Najbolj strupene gobe v Sloveniji

Zastrupitve z gobami so pogoste v poznem poletnem, predvsem pa v jesenskem času. Zaradi številnih priljubljenih načinov konzerviranja gob moramo možnost zastrupitve z gobami upoštevati tudi zunaj gobarske sezone. Število zastrupitev z gobami je na splošno gledano v upadanju, kar na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pripisujejo ozaveščenosti ljudi glede nevarnosti uživanja gob.

V Sloveniji poznamo približno 3.000 vrst gob, med njimi je strupenih okoli 200, pojasnjujejo na NIJZ. Strupi (toksini) v gobah so kemične snovi, ki se izdelujejo in hranijo v telesu sadeža. Čeprav so prisotni v majhnih količinah, imajo potencialno škodljivi učinek na različne organe človeka pri uživanju strupenih gob. Učinki so lahko različni in segajo od prebavnih motenj pri blagih zastrupitvah do smrti pri hujših.

Vzrok: zamenjava strupene gobe z užitno

Vzrok zastrupitve je velikokrat zamenjava strupene gobe z užitno zaradi podobnosti v barvi in splošni morfologiji, kar predstavlja 95 odstotkov vseh vzrokov zastrupitve. Vsaka strupena goba vsebuje enega ali več strupov, ki so lahko razvrščeni v skupine glede na fiziološke in klinične učinke, tarčni organ in potreben čas za pojav simptomov in znakov po zaužitju. Na resnost zastrupitve vplivajo tudi zaužita količina, letni čas, geografsko območje, na katerem je gliva zrasla, način priprave in individualni odziv na strupe, pojasnjujejo na NIJZ.

Vrste zastrupitev z gobami

Glede na značilne simptome ločimo več vrst zastrupitev z gobami. Te so poimenovane po strupih, ki jih vsebuje določena skupina gob: amatoksinska, giromitrinska, ibotenska, koprinska, muskarinska, psilocibinska in orelaninska. Dodani sta še dve vrsti – prvo povzroča obsežna skupina strupenih gob, ki vsebujejo doslej še pretežno neidentificirane strupe z lokalnim učinkom na sluznico prebavnega trakta in povzročajo le prebavne motnje, imenujemo jo gastrointestinalna. Drugo vrsto predstavljajo simptomi, ki se lahko pojavijo po zaužitju sicer užitnih gob in niso vezani na toksine, pojavijo se lahko zaradi preobilnega gobjega obroka, neustrezne priprave gob, težke prebavljivosti gob, zaužitja pokvarjenih ali sekundarno kontaminiranih gob, predhodne bolezni prebavil, alergije na mikoproteine ali idosinkrazije na gobje sestavine.

Ker se večina zastrupitev z gobami začne s slabostjo, bruhanjem in drisko, je zdravnik vedno znova v dvomu, ali gre za najpogostejšo zastrupitev s strupenimi gobami, ki povzročajo le prebavne motnje ali pa najnevarnejšo zastrupitev z gobami, ki jo povzročajo amatoksini zelene mušnice.

Kako ugotovimo, ali gre za nevarno obliko zastrupitve?

Pravočasna prepoznava zastrupitve z zeleno mušnico je za bolnika odločilna, saj tovrstna zastrupitev zahteva takojšno odločno specifično ukrepanje za razliko od zastrupitve s strupenimi gobami, ki povzročajo le prebavne motnje in težave običajno spontano izzvenijo ali pa so potrebni le simptomatični ukrepi, pojasnjuje NIJZ.

Pri sumu na zastrupitev z gobami naredimo skrbno anamnezo: kdo, kaj, kdaj, kje, kako – je zaužil strupeno gobo. Pri identifikaciji zaužitih gob si pomagamo tudi s slikami iz gobarske literature. Ker je anamneza glede zaužitih precej nezanesljiva, je ključni diagnostični kazalec čas, ki je pretekel od zaužitja gob, do pojava prvih znakov.

Prvi simptomi se pri zaužitju gob, ki povzročajo le gastrointestinalni sindrom, začnejo kmalu, znotraj dveh ur po zaužitju gob, pri zastrupitvi z zeleno mušnico pa šele po najmanj šestih urah.

Kadar je minilo od zaužitja do prvih znakov zastrupitve manj kot šest ur, je velika verjetnost, da zastrupitev ni bila tako zelo nevarna, kot če je preteklo do prvih očitnih znamenj zastrupitve več kot šest ur, saj so med tem v notranjih organih mnogokrat nastale že nepopravljive okvare.

Na NIJZ svetujejo, da shranite tudi morebitne ostanke gob, prav tako tudi izbljuvano vsebino želodca zaradi morebitne identifikacije trosov in pomoči zdravniku, ko se odloča o zdravljenju.

Najbolj strupene gobe v naših gozdovih

Kot pojasnjujejo na spletni strani Strupene gobe naših krajev, smrtno količino strupov za odraslega človeka vsebuje 50 gramov svežih zelenih mušnic, kolikor tehta klobuk srednje velike gobe brez beta. Čas inkubacije traja od šest do 24 ur po zaužitju gob. Najprej se pojavijo bolečine in krči v trebuhu, slabost z bruhanjem in tako hude diareje, da jih primerjajo z diarejami pri koleri. Pridruži se močno znojenje in huda žeja, udje postanejo hladni, v mečih se pojavijo krči. Znamenjem v prebavilih se kmalu pridružijo posledice okvare notranjih organov. Pojavi se zlatenica zaradi okvare jeter in pozneje še znamenja, značilna za prenehanje delovanja ledvic. Če se bolnik ne začne pravočasno zdraviti, sledi pri hudi zastrupitvi v 20 do 50 odstotkih že v prvih petih dneh smrt v jetrni komi. Če bolnik ta kritični čas preživi, postanejo bolj očitne še posledice okvare ledvic. Ljudje in različne vrste živali so za strupe zelene mušnice različno občutljivi.

S katerimi gobami lahko zamenjate zeleno mušnico?

Do zastrupitve z zeleno mušnico pride, ker jo gobarji zamenjajo z užitnimi vrstami gob, ki imajo bodisi zelen, rumen ali bel klobuk ali obroček na betu. Zamenjava se lahko zgodi tudi, če nabiralci ne odtrgajo cele gobe, tako da ostane spodnji odebeljeni del beta z ostankom zunanje ovojnice v zemlji. Zeleno mušnico zamenjujejo z dežniki, ki imajo na visokem vitkem betu premakljiv obroček, in kukmaki, ki nimajo ovojnice, trosovnica pa je rožnata in pozneje temno rjava. Golobice z zelenimi klobuki nimajo obročka na betu, niti zunanje ovojnice. Zelenka, je vsa zelena, razen klobuka ima zelene tudi lističe in bet na betu nima obročka in je brez lupine. Pri zeleni mušnici pa so lističi in bet beli. Citronasta in medlo rumena mušnica imata ob spodnjem delu beta tesno prilegajoči se ostanek zunanje ovojnice in ne široke, ohlapne lupine kot zelena mušnica. Mlade, še v belo ovojnico zaprte mušnice so podobne prašnicam. Na prerezu pa se lepo vidijo vsi deli gobe v notranjosti, medtem ko te značilnosti prašnica nima.

Še nekatere druge vrste strupenih gob

Poleg zelene mušnice v Sloveniji raste še več vrst gob, ki lahko povzročijo smrt. Kot pojasnjujejo na spletni strani Strupene gobe naših krajev, je ena izmed njih koničasta mušnica, ki je enako strupena kot zelena mušnica in povzroča podobne znake zastrupitve. Zamenjate jo lahko z nekaterimi pogojno užitnimi lupinarji. Še ena, za človekovo življenje lahko usodna mušnica, je pomladanska mušnica, ki prav tako povzroča enake zastrupitve kot zelena. Smrtno nevarna vrsta gobe, na katero lahko naletite tudi v naših gozdovih, je obrobljena kučmica. 15 do 20 klobučkov vsebuje smrtni odmerek za odraslega človeka. Zelo podobna ji je mala štorovka.

Če med nabiranjem gob naletite na pogubni dežniček, se ga ognite v velikem loku, saj že 100 gramov svežih pogubnih dežničkov vsebuje smrtni odmerek strupov za odraslega človeka.

Usodne so lahko tudi zastrupitve s panterjevo mušnico, rdečo mušnico in rjavo mušnico. Znaki zastrupitve se pri zastrupitvah s to skupino gob pojavijo v 30 do 60 minutah, razširijo se zenice, pospeši se srčni utrip. Prebavne motnje so lahko različno močne ali pa jih sploh ni. Znak zastrupitve so motnje v obliki vidnih halucinacij, zmedenost in nemir, ki se izmenjujejo z zaspanostjo, krči in nezavestjo.

Prva pomoč, ki jo nudimo ob sumu na zastrupitev z gobami

V primeru težav po zaužitju gob se moramo takoj posvetovati z osebnim ali dežurnim zdravnikom, ki bo na osnovi anamnestičnih podatkov ter znakov in simptomov ocenil, ali je potrebna ambulantna oziroma hospitalna obravnava, opozarjajo na NIJZ. Če bo treba, se bo posvetoval tudi z zdravnikom v Centru za zastrupitve, ki bo podal tudi navodila glede izzivanja bruhanja, lavaže želodca in dajanja aktivnega oglja ter odvajala.