Najboljši slovenski obveščevalec, ki je razbesnel Hitlerja

Vladimir Vauhnik, polkovnik, vojaški ataše in obveščevalec, velja za eno najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti srede 20. stoletja. Njegova pretresljiva življenjska zgodba še vedno buri domišljijo in kljub vsemu, kar je v letih pred smrtjo zapisal v obliki spominov, je jasno, da je skupaj z njim odšlo veliko skrivnosti, zato se pri obravnavi njegovega življenja ne moremo povsem izogniti domnevam. Le redko pa se nam ponudi priložnost, da lahko zgodbe o nekom tako pomembnem, ki smo jih do zdaj le prebirali ali poslušali, preverimo pri njegovih svojcih.

"31. marca je minilo 70 let, odkar je Vladimir Vauhnik umrl v Argentini. Zdelo se nam je nedopustno, da bi šla ta okrogla obletnica mimo brez vsake obeležitve v slovenskem prostoru. V sodelovanju z gospodom Ivom Jevnikarjem iz Trsta smo organizirali pogovorni večer in nanj povabili Vauhnikove sorodnike. S tem klepetom smo želeli ohraniti nekaj družinskih spominov, ki jim preti nevarnost, da bodo sčasoma potonili v pozabo. Gre za nekakšno brisanje prahu s pozabljenih spominov, izmenjavo informacij in občudovanje vsega, kar je polkovnik Vauhnik v življenju naredil in žrtvoval za obrambo domovine in demokracije," pojasni direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki Janko Boštjančič.

Stric Vladko v bleščeči uniformi

Vauhnikova nečakinja, 90-letna Štefka Vladimira Mikluš, se kljub temu, da je bil večino njenega otroštva odsoten, spominja bleščeče uniforme svojega "strica Vladka", njegove ljubeznivosti in prijaznosti. Vauhnikov pranečak Viktor Vauhnik in njegov bratranec Igor Gabriel se ga sicer ne spomnita, so jima pa njuni predniki ure in ure pripovedovali o njem. 

O najbolj znanem in zaslužnem slovenskem vojaškem atašeju, strokovnjaku, diplomatu in obveščevalcu ves povojni čas krožijo zelo pozitivne in zelo negativne ocene, je jasen Ivo Jevnikar, publicist in najaktivnejši raziskovalec Vauhnikovega življenja pri nas.

"Pozitivne zadevajo Vauhnikove naravnost neverjetne ocene nemške vojske in njenih operacij, točne napovedi o napadu na Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo z bombardiranjem Beograda vred. Med negativnimi pa lahko preberemo, da je bil dvojni agent, da je delal tako za Angleže kot za Nemce, nekdo je zapisal celo, da je delal tudi za Sovjete. A kolikor se da razbrati, je bil Vauhnik predvsem velik slovenski domoljub, ki se je tudi iz prvotne jugoslovanske orientacije med vojno opredelil za samostojno Slovenijo, razočaran nad razmerami v Jugoslaviji," strne.

Najboljši vohun vseh časov

Vladimir Vauhnik se je rodil leta 1896 v Svetinjah pri Ormožu. Ko je bil vpoklican v vojsko, se je bojeval v Galiciji, na Soči, na Tirolskem. Večkrat je bil ranjen, prejel je vrsto odlikovanj, hitro je napredoval. Ob koncu prve svetovne vojne je bil v italijanskem ujetništvu, od koder je pobegnil, nato pa kariero nadaljeval v pehoti jugoslovanske vojske. Sodeloval je v bojih za severno mejo. Na Vojaški akademiji v Beogradu se je izšolal za generalštabnega oficirja in do leta 1935 se je zvrstila cela vrsta premestitev in pomembnih položajev – bil je pomočnik, nato načelnik štabov divizijskih oblasti v Zagrebu, Sarajevu, Nišu, Prištini, Novem Sadu, Valjevu. Šolal se je tudi v Franciji, kjer je bil sošolec Charlesa de Gaulla in Draže Mihailovića. 

Bil je izjemno inteligenten, govoril je šest jezikov. Decembra 1938 so ga poslali v Berlin za vojaškega atašeja, kar je bil vrhunec njegove kariere in kraj, kjer je lahko izkoristil vse svoje obveščevalne sposobnosti. V tistem času je jugoslovansko veleposlaništvo v Berlinu vodil pisatelj in povojni Nobelov nagrajenec za književnost Ivo Andrić, s katerim sta se redno sestajala. 

Bulvarski tisk mu pripisuje, da je informacije zbiral na raznih družabnih dogodkih, z zapletanjem z nemškimi damami in v podzemni destilarni, kjer naj bi svojim visokim gostom ponujal žganje in tako poskrbel, da so se jim razvezali jeziki. A v resnici, poudarja Jevnikar, je bil tako dober, ker je imel izjemno dobre povezave v visokih krogih.

Trn v peti Hitlerju

"Vauhnik je bil za nacistični vrh izredno zanimiv, Nemci so imeli v generalštabu v Beogradu enega ali več agentov, ki so z obratno pošto Berlinu sporočali, kaj od tam pošilja Vauhnik. Iz spominov Waltra Schellenberga (eden od vodij nemških tajnih služb in Vauhnikov glavni nasprotnik na nemški strani, op. a.), ki je Vauhniku v knjigi posvetil eno celo poglavje, vemo, da je Hitler naravnost besnel, ko je izvedel, da je bil čas napada na Beograd izdan," razkrije Jevnikar.

Ko je bila Jugoslavija napadena, so diplomatsko osebje iz Berlina in drugih mest v Rajhu prepeljali v hotel ob Bodenskem jezeru, kjer so jih nekaj časa zadrževali, potem pa vkrcali na vlak za Beograd. Takoj ob izstopu so Vauhnika in še nekatere, ki so bili že svobodni državljani, aretirali in odpeljali nazaj v Berlin. Zaprli so ga v podzemno ječo in ga zasliševali. Kot sam piše, se je ob tem včasih počutil kot vojni ujetnik brez vseh pravic, včasih pa kot predavatelj, ki neumneže uči vojaških taktik. Dajali naj bi mu tudi "čudne injekcije", zaradi katerih je bratu Milošu pripovedoval, da so ga zastrupljali, kar je vodilo v poznejšo Parkinsonovo bolezen. Iz zapora je po štirih mesecih prišel močno shujšan.

Vohunska mreža sredi Ljubljane

Med vojno se je močno odmaknil od jugoslovanske ideje, čeprav je bil v njej vzgojen. V zaporu so mu predlagali sodelovanje z Rajhom na način, da bi pomagal postaviti na noge hrvaško domobransko vojsko v Zagrebu. Nekega dne, ko je bil že na prostosti, je dobil listič, na katerem je pisalo: Sprejmi službo v Zagrebu ali Bratislavi. Na podlagi tega navodila je šel v Zagreb, na generalštab, kjer pa ni imel visokega položaja, prav tako nikoli ni oblekel hrvaške uniforme s polkovniškim činom. Namesto tega sta se s hrvaškim majorjem in uspešnim tajnim sodelavcem mariborskega obveščevalnega centra Antejem Anićem dogovorila, da bosta z obveščevalno dejavnostjo nadaljevala iz Ljubljane. 

Ljubljana je bila namreč zaradi pozicije med Panonsko in Padsko nižino, med istanbulskimi vrati in evropskim prostorom, izjemen obveščevalni center. Vauhnik je odpotoval v Ljubljano, v Zagreb pa sporočil, da je zbolel in da odstopa. Odpustili so ga iz vojske. Z Anićem sta v podzemnih prostorih v središču Ljubljane vzpostavila obveščevalni center BBZ, ki je sodeloval z britansko obveščevalno službo in je bil vozlišče zahodnih obveščevalnih služb v srednji Evropi. Vauhnik je imel stike po vsej nekdanji Jugoslaviji in širše, znano je, da je prijateljeval z Mihailovićem, še naprej pa tudi z Berlinom – od tod očitki, da sodeluje z Gestapom. 

Diskretno življenje, diskretna smrt

Omrežje BBZ je začelo propadati junija 1944, ko so Nemci odkrili središče Vauhnikove mreže v Zagrebu in aretirali večjo skupino ljudi. Šest so jih ustrelili, med njimi tudi njegovo sestrično, druge pa poslali v taborišča, od koder se niso več vrnili. Vauhnik je videl, da je prišel čas, da se umakne, zato je iz Ljubljane prek Trsta in Milana s pomočjo tihotapcev pobegnil v Švico. Tam je pisal spomenice o samostojni Sloveniji, ki bi morala vključevati Trst, prizadeval si je, da bi prišlo do izkrcanja v Istri, da bi zavezniki zasedli Slovenijo. Ni izključeval poznejšega vstopa slovenske države v morebitno konfederacijo srednjeevropskih ali balkanskih držav. Leta 1948 mu je neka mednarodna organizacija plačala pot v Argentino, kjer je živel zelo skromno, nato pa hudo zbolel za Parkinsonovo boleznijo in po neuspešni operaciji 31. marca 1955 umrl. Najprej so ga pokopali tam, pozneje je bil prekopan v Slovenijo, v grobnico v Jakobskem Dolu. 

"Nihče od nas ne ve, kako je Vladkova žara iz Argentine prispela v Maribor. Moj bratranec Vito se je menda pogovarjal z Udbo in pokop v Jakobskem Dolu je moral miniti brez obreda in pogrebcev, konspirativno. Vito je bil menda edini človek, ki je videl, da so odprli grobnico in vanjo položili žaro. Tako je Vladimir, ki je vedno živel diskretno, skromno in tudi konspirativno, našel svoj mir," še pove Štefka, Vauhnikova nečakinja. 

Svojci o njem

Spominja se, da sta si bila Vladko in njen oče Miloš zelo blizu. "Iz pogovorov z očetom sem zaznala njuno medsebojno naklonjenost in ljubezen. Oče mi je povedal, da sta v Ljubljani sicer skupaj stanovala, da pa ni vedel, kaj Vladko počne. Le da je večino časa na preži in da ima pripravljen nahrbtnik, da izgine, še preden bi gestapovec potrkal na vrata. To je bil dogovor med njima."

Med njenim odraščanjem sta bila oče in stric precej odsotna, sta ji pa veliko pisala. "Stric se je zanimal zame, hotel je vedeti, kaj počnem, kaj me zanima ... Moja vnema za šport in plavanje mu ni bila všeč, to je bilo zanj premalo intelektualno. In v veliko veselje so mi bila darila, ki jih je pošiljal – moje prve najlonke so prišle iz Argentine!" ponosno pove.

Ker že več kot 24 let živi v Berlinu, se vsak dan sooča z družinsko preteklostjo. "Hodim po ulicah in poznam kraje, kjer se je gibal, kamor je redno zahajal, ogledala sem si nekdanjo jugoslovansko veleposlaništvo, kjer sta se z Andrićem redno sestajala in pomenkovala. Vem, kje je živela njegova zaročenka Urška ... V Berlinu čutim, da mi je stric bližje kot prej."

Viktor Vauhnik, pravnuk Vauhnikovega tretjega brata, je pri dedku pogosto preživljal počitnice in tam poslušal zgodbe o Vladimirju. "Po tej liniji sem zadnji Vauhnik, moj bratranec in teta – tako jo kličem, čeprav je generacijo starejša – pa sta moja edina sorodnika, ki sta še ostala. Dedkovega brata Vladka nisem poznal, ob njegovi smrti sem bil star sedem let, a moj dedek Viktor je zelo rad govoril o njem. Pozneje sem veliko o njem tudi prebral." 

Skupaj z bratrancem Igorjem, sinom Vauhnikove nečakinje Helene, sta v muzej v Pivki ob tej priložnosti prinesla Vauhnikovo oficirsko sabljo, daljnogled, fotografije, knjige ... "Če bodo ti predmeti tukaj našli mesto, bom zelo vesel, saj se sicer takšne zgodbe hitro pozabijo," je dejal.

Spomini, v luči dogajanja po svetu, vse bolj aktualni

Pozabljen Vauhnik zagotovo ne bo, so pa mnenja o njem deljena. Zdi se tudi, da ga bolj kot doma cenijo v tujini. "Vauhnik je predmet slavospevov in zaničevanja ne le v domovini, temveč tudi med Slovenci po svetu. V elaboratih Udbe, na primer, beremo zelo laskave ocene o njegovem obveščevalnem delu v Nemčiji in zelo negativne o njegovem času v Ljubljani, ker se ni pridružil Osvobodilni fronti. Dejansko so se ga na vsakem političnem procesu po vojni spomnili kot angleškega vohuna in narodnega izdajalca. V časopisih so ga razglašali za dvojnega agenta, ki je delal za Gestapo in Angleže, in spletali neverjetne zgodbe o njegovih metodah pridobivanja podatkov. To se je po izidu njegovih posmrtnih spominov Nevidna fronta še pomnožilo. Pripisujejo mu tudi poveljevanje slovenskim četnikom, ki ni nikjer dokazano, in čin brigadnega generala, čeprav se je Vauhnik vedno podpisoval izključno kot generalštabni polkovnik," še pove Jevnikar.

Kot obveščevalec je delal za Slovence, z Angleži je sodeloval, če je Slovencem to koristilo, poudari. "Ni bil kot James Bond, da bi hodil naokoli s pištolo, vlamljal v stanovanja in z ljubicami odkrival skrivnosti ... Bil je zelo racionalen človek, ki je na podlagi podatkov, ki jih je zbiral, in zelo visokih stikov, ki jih je imel, prihajal do velikih vojaških skrivnosti nemškega rajha glede napadov na sosednje države. Med vojno je skupaj z drugimi vodil široko obveščevalno omrežje za Angleže, ki je pokrivalo skoraj celotno Srednjo Evropo in je imelo pomembno postojanko tudi v Trstu. Prav v Trstu se je ta zgodba končala, ko so Nemci razkrili njihovo postojanko in pobili precej njenih članov," strne. 

Tega, kdo so njegovi viri, Vauhnik ni nikoli razkril, čeprav so ga gestapovci mučno zasliševali. "Trdil je, da je novico o bombardiranju Beograda nekdo sporočil po telefonu, ko njega ni bilo v pisarni. Marsikdo namiguje, ampak nisem še videl dokumenta, ki bi to dokazoval črno na belem, da je bil to admiral Canaris, šef nemške protiobveščevalne službe, ki je bil med zarotniki proti Hitlerju in so ga po atentatu na Hitlerja ubili. Ali pa njegov glavni pomočnik, ki je bil prav tako usmrčen. Po mojem mnenju je informacije dobil predvsem v stikih z visokimi nemškimi oficirji, v krogu atašejev, z možmi, ki so delali v vojaški industriji, zelo veliko stikov je imel tudi z bivšim nemškim plemstvom, ki je nasprotovalo Hitlerju, a se je vsaj navzven nekako prilagodilo novemu režimu. Če se bo še kdo posvečal temu, zlasti v nemških arhivih, bo zagotovo še kaj našel," je prepričan Jevnikar.

Sogovorniki, tudi tisti iz publike, so se strinjali, da gre za izjemno osebnost, katere spomini so še vedno, ali pa morda zaradi vse večjih mednarodnih napetosti celo vedno bolj, aktualni. Njegovi spomini so zato pogosto na študijskih mizah varnostnih in tudi obveščevalnih strokovnjakov. Obenem ostajajo številni vidiki njegovega življenja še vedno nepojasnjeni – kar ni presenetljivo za človeka, ki je deloval v svetu tajnih informacij in obveščevalnih mrež.