Evropski parlament ga je potrdil aprila, sprejet je bil junija, nacionalni načrti naj bi bili pripravljeni do decembra, njegova uveljavitev pa je predvidena za leto 2026. Bruselj želi s paktom o migracijah in azilu celovito urediti upravljanje migracij na območju Unije, kljub številnim kritikam, ki jih je dogovor sprejel, pa vodja direktorata za migracije na notranjem ministrstvu Matej Torkar poudarja, da gre v resnici za velik dosežek za EU ter enega vidnejših uspehov v prejšnjem zakonodajnem ciklu.
"Evropski parlament in Svet EU sta se uspela dogovoriti o skupni migracijski politiki, ki bo bistveno bolj zavezujoča, kot je bila zdaj," je poudaril Torkar. Poleg uredb pakt prvič prinaša tudi dogovor z državami, ki so na zunanji meji EU, da bodo nase prevzele bistveno večje breme pri nadzoru nad tem, kdo vstopa v Evropsko unijo, ob tem pa bodo prevzele tudi večji delež vseh postopkov. Državam na zunanji meji pa bodo pomagale tudi tiste v notranjosti EU bodisi z relokacijo oz. prevzemom določenega števila prosilcev za azil bodisi finančno ali na kak drug smiseln način.
Prepričan je, da je pakt zastavljen dobro ter da prinaša vrsto rešitev za aktualne izzive. Vse pa je odvisno predvsem od tega, kako bo izveden v praksi. "Prenos se bo odvil v več fazah, da bodo torej države leta 2026 tudi dejansko sposobne enako, enotno in istočasno začeti izvajati ta skupna pravila."
Kaj čaka Slovenijo?
In kje smo torej pol leta po potrditvi v Evropskem parlamentu? "Trenutno smo v fazi, ko države članice ugotavljamo, kaj vse moramo narediti za to, da bomo lahko leta 2026 začele izvajati pravila," je pojasnil. Faza, ki bo trajala do decembra, se bo končala s pripravo nacionalnega in implementacijskega načrta.
Slovenija ima po besedah Torkarja že precej natančne ideje, kaj mora spremeniti oz. urediti, da lahko čez dobro leto pakt tudi uradno zaživi. "Podobno kot druge države članice, bomo morali tudi mi na novo postaviti zakonodajo na tem področju. Trenutna zakonodaja je namreč prenašala direktive, ki pa jih zdaj z izjemo ene ni več. Pravila so na ravni EU že dogovorjena, mi pa bomo morali v svoji zakonodaji zgolj urediti njihovo izvajanje."
Kot je povedal, bo treba vzpostaviti tudi nov IT-sistem za spremljanje migracij in za beleženje različnih kategorij tujcev, ki vstopajo na ozemlje. "To bo nadgrajevanje evropskega sistema za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil, ki sicer že obstaja, ampak ga bo treba bistveno razširiti." Slednje bo po njegovih besedah tudi eden večjih izzivov.
Ob tem pa bo treba delati tudi na kapacitetah: "Tako na kadrih, ki bodo morali izvajati postopke, ki bodo zdaj bistveno hitrejši, kot tudi na sami infrastrukturi, ki bo zagotovila dodatne namestitvene kapacitete."
Osnovne potrebe so tako že prepoznane, trenutno pa ugotavljajo, kako cilje uresničiti. Čeprav je bil pakt dokončno sprejet šele junija, pa Slovenija na njem intenzivno dela že vse od maja, zagotavlja vodja direktorata za migracije. Kmalu bo tako po njegovih besedah ustanovljena tudi posebna medresorska delovna skupina.
Skrhano zaupanje med državami, ki ga želi pakt obnoviti
Velik delež novosprejetega pakta bo torej padel na države, ki predstavljajo vstopno točko za migrante, države v notranjosti pa jim bodo medtem nudile oporo. Slednje temelji tudi na veliki meri zaupanja med državami članicami, ki pa je že dlje časa zelo nizko. Nemčija je na državnih mejah ponovno vzpostavila mejni nadzor, v Albaniji gradijo dva migrantska centra. "Zaradi resnično velikega in tudi precej neenakomernega migracijskega pritiska na posamezne države prihaja do iskanja nekih novih rešitev," se strinja Torkar.
Zaupanje je sicer ena do temeljnih točk migracijskega pakta in, kot je povedal Torkar, tudi temelj vseh podsistemov Evropske unije. "Vidimo lahko, kaj pomeni pomanjkanje zaupanja. Nadzor na notranjih mejah schengenskega območja, omejeno delovanje dublinskega sistema, zelo majhna pripravljenost za pomoč državam na zunanjih mejah v obliki lokacij, nenazadnje pa tudi pri pozivu vladam držav članic, naj prevzamejo večjo vlogo pri upravljanju migracij na svojem ozemlju. Vse to so posledice pomanjkanja zaupanja," je navedel.
"Ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah je v tem osrednjem delu EU na žalost realnost že kar nekaj let. In tudi ideja o eksternalizaciji azilnih postopkov ni nova, ki pa sicer znotraj pravnega sitema znotraj EU trenutno ni izvedljiva," je poudaril sogovornik, ki ob tem priznava, da sicer številne države iščejo načine, kako bi breme obravnave prošenj za mednarodno zaščito prenesli v neko tretjo državo.
Kot je pojasnil, je politika vračanja tujcev na tako nizki ravni, da številni po zaključenem postopku ostanejo v EU s kakšnim drugim statusom, ki pa ni status mednarodne zaščite. "Tudi zato vidimo poskuse, da bi se triaža naredila izven Evropske unije, nato pa bi upravičence do mednarodne zaščite preselili v države članice."
Pakt pa si medtem prizadeva vzpostaviti tudi zaupanje med državami v notranjosti EU in na njenih zunanjih mejah. "Takšnega zaupanja trenutno ni," je jasen sogovornik, ki pa vseeno pričakuje, da bodo države v notranjosti EU z uveljavitvijo pakta lažje odpravile nadzor na notranjih mejah.
Schengenski zakonik sicer ni del pakta, vendar pa njegova sprememba časovno sovpada s sprejetjem pakta o migracijah in azilu. Ob tem se obe zadevi nanašata na meje. "Schengen je širši koncept Evropske unije za upravljanje meja. Ima pa vlogo tudi pri upravljanju migracij," je pojasnil Matej Torkar.
Spremenjeni zakonik daje državam članicam neka orodja, med drugim tudi za soočanje s t. i. instrumentalizacijo migracij (izkoriščanjem migracij za zasledovanje nekih političnih ciljev). "Gre za potisk migrantov čez mejo v države članice EU, ki smo mu bili priča že večkrat v zgodovini, trenutno od leta 2021 to izvaja Belorusija predvsem na Poljsko in Litvo," je spomnil. Glavni del novele zakonika o schengenskih mejah pa je po njegovih besedah ta, da se določijo jasnejša pravila glede vzpostavljanja nadzora na notranjih mejah.
'V javnem diskurzu prihaja do velikih manipulacij glede posledic migracij'
Pa je to edina vrsta zaupanja, ki jo naslavlja pakt? Kaj pa zaupanje v azilne postopke? Tokrat tu zagotavlja, da so prav ti postopki med najbolj nadzorovanimi upravnimi postopki. "To je tudi razumljivo. Gre namreč za odločanje o človekovih pravicah."
Dostop do prosilcev za azil in do sodelovanja v postopkih imajo ves čas tako nevladne organizacije, kot tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce UNHCR. Ob tem pa je v smislu pritožb predviden tudi sodni nadzor. Je pa direktor direktorata za migracije ob tem izpostavil, da se Slovenija ne sooča z nobenimi očitki o kakršnih koli sistemskih kršitvah človekovih pravic pri azilnih postopkih. "Na slednje smo lahko upravičeno ponosni. To je dokaz, da naši azilni organi delujejo dobro, prav tako pa potrjuje tudi delovanje našega celotnega nadzornega sistema," je dejal.
Ob tem pa je poudaril tudi, da prihaja v javnem diskurzu do velikih manipulacij glede posledic oz. negativnih učinkov migracij, namernih ali nenamernih. "Migracije so nenazadnje zelo pogosto tudi tema predvolilnih ali kakšnih drugih kampanj. To pa zamegljuje resnično sliko migracij, prav tako pa otežuje tudi sprejemanje nekih usmerjenih ukrepov, s katerimi bi se ti izzivi naslavljali," je jasen.
Na ministrstvu za notranje zadeve se trudijo na takšne manipulacije odzivati s podajanjem statistike in objektivnih podatkov, ob tem pa tudi z odzivanjem na tiste najpogostejše trditve v javnosti, za katere ugotovijo, da so napačne. "Težko smo mi tisti, ki kreiramo neko javno mnenje ali nek javni diskurz o migracijah. Se pa skušamo aktivno vključevati in pojasnjevati," je dejal Torkar.
Pakt prinaša tudi spremembe na področju prošenj za azil. Kakšne?
Pakt o migracijah in azilu uvaja tudi nove postopke preverjanja na mejah, izboljšanje informacijskih sistemov in prilagoditev pravil za prošnje za azil. Po besedah vodje direktorata za migracije se spreminjajo predvsem postopki: "Predvsem z odzivanjem na spremenjene migracijske trende, na spremenjen modus migracij. Večina postopkov bo tako potekala na zunanjih mejah Evropske unije."
Slovenija ima le dve vrsti zunanjih meja: morsko in zračno, zato večjih sprememb na tem področju ne bo občutila. Povsem drugače pa bo na primer za Grčijo, Bolgarijo in Hrvaško. Prepričan je, da bodo postopki zdaj bolj sistematični. "Ko bo tujec na nezakonit način prestopil mejo, bo najprej prišel v t. i. postopek pregleda, kjer bo ugotovljena njegova identiteta. Nato bo zdravstveno pregledan, opravljen pa bo tudi varnostni pregled. Zatem pa bo sledila triaža," je naštel Torkar.
Skozi triažo bodo odgovorne osebe ugotavljale, v kateri postopek se osebo preusmeri. Možnosti bosta le dve: postopek vračanja ali pa azilni postopek. "Če bo šla oseba v postopek vračanja, bo to že v samem mejnem postopku, upoštevajoč vse izzive, ki trenutno obstajajo na področju vračanja, izvedeno relativno hitro."
V primeru azilnega postopka pa se bo odločalo, ali bo oseba obravnavana v mejnem azilnem postopku ali v rednem azilnem postopku. V prvega bodo preusmerjene določene kategorije ljudi pod točno določenimi pogoji. "To so med drugim tudi tisti, ki prihajajo iz držav z zelo nizko stopnjo priznavanja mednarodne zaščite, kot so npr. države severne Afrike," je navedel. Ti postopki bodo hitri, čas za izvedbo postopka bo skupaj s pritožbo znašal 12 tednov. Vsi postopki pa bodo ob tem potekali na obmejnem območju in v zaprtem okolju.
V redni postopek bodo medtem poleg ostalih tujcev, ki ne sodijo v mejni azilni postopek, preusmerjene tudi ranljive kategorije. S paktom želijo torej zagotoviti večjo učinkovitost postopkov. Ker imajo do rednega azilnega postopka trenutno dostop vsi, se ga namreč tudi izkorišča, je jasen Torkar: "Zaradi številnih prosilcev, ki mednarodne zaščite v resnici ne potrebujejo, tako tisti, ki so do nje upravičeni, v postopkih čakajo zelo dolgo."
Se pa z migracijskim paktom ne spreminja dostop do azila, niti se ne spreminjajo pogoji, pod katerimi je oseba upravičena do zaščite, saj kot osnova še vedno ostaja ženevska konvencija in tudi instrumenti mednarodnega prava.
Trije pomembni vidiki priseljevanja: privlačnost trga, integracija, učinkovitost postopkov
Migracijski pakt sicer ureja tudi zaposlovanje tujcev zaradi potreb na trgu delovne sile. To je drug pomemben del migracijske politike vsake države. Kot je opozoril Torkar, Slovenija ne potrebuje le nizko kvalificirane delovne sile. "Potrebujemo vse kategorije, čeprav je res, da je večje povpraševanje po nizko kvalificiranem delu oz. delovni sili v sektorjih z nižjo dodano vrednostjo."
Sam pa pri urejanju priseljevanja izpostavlja tri pomembne vidike. Prvi je privlačnost trga dela: "Dobri pogoji za delo, stimulativno plačilo, nenazadnje tudi preprečevanje in naslavljanje zlorab, ki se dogajajo." Breme tu po njegovih besedah sloni na delodajalcih oz. na interesnih združenjih.
"Drugi vidik je absorpcijska sposobnost družbe za sprejem, gostitev in integracija števila tujcev, kot ga trg dela potrebuje." Tu je pomembna integracija, ki je v Sloveniji opredeljena v integracijski strategiji, sprejeti novembra lani, delno pa tudi v migracijski strategiji. Tretji vidik pa je učinkovitost postopkov, nadzor nad njimi ter preprečevanje in naslavljanje zlorab.
Ali lahko torej Slovenija zagotovi delovno silo brez vseh teh treh elementov? "Brez teh točk sama politika priseljevanja ne bo uspešna," je jasen sogovornik. Vlada je marca letos sprejela novo, posodobljeno strategijo na področju priseljevanja. Strateški dokument je pripravila medresorska delovna skupina, ki jo je vodila državna sekretarka Tina Heferle, vsebuje pa štiri ključne strateške cilje, ki se osredotočajo tako na zakonito kot nezakonito priseljevanje, pravice priseljencev in zunanje dejavnike.
Druga plat zaposlovanja tujcev pri nas pa je integracija na trg dela za prosilce za mednarodno zaščito. "Integracija je prvenstveno namenjena tujcem, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za prebivanje, in tistim tujcem, ki so dobili eno od oblik mednarodne zaščite; bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite," je pojasnil Torkar.
A ker gre tu za dolgotrajno bivanje v Republiki Sloveniji, sami prosilci za azil niso ciljna skupina za integracijske ukrepe. Zakaj? "Ker je status prosilca začasen status. Namenjen je temu, da tujec počaka v Sloveniji na odločitev o svoji prošnji."
Strinja se, da morajo biti ti postopki sicer čim krajši, a da so trenutno dolgotrajnejši zaradi več razlogov. Prvostopenjsko odločanje glede prosilca za mednarodno zaščito običajno traja tri do štiri mesece, nato pa praviloma sledi še pritožbeni postopek, ki je lahko v nekaterih primerih tudi zelo dolg.
"V praksi opažamo, da velika večina prosilcev Slovenijo zapusti še pred koncem postopka. Že zaradi tega torej prosilci ne morejo biti ciljna populacija za integracijske ukrepe. Ob tem pa tudi izid postopka ugotavljanja zaščite ni gotov," je pojasnil. Lani je na primer Slovenija izdala več zavrnilnih kot pa pozitivnih odločb.