Letos Tom telefon praznuje že 30 let. Ideja o telefonu za otroke se je namreč porodila leta 1990 na pobudo Komisije za otrokove pravice pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Telefon je takrat predstavljal eno izmed novih oblik stika z otroki in mladostniki. Pet let kasneje je zaživela Nacionalna mreža Tom, ki je pod enotno brezplačno številko omogočila telefonsko pomoč otrokom in mladostnikom po vsej Sloveniji. Telefon je namenjen različnim problemom, ki jih otroci in mladostniki imajo s seboj, v družini, šoli ali s sovrstniki, z zagotavljanjem anonimnosti pa nudi zaupen pogovor, ki je namenjen temu, da klicatelj s pomočjo svetovalca najde rešitev svojega problema. Temu primerno je izbran tudi slogan tokratnega jubileja – Pogovor je odgovor.

Ob tej obletnici zagotovo ni primernejšega sogovornika, kot je dolgoletni sodelavec TOM telefona – Nace Breitenberger, ki se s klicatelji pogovarja že 28 let in ima najdaljši staž svetovalca telefona za otroke in mladostnike v stiski.
Nace prihaja z območja Idrije, je upokojeni učitelj razrednega pouka, ki se tudi med upokojitvijo še vedno veliko ukvarja s poučevanjem otrok. Tako vodi planinski krožek, pripravlja različna tekmovanja in vodi planinske tabore, prav tako prostovoljno uči učence priseljencev. "Še vedno in z vsem veseljem delam na idrijski šoli. Aktivno sem bil učitelj kar 43 let. Tako imenovani Zujf me je poslal na hitro v pokoj, a sem prišel skozi druga vrata nazaj," pravi Nace, ki se je Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) pridružil leta 1967. Začel je kot mladi vzgojitelj otrok na kolonijah ZPMS, ki so takrat trajale kar tri tedne. "To je bilo pravo malo potovanje, tako za otroke kot nas vzgojitelje. Nastala je prava mala začasna družina na teh letovanjih," pripoveduje. Tam se je srečal s številnimi stiskami otrok. "Te so bile že nekoč. Danes so prav tako, morda še večje."

Dve leti po ustanovitvi se je skupini svetovalcev TOM telefona pridružil tudi Nace. Na vprašanje, ali se je v teh 28 letih veliko spremenilo, še posebej glede stisk, ki jih doživljajo mladi, Nace odgovarja: "Stiske, težave so skozi ves čas podobne. Res pa je, da opažam, da so včasih otroci pogosteje našli zavetje v družini, manj so bili sami. Manj je bilo teh vprašanj. Morda je takrat družina bila vendarle bolj delujoča celica. Sedaj pa so sodobnejši časi in s tem povezane sodobnejše težave. Otroci so prevečkrat osamljeni, prevečkrat nimajo nikogar, da bi ga poklicali in vprašali, ali pa staršev niti ni doma, da bi se obrnili nanje."
Mnogi starši nehote naredijo številne napake, ki ne vodijo do odkritega pogovora. "Družina se dobi za skupno mizo ob večerji, takrat pa starši pogosto naredijo napako in začnejo spraševati, kako je bilo v šoli, si bila vprašana, dobila kakšno oceno ... Sledijo zelo različne reakcije, saj eni starši niso zadovoljni s štiricami, drugi s trojkami ... Nekateri starši pa nič ne vprašajo in je dostikrat tudi to narobe. Časa za pogovore je v tem tempu vedno manj," opozarja Nace.
Ko je pred 28 leti začel kot prostovoljec, so mu prav prišle izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in kot prostovoljec na letovanjih z otroki. "Na teh letovanjih je program sproščen, zato vidiš in slišiš marsikaj. Ta njihova stiska je postala tudi moja stiska. Vsak učitelj bi moral imeti malo več časa na razpolago, pa ga danes na žalost nima, da prisluhne težavam ali pa veselju otrok, ne samo učnemu načrtu, programu, zahtevam staršev."
Ko je začel delati kot svetovalec, je moral skozi več izobraževanj, ki so jih pripravili psihologi, psihiatri, pedagogi, prav tako so se svetovalci redno dobivali in izmenjavali izkušnje. "Delo je zelo resno, vodeno, kot se spodobi. To ni samo nekaj, kar počneš, ker imaš čas," pravi Nace in dodaja, da tako kot v življenju, se tudi tu ves čas učiš. "Tudi kot svetovalec ves čas rasteš – osebnostno in strokovno. Brez stalnega stika, izobraževanja s spoznanji na področju psihe otrok, njihovega vedenja in čustvovanja, ne moreš biti svetovalec. Pravzaprav se tudi jaz še vedno učim. Pravijo, da se od otrok učimo, če se ne, potem nekaj z nami ni v redu."
Meni je bilo vedno najtežje, kadar sem zaslišal vprašanje v zvezi s samopoškodovanjem
Vedno ni lahko, a vztraja. Svoje poslanstvo opravlja že 28 let, a kot pravi, vse to počne v svojem prostem času. Na vprašanje, ali ga je skozi vsa ta leta svetovanj kaj močno pretreslo, pritrjuje. "Treba se je čim prej naučiti tega, da tistega na drugi strani zveze ne vidiš. Ne veš, kako njegove oči in obraz reagirata, kako sprejema tvoj pogovor. Meni je bilo vedno najtežje, kadar sem na drugi strani zaslišal vprašanje v zvezi s samopoškodovanjem oziroma še huje, s samomorilnostjo. Ko mlado življenje razmišlja o tem, da bi zaključilo bivanje na tem svetu. Takrat vedno poskušaš z njihovo pomočjo poiskati pot. Poiskati, kdo bo tisti, ki jih bo prijel za roko in vodil v pravo smer. Mislim, da nam je večinoma to uspevalo, je pa meni to vedno bilo najtežje. Tudi danes, ko imam res veliko prakse na tem področju, mi je to še vedno težek klic, zahteven pogovor, ki na tebi, na tvoji duševnosti pusti eno takšno bodico, ki kljuva in razmišljaš, kako je sedaj s tem klicateljem."

Prav zaradi takšnih dogodkov imajo svetovalci organizirane redne supervizije. Supervizorji jih vodijo, se z njimi na skupnih srečanjih pogovarjajo in predelajo vesele, žalostne, težke ali lahke klice, ki so jih imeli v zadnjem obdobju.
Dostikrat se jim zgodi, da mladi klicatelji vprašajo svetovalca na drugi strani, ali je to težka služba, pa jim pojasnijo, da vsi na Tom telefonu svetujejo prostovoljno in brezplačno. "Ne vem, če je čisto vsem to jasno. Za male in mlade še razumem, da vprašajo, ali smo dobro plačani, za odrasle pa ne."
Osnova je pogovor
Klicatelju ne svetujejo, pač pa se z njim pogovarjajo in mu prisluhnejo, ko se jim odpre. "Mi smo v resnici njihovi sogovorniki, ne svetovalci. Ko oni pokličejo, mi ne damo nasveta. Mi jih vodimo, da nam pomagajo, kako bi jim mi lahko pomagali. Sami sebi iščejo rešitve, oni so odgovorni za svoja dejanja. Najmlajši za čisto majhna, za nas morda nepomembna, za njih pa zelo pomembna, kasneje, ko kličejo mladostniki, ko se ‘mladostni cvet razcveta’, pa včasih rabijo tudi le nekoga, ki jim prisluhne in najde spodbudno besedo."
Svetovalec za klicatelja ostaja anonimen, a bolj kot njegova anonimnost je pomembna anonimnost tistega, ki v stiski kliče. Prav anonimnost mu namreč pomaga, da se lažje odpre in spregovori o svojih težavah.
O sebi svetovalci pravijo, da so posamezniki, ki imajo radi otroke in mladostnike ter so se odločili za delo na Tom telefonu. "Tudi sami smo bili tvojih let in vemo, da ta leta prinašajo veliko vprašanj, dvomov, izzivov ter prijetnih in neprijetnih občutkov. Preden smo začeli delati na Tomu, smo opravili posebno izobraževanje, da ti lahko kar se le da najbolje prisluhnemo in ti pomagamo priti do rešitev ali do naslednjega koraka dalje. Ali poznamo odgovore na vsa tvoja vprašanja? Ne, vseh odgovorov ne poznamo. To je nemogoče tudi zato, ker na nekatera vprašanja lahko odgovoriš samo ti, zato ti bomo skozi pogovor poskusili pomagati, da prideš do svojih odgovorov. Pri drugih vprašanjih pa bova lahko skupaj poiskala mesta, kjer bi lahko našel/našla odgovore. Vedno pa ti bomo sočutno prisluhnili, se pogovorili o stiski in o težkih občutkih, ker je pogosto že to, da poveš, kaj čutiš, prvi in zelo velik korak k rešitvi težave."
So obdobja, ko je klicev bistveno več
Vsi otroci, ki se znajdejo v dilemi ali stiski, lahko med 12. in 20. uro pokličejo na brezplačno številko Tom telefona 116 111. Ekipa prostovoljcev je organizirana tako, da si med seboj razdelijo dežurstva. "Mi imamo točno razdeljen urnik in čas svetovanja, svetujemo pa v tistih krajih, kjer domujemo," pojasnjuje Nace. So obdobja, ko je klicev več. To je čas od maja do konca šolskega leta, pa konec koledarskega leta. "Veseli december žal ni za vse vesel, zato je takrat pogosto več klicev. Tudi sedaj, v času koronavirusa, smo zaznali nihanja. V prvem obdobju, ob začetku epidemije, je bilo občutno manj klicev. Kar nas je mogoče malo presenetilo ali pa tudi ne, saj so bili v resnici vsi doma. Takrat je bilo morda težje mladim, da najdejo čas in prostor, da nas na skrivaj pokličejo. Kasneje pa se je število klicev močno spremenilo, precej naraslo, zlasti v zadnjih mesecih. Več je zelo zahtevnih klicev, ko imajo mladi hude psihične težave. Namreč, v družinah se je med epidemijo pokazalo vse tisto, kar je dobro, pa tudi tisto, kar je slabo. Naenkrat smo bili skupaj 24 ur na dan." Kako se znamo v resnici drug z drugim ukvarjati in pogovarjati, pa so sedaj pokazali otroci, opozarja sogovornik. "Otroci so namreč naše ogledalo. Ogledalo, v katerega se lahko pogledamo. Ogledalo staršem, učiteljem, celotni naši družbi. Če se otroci grobo obnašajo, potem je jasno, da so se tega nekje naučili. Delno res lahko od sovrstnikov, a tudi ti so se tega grobega verbalnega izražanja od nekoga naučili. Jezik včasih bolj boli kot roka, morda je tega manj, a teh grobih verbalnih obračunavanj je precej. Kar poglejmo, kako se obnašajo naši pomembneži, ki smo jih izvolili na pomembne funkcije. Kot sem rekel, ogledalo so otroci."
Se vam zdi, da so današnji otroci veliko bolj odtujeni od vrstnikov? "So bolj odtujeni. Teh prijateljev je mnogo, pa hkrati ni nikogar. Jaz pogledam pogosto pred šolo, pa jih vidim, kako se po pouku usedejo na stopnice pred šolo in gledajo vsak v svoj mali ekranček. Kakšno prijateljstvo je to? Kakšen pogovor je to? To delajo tudi odrasli. Včasih vidiš, ko pride družina nekam na kosilo, pa se usede za mizo ter oče in mama vsak brska po svojem telefonu. Ko je prijatelj potreben, ko je tam, kamor si ne upaš sam, takrat ga pa ni. Tistega pravega prijatelja ni. Nekoč jih je bilo več ali pa je nekdo imel morda dva prava prijatelja, ki sta ostala za celo življenje. Se bojim, da bomo zmeraj bolj osamljeni in zmeraj bolj sami. Mladi zelo radi v tiste svoje ekrane odprejo vso svojo duševnost, včasih celo telesnost. Se sploh ne zavedo, da jih na drugi strani eden ali celo več njih vleče za nos in bo čez čas začel z izsiljevanjem. Tudi takšne klice, ko so mladi v obupu, dobimo na Tom telefon.”
Največ klicev je še vedno zafrkantskih
Je pa največ klicev na Tom telefon tako imenovanih zafrkantskih klicev ali preizkuševalnih klicev, kot jih označuje Nace. Če pravimo, da je v vsaki šali nekaj resnice, se včasih tudi v teh klicih pokaže, da je v ozadju tudi kakšna od stisk. "Vse te klice jaz vzamem resno. Malo se zafrkavam nazaj, pa se kmalu razvije pogovor z njim. Takrat se lahko zazna tudi problematiko, ki se skriva v ozadju. Na koncu se večina lepo zahvali. Zadnjič mi je en fant celo rekel ‘pa lep dan vam želim’. To je krasno. To je zame plačilo."
So pa nekateri od teh zafrkantskih klicev tudi zelo grobi, prostaški, kar nekateri svetovalci težko prenesejo, ne znajo tega ne obvladati in ne prekiniti, opozarja Nace. Na vprašanje, kdo je sploh primeren za svetovalca, Nace odgovarja: "Tisti, ki ima empatijo do ljudi, do sočloveka, ki lahko naveže stike. Vabimo mlade in stare, moške in ženske." Slednjih je med svetovalci precej več, zato Nace spodbuja, da bi se jim pridružilo več moških, saj otroci in mladostniki potrebujejo nasvete in izkušnje obeh spolov.
KOMENTARJI (21)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.