

V okviru projekta želijo javnost izobraziti in opolnomočiti do te mere, da bodo sovražni govor prepoznali kot nekaj nesprejemljivega. Čičkova se je vprašala, ali sploh še prepoznamo sovražni govor ali je postal že nekaj povsem normalnega. Želijo, da bi se ljudje bolj zavedali posledic sovražnega govora in da bi se takšnemu načinu komunikacije tudi večkrat zoperstavili. 

V okviru projekta pa so ustvarili tudi točko za podporo ob zaznavi sovražnega govora. Nanje se tako lahko obrnejo bodisi posamezniki bodisi institucije, ki se soočajo s sovražnim govorov in potrebujejo pomoč. "S tem želimo tudi, da bi več ljudi sovražni govor prijavilo pristojnim institucijam, kot sta tožilstvo in policija," je povedala, a dodala, da je nekaj členov kazenskega zakonika problematičnih. 

Čeprav je nekaj sodb tudi obsodilnih, najvišja kazen (dve leti zaporne kazni) pri nas ni bila izrečena. "Običajno dobijo denarno kazen ali pa šest mesecev pogojne zaporne kazni," je pojasnila. Na tem področju torej vidijo prostor za izboljšave. 

Povedala je tudi, da je največ sovražnega govora zaznati na družbenem omrežju X, sledi Tik Tok, šele nato Facebook. "Težava je, da sovražni govor zaznava umetna inteligenca, ki pa pogosto ne prepozna cinizma, sarkazma ali pa morda dialekta," je pojasnila. Ponekod v tujini imajo zato zadeve urejene drugače. Organizacijam podelijo status "zaupanja vrednega prijavitelja", ki spremlja komentarje na spletu, družbena omrežja pa njihove pritožbe pregledajo prednostno. "Pri nas bi koordinator to pooblastilo lahko podelil AKOS, vendar je trenutno težava financiranje, saj sredstva za opravljanje tega dela niso predvidena," je povedala. 

Kako bi bilo, če bi kolo postalo prevladujoče prevozno sredstvo v mestih?

Iva Zozolly iz Ljubljanske kolesarske mreže je predstavila projekt Mesta z vizijo: dialog v urbani skupnosti. Njihov glavni cilj je spodbujanje kolesarjenja kot trajnostne in zdrave alternative motoriziranemu prometu, hkrati pa želijo doseči izboljšanje kolesarske infrastrukture. 

Zozollyjeva je povedala, da so imeli v Švici v ponedeljek referendum, na katerem je proti širitvi avtoceste glasovalo kar 53 odstotkov ljudi. "To kaže na odlično delo tistih, ki so ljudi izobraževali glede trajnostnega prometa," je povedala. Po njenem mnenju se tam torej zavedajo prednosti drugih oblik transporta, kot so na primer vlaki in kolesa. 

"Če širiš in gradiš več avtocest, privabljaš več avtomobilov, če gradiš kolesarsko infrastrukturo, privabiš več kolesarjev," je prepričana. Postregla je s podatkom, da se v Ljubljano dnevno vozi več kot 140.000 ljudi, kar bi seveda želeli spremeniti. "A če želimo to spremeniti, se moramo zavedati, da je treba ponuditi alternativo. Javni potniški promet pa pri nas ni dober," pravi. 

Treba bi bilo urediti železniško infrastrukturo za premagovanje večjih razdalj in zgraditi boljšo kolesarsko infrastrukturo v mestih. "Ljubljana je zelo ravna, kar je odlično za kolesarje. Poleg tega imamo v Ljubljani dobro kolesarsko kulturo," pravi. 

Za primer dobre prakse je navedla Nizozemsko, kjer se ogromno ljudi vozi s kolesi, za pot v šolo pa jih uporabljajo tudi otroci. "Na Nizozemskem otroci kolesarijo že od 10. leta dalje. Več kot dve tretjini nizozemskih otrok kolesari v šole. Raziskava v Sloveniji je pokazala, da si 71 odstotkov otrok želi s kolesom v šolo, pa zaradi neurejenih poti ne morejo," je poudarila. 

S projektom želijo torej več ljudi spraviti na kolo, s tem pa zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, onesnaženost, hrup, prometne zastoje in izboljšati kakovost življenja. 

Ste že podpisali peticijo za dezinstitucionalizacijo?

Kustosinja Barbara Kotnik iz Muzeja norosti pa je predstavila projekt Obvezna smer DI. Pojasnila je, da se v muzeju ukvarjajo z raziskovanjem, ohranjanjem in predstavljanjem zgodovine gradu Cmurek na Tratah, ki sodi med najstarejše in največje gradove na Slovenskem. V gradu je več desetletij deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate.

Organizacija je prepričana, da smo kot družba dolžni zagotoviti primerne pogoje za življenje in oskrbo ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v skupnosti med nami. Prav zato so spregovorili o tem, da je nameščanje ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v institucije nedopustno. V ta namen s peticijo "Kakšna norišnica" zbirajo podpise – peticijo lahko podpišete tudi prek spleta na njihovi spletni strani. 

Kot je opomnila Kotnikova, v Sloveniji ogromno ljudi živi v zavodih za dolgotrajno oskrbo, in čeprav niso zaporniki, živijo kot v zaporu, pravi. "Zavodi za dolgotrajno oskrbo so totalne institucije. Bivanje v njih je uniformno: vstajanje, prehranjevanje in osebna higiena ter aktivnosti potekajo v skupinah, po urniku institucije," pojasnjujejo avtorji peticije. 

Kot pravi Kotnikova, takšno življenje ljudem odvzema samostojnost, zasebnost in možnost osebnega razvoja, saj ne dobijo oskrbe in podpore po svoji meri. "Ti ljudje so sistemsko segregirani in socialno izključeni," so prepričani v muzeju. "S spremembo sistema, ki pomeni prehod iz institucionalnih storitev v storitve v skupnosti, bomo kot država omogočili ljudem z oviranostmi, da živijo dostojno življenje v skupnosti, podprli bomo njihove družine, prijatelje in sosede," še pravijo. 

Muzej norosti smo pred kratkim tudi obiskali, zgodbe ljudi, ki so desetletja preživeli za zidovi norišnice gradu Cmurek pa nas niso pustile ravnodušnih. Več lahko preberete v članku: Zgodbe ljudi, ki so desetletja preživeli za zidovi 'norišnice' gradu Cmurek.