'Najbolj so se me dotaknile zgodbe, ko smo odpovedali kot sistem'

Hiša za otroke (Barnahus) v petek uradno odpira svoja vrata, še pred tem pa smo se z direktorico Simono Mikec sprehodili po njenih hodnikih. 

Nevpadljivo, minimalistično opremljeni prostori na Zaloški 59 v Ljubljani so pripravljeni na sprejem in obravnavo prvih otrok, ki jih bo tja napotilo sodišče. Takšna izbira notranje opreme je v skladu s standardi Barnahusa in ima svoj namen, pojasni Mikčeva – slike, igrače, fotografije in drugi dodatki bi lahko namreč otrokom predstavljali moteče elemente. So jim pa otroci, ki so sodelovali pri projektu in ocenili, da je vse skupaj videti malo preveč "zdravniško", predlagali nekaj zanimivih in koristnih idej – police bodo tako kmalu napolnili s knjigami, za pomirjujoče vzdušje pa bo poskrbel akvarij z ribicami. 

Po izdani odredbi sodišča bo otroka, ki je bil žrtev spolne zlorabe, pri oranžnem sprejemnem pultu sprejel socialni delavec, ki mu bo na razpolago za krizno intervenco in psihosocialno pomoč. Pospremil ga bo v eno od dveh čakalnic – ena je namenjena mlajšim, druga starejšim otrokom oziroma mladostnikom – kjer bo lahko v spremstvu svojega zaupnika ali strokovnega delavca počakal na zaslišanje v obliki forenzičnega intervjuja. 

Intervju, za katerega je primerno usposobljenih deset kriminalistov, bo izveden v posebni sobici z dvema stoloma in povsem neopazno vgrajenima vrtljivima kamerama, o katerih bo otrok seveda obveščen. Celoten postopek zaslišanja bodo v ločenem večjem prostoru spremljali sodnik, obramba, policija, delavci CSD, lahko tudi obdolženec, skratka vsi ključni deležniki. Prav tako bodo v tem prostoru potekali pripravljalni sestanki pred izvedbo forenzičnega intervjuja. 

"Predvsem z vidika obrambe je pomembno, da sta soba za zaslišanje in prostor, v katerem se spremlja zaslišanje, popolnoma ločena. Tako otrok ve, da nekdo, ki tam sedi, ne more kar priti do njega, in se počuti varnega," pojasni naša sogovornica. 

Nato nas popelje še mimo predavalnice, namenjene usposabljanju strokovnjakov, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami otrok, pisarn za strokovne delavce in sobe za zdravniške preglede. V nasprotju s pričakovanji pa v hiši ni sob, ki bi bile namenjene spanju otrok. "Nekateri zmotno menijo – morda zaradi imena – da gre pri Hiši za otroke tudi za varno hišo z namestitvijo. A to ne drži, naša hiša je namenjena samo obravnavi otrok. Zato tudi lokacija ni tajna, je pa res, da v okolju nočemo biti vpadljivi, saj moramo paziti na stigmatizacijo. Ključni so nam otroci – da jim omogočimo zavedanje, da so pri nas lahko slišani, da jim bomo pomagali in da jih ne bomo pustili na cedilu, ter da se počutijo varne."

Glavni namen Hiše za otroke je otroku zagotoviti, da bo vse opravil na istem mestu, da bo forenzični intervju izpeljan v skladu z vsemi standardi in da bo to dokazno gradivo veljalo na sodišču. 

Trenutno so sicer še vedno v postopku pridobivanja kadra ter sprejemajo zadnje akte, protokole, dokumente in programe, ki jih kot javni zavod potrebujejo za delovanje, a če bi bilo treba, bi lahko že jutri sprejeli prvega otroka, zagotavlja Mikčeva. "Imeli smo že predstavitvene seminarje za preiskovalne sodnike, načrtujemo jih tudi za tožilce in strokovne delavce CSD. Poleg administrativno-tehničnega osebja potrebujemo strokovne delavce, izvajamo program usposabljanja, ker želimo, da imajo strokovnjaki, ki delajo tukaj, dodatna znanja. Nimamo še zaposlenih, a če bo treba, lahko to hitro rešimo s pogodbami."

Prvi dve leti bodo obravnavali samo žrtve spolnih zlorab, stare do 18 let, pozneje pa tudi žrtve fizičnih zlorab in mladostnike, ki so storilci kaznivih dejanj. 

O konkretnih številkah si Mikčeva še ne upa govoriti. "Začeli bomo delati in šli postopoma – prvi otrok, drugi, tretji, stoti ... Vemo, da je tega kar veliko. Slovenska policija letno obravnava okoli 115 primerov kaznivih dejanj 'spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let'. Potreba po celostni obravnavi teh otrok je, morata pa se razviti neka pravna praksa in način dela. Smo živ organizem in se ne bojimo. Prizadevali si bomo za izboljšave ter se pogovarjali s sodniki, policisti in socialnimi delavci. Šli bomo skupaj, z roko v roki, in stvari sproti prilagajali, klesali, postavljali v prakso. Lahko rečem, da je naš cilj obravnavati 200 otrok na leto, a pomembnejše se mi zdi, da otroci, četudi jih imamo le 50, dobijo tisto, kar potrebujejo."

Statistika kaže, da se je na Islandiji v petih letih delovanja Barnahusa podvojilo število prijav spolnih zlorab in potrojilo število obsodbe storilcev. Enako je bilo v drugih evropskih državah in najverjetneje bo tako tudi pri nas. "Pričakujemo takšen trend in pričakujemo, da bomo imeli v naslednjih petih letih enote tudi v drugih krajih po Sloveniji, vsaj na zahodu in vzhodu države, saj se to dogaja povsod, ne samo v Ljubljani," pravi Mikčeva. 

Na vprašanje, kakšne cilje so si zastavili, pa: "Naš kratkoročni cilj je, da hiša čim prej zaživi, da sprejmemo vse dokumente, ki jih moramo, da bo javni zavod lahko deloval, da čim prej dobimo ustrezen kader, izpeljemo vsa načrtovana usposabljanja in dokončno uredimo prostore. Naši dolgoročni cilji pa so postati bolj kompetenčni center v smislu usposabljanja in izobraževanja, postati del nekega sistema za zaščito otrok tako na lokalni kot na nacionalni ravni, postati prepoznavni in da otroku nuditi celostno obravnavo, ki jo potrebuje."

Mikčeva je sicer do zdaj delala na področju zaščite otrok pri enem od ljubljanskih centrov za socialno delo in ima torej vse potrebno znanje in izkušnje. "Ne bi rekla, da imamo v Sloveniji slab sistem za zaščito in pomoč otrokom, ampak ko si del sistema, pogosto vidiš, kje smo odpovedali – večkratna zaslišanja, ponavljanja, dolge čakalne vrste na obravnavo … Zgodbe, ki so se me najbolj dotaknile, so tiste, ko smo mi kot sistem odpovedali. Vseeno pa si želim, da bi nam tukaj uspelo, da bo otrok točno vedel, da bo dobil pomoč, takrat ko jo najbolj potrebuje. Da bo ta pomoč dostopna in hitra. Čaka nas veliko dela, ampak se veselimo. Sicer bi bilo bolje, če bi take hiše ostajale prazne, a dejstvo je, da ne bodo."

Projekt po njenih besedah ves čas uživa veliko podporo tako strokovne javnosti kot politike. "Ogromno ljudi se je angažiralo, da so ta projekt pripeljali od neke ideje do točke, na kateri smo danes. Zato kapo dol in pohvala celotni ekipi!" še doda. 

Na vlogo direktorice, ki ji je bila zaupana, je zelo ponosna. "S srcem, znanjem, odgovornostjo in izkušnjami delam že sedaj in tako bom tudi nadaljevala. Nočem zveneti kičasto, ampak moja profesionalna pot je taka, da ves čas delam z ranljivo skupino otrok. Ne samo na področju spolnih zlorab otrok, delala sem tudi na področju zanemarjanja otrok, nasilja v družini, ukrepov za zaščito otrok ter z mladoletniki v kazenskih postopkih in s težavami v odraščanju. Zdi se mi, da imam dovolj izkušenj, da lahko sledim svojemu poslanstvu. Ta vloga mi je pomembna tudi zato, ker je ne jemljem zgolj kot direktorsko funkcijo, ampak bom tudi sama sodelovala pri primerih, skrbela za razvoj stroke, bom del tima, del sistema, ki skrbi, da gremo skupaj po tej poti in poskrbimo za otroke, ki so najranljivejši."