'Na nas je, da ohranjamo svoje dostojanstvo. Da nekako ostajamo ljudje'

Pogovor snemava v knjižnici. Knjižnica, polna knjig, a brez ljudi. Kakšni so ti časi za vas?

Zame osebno so na nek način manj tragični kot za druge. Jaz nisem še nikogar izgubil, nisem eksistencialno ogrožen, kot so mnogi. Se je pa v mojem življenju vse radikalno spremenilo. Ne potujem več, hodil sem v gledališče, kino – tega ne morem početi. Imam srečo, da lahko pišem od doma, skratka da lahko delam, lahko se na nek način zaščitim, mnogi pa se ne morejo. 

Je pa seveda težko, če deluješ v kulturi, ki je zelo prizadeta. Številni projekti, pri katerih sem sodeloval, so bodisi odpovedani bodisi prestavljeni za nedoločen čas. Na nek način si moraš ves čas govoriti, da si v redu, hkrati pa si obkrožen z ljudmi, ki zelo trpijo in so zelo prizadeti. 

Poleg tega si tudi del te nesrečne filmske zgodbe, v kateri vlada v bistvu izkazuje neko samovoljo in se nekomu za nekaj maščuje, s tem pa v resnici ogroža življenja, preživetje tvojih prijateljev, kolegov, sodelavcev. 

V eni od svojih kolumn ste zapisali: "Če nas je torej v prvem valu epidemija navidezno poenotila, nas bo v drugem valu neizogibno postavila na različne bregove in nas naščuvala ene proti drugim, da se bomo začeli medsebojno obtoževati za to, kar se nam dogaja." In kolumno ste zaključili: "Družbena nasprotja je namreč nujno treba blažiti, ne pa jih podžigati." Kaj je šlo pri odnosu politike do državljanov v zadnjih mesecih narobe? In kako pomembno je, da v teh časih, ko je stisk ogromno, tudi državljani ne izgubimo potrpljenja in ostane človek človeku človek? 

To se mi zdi ključna naloga predvsem nas – glede na to, da na politiko tu žal ne moremo računati. 

Politika situacijo več kot očitno izrablja, da te napetosti spodbuja. Na nek način imaš ves čas občutek, da provocirajo ljudi, da prestopijo mejo dovoljenega. Po eni strani zato lahko razumemo, ko nekomu poči film.

Živimo v času, ko so ljudje res na robu preživetja, ko jim umirajo svojci, bližnji, prijatelji, ko sami zbolevajo. Ogromno je depresije, ogromno je strahu, ljudje so osamljeni, bojijo se za svojo prihodnost. Ljudje niso v neki normalni situaciji, zato lahko pričakuješ, da bodo mogoče začeli delati tudi stvari, ki jih drugače ne bi. 

Ne moremo računati, da nam bo pri tem pomagala politika. Ne ta politika. Na obzorju tudi ni neke druge, za katero bi bilo videti, da bi lahko delovala bolj družbeno odgovorno.

In v tem smislu je na nas – resnično na nas –, da ohranjamo svoje dostojanstvo, tudi da proteste, ki jih izvajamo, izvajamo na nenasilen način. Da nekako ostajamo ljudje. Zdaj imamo sami državljani ogromno odgovornost: da tisti, ki nismo v takšnih stiskah, pomagamo drugim, ki so. 

Pravite, da na politiko ne moremo računati. 

Mislim, da je to ključni problem današnjega časa: da nimamo politike, ki bi ji državljani zaupali. Premierju zelo zaupa samo 9 odstotkov ljudi, 51 odstotkov ljudi pa mu sploh ne zaupa. Vprašaš se, ali si v takšnih razmerah sploh lahko privoščimo tako vlado. 

Tudi stroka je v teh časih delno izgubila zaupanje. Mislim, da v državi ni človeka, ki bi verjel, da je ukrep zapiranja občin smiseln, pa pri njem vseeno vztrajamo. To spodkopava zaupanje v številne druge, nujno potrebne ukrepe oziroma onemogoča sprejemanje še nekaterih drugih, prav tako potrebnih in ostrejših ukrepov. 

V osnovi ta oblast – pa tudi marsikatera prej, v teh časih pa je to še toliko bolj izrazito – v velikem delu državljanov vidi svoje nasprotnike. 

Zdaj smo si sovražniki, dva različna politična tabora, mi in oblast. Najprej smo bili na udaru kulturniki. Filmarji smo bili videni kot izraziti sovražniki – vlada oziroma minister Hojs osebno blokira izplačilo že zasluženih honorarjev 1300 filmskim delavcem. 

Če so se prej politiki vsaj trudili skrivati neko svojo nenaklonjenost, je zdaj povsem jasno, da je vlada skupine ljudi in tudi določene posameznike prepoznala kot sovražnike in da bo temu primerno ukrepala. Zadnji, zelo eklatanten in nevaren primer je izbris Zlatka Čordića iz razvida samozaposlenih v kulturi. 

To je v bistvu izraz politične moči obračunavanja države s posameznikom. Tega – na tak način – pri nas v 30 letih nismo videli. Pa tudi v komunizmu ne, kar nekaj časa pred osamosvojitvijo. To so ukrepi, ki jih poznamo iz Belorusije in podobnih držav, tam se pojavljajo v še brutalnejših oblikah. Ampak obračunavanje države s kritičnimi posamezniki tako neskrito, tako odprto – tega nas mora biti res strah.

Ne glede na to, kaj je Zlatko naredil in ali se z njim strinjamo, je kot posameznik odgovoren pred zakoni, obravnava ga lahko policija, in po teh zakonih je lahko, če je katerega kršil, tudi kaznovan. 

Kakšna država je postala Slovenija? Kje še vidite največje težave, katere stvari vas najbolj skrbijo?

To, o čemer sva zdaj govorila, me najbolj skrbi. To vzdušje sovražnosti, vzdušje, v katerem je vse dovoljeno. Vzdušje, v katerem država s tem, ko prestopa meje, na nek način daje signal vsem državljanom, da jih lahko prestopajo tudi oni. V katerem padajo norme obnašanja, spoštovanja človekovega dostojanstva, zasebnosti, neke varnosti. 

Če država ne spoštuje človekovega dostojanstva, če človek ni zaščiten pred državo, potem seveda ne moremo pričakovati, da bomo zaščiteni drug pred drugim. Ljudje bodo na nasilje države odgovorili z nasiljem. In to ne proti državi, ki je nek abstrakten pojav, ampak bodo odgovorili z nasiljem proti drugim posameznikom. To, kar se trenutno dogaja, je zelo nevarno. 

Upajmo, da bomo čim prej uredili zdravstveni problem, potem še ta politični problem, do takrat pa moramo nekako vsak zase in vsi skupaj ohranjati čim bolj normalne razmere v družbi. 

Povezovanje z Madžarsko je eden od izvorov vseh problemov. Vemo, da Madžarska trenutno skupaj s Poljsko nasprotuje celotni Evropski uniji. Zaradi uslug, ki jih je Madžarska naredila naši največji stranki, zdaj vsa država podpira dve državi, ki nasprotujeta vsem ostalim. To je popolnoma nelogična pozicija za nas, ki smo si 30 let prodajali zgodbo, da smo iz tega vzhodnega bloka pribežali na zahod. Bežali smo stran od tega vzhoda, zdaj pa smo del njega. To seveda vpliva na način funkcioniranja te oblasti in mediji so del te zgodbe. 

Zdaj moramo vsi, ki smo bili ves čas kritični do javne televizije, časopisov in medijev nasploh, tem istim medijem na nek način stopiti v bran, ker je veliko bolje imeti takšne medije, kot da jih sploh ne bi imeli. 

Ni prijeten položaj, ko moraš zagovarjati nekaj, kar se ti ne zdi najboljše in za kar se ti zdi, da bi moralo biti precej drugače. Ampak v tej situaciji se pač borimo za samo preživetje, da bomo lahko nekoč s kritičnim pogledom pogledali te iste medije in se začeli pogovarjati o tem, kako se jih da izboljšati. Zdaj jih moramo pa nekako ohraniti pri življenju.  

Mislim, da premalo razmišljamo o starejših in njihovih potrebah. To se mi zdi eno najbolj žalostnih spoznanj te epidemije pri nas. Najbolj ogroženi so, predvsem pa mislim, da so dobili jasen občutek, da se je družba odločila, da jih ne bo na vsak način zaščitila. To je nedvomno grozljiv občutek. Da ti daje država s tem, ko se ukvarja izključno z gospodarsko krizo, jasen občutek, da so druge stvari zanjo pomembnejše od tvojega preživetja. Tega si ne želi nihče od nas, ko bo toliko star. 

Predsednik vlade, torej glavni odločevalec, pravi: "Za večino prebivalstva je ključen prispevek k temu, da umirimo epidemijo, ležanje na kavču in gledanje televizije." Kako dobro vam gre ležanje na kavču in gledanje televizije?

No, njegova ministra, finančni in gospodarski, sta tista, ki nasprotujeta, da bi številni ljudje, ki zdaj hodijo v službe, pa jim ne bi bilo treba, lahko delali od doma. Da bi lahko, kot pravi on, ležali na kavču. 

Zelo cinično je reči, da ljudje ob zaprtih vrtcih in šolah doma ležijo na kavču in gledajo televizijo. Ljudje, ki imamo otroke, vemo, da gledamo televizijo zato, ker včasih otroci zraven nas gledajo risanke. Ali pa jo gledamo pozno zvečer. Tudi ležanje na kavču si bolj težko privoščimo. 

To samo kaže, da ta vlada ne razume, kaj se v resnici dogaja, v kakšnem položaju se nahajajo ljudje, v kakšnih stiskah, kaj preživljajo – in če tega ne razumeš, tudi ne moreš razumeti, zakaj mogoče določeni ne spoštujejo ukrepov, zakaj protestirajo, in seveda tudi ne moreš z njimi vzpostaviti komunikacije, ukrepov ne moreš morda malo prilagoditi, da bi bolje delovali. Mislim, da je v tem problem – v tem globokem nerazumevanju situacije, v kateri smo se znašli. 

On ima cilje, ta oblast ima cilje, ki jih zasleduje. 

Kakšni so?

Ta vlada je hitro ugotovila, da bo zakonsko zelo težko spravili vse svoje ideje čez parlament. Tukaj nekih resnejših ambicij niti ni bilo. Oni so zgolj dvigovali prah z vsemi temi zakonskimi predlogi. Jasno je bilo, da medijski zakon v taki obliki ne more priti čez parlament. Ampak nekako je bil tu, zato da se medtem, ko se mi pogovarjamo o medijskem zakonu, pač izvajajo druge stvari. 

Od prve tiskovne konference je bilo jasno, da gre na nož, da gre pri tem za "poberi, kar lahko". Jasno jim je, da ta zgodba ne bo trajala dolgo, gre za grabljenje plena. Tako se v resnici obnašajo. 

Ni več leporečja, ni več argumentov, zakaj se stvari počnejo. Pri kadrovanju se niti ne trudijo sestaviti neke zgodbe. Zdaj se čas izteka in ni več časa za zgodbe. Zdaj se menja. Če imamo kandidata, ki nima primerne izobrazbe, bomo spremenili akt in napisali, da izobrazba ni potrebna. Če imamo direktorico, ki nam pač ni všeč, bomo vse zamenjali, postavili ljudi, za katere je jasno, kako bodo glasovali, zato da glasujejo in jo zamenjajo. 

Ne gre le za menjavo Renate Zamida, nadaljuje se zgodba, zelo brutalnega kadrovanja v kulturi, ki se je začela že pod prejšnjo oblastjo. Nadaljuje se v muzejih, galerijah, vseh javnih institucijah. Če bi imela vlada v kulturi neko vizijo, bi lahko razumeli, da želi imeti na položajih ljudi, ki bi to vizijo zasledovali. In v tem smislu bi bila neka naslednica prejšnjih vlad, čeprav tudi prejšnje niso imele vizije na področju kulture. Glede na to, da ima vlada zelo destruktivno politiko na področju kulture, je to ena sama destrukcija. Blokada filma. Popolnoma vseeno je, kdo je na položaju direktorice filmskega centra, če je vlada filmski sektor blokirala. 

Kaj so še ključne težave kulture in kulturnikov? Kaj so vzroki in kje rešitve? In kaj bi si vi kot pisatelj in režiser od države sploh želeli? Ne govorim o idealih, ampak zelo realno.  

Kultura ni zelo oddaljena od nekih urejenih razmer. Da bi lahko kultura delovala v nekih normalnih razmerah, ne potrebuje 780 milijonov v naslednjih 5 letih, potrebuje mogoče 50 milijonov v naslednjih 5 do 10 letih. 

To je za državo majhen denar. Kulturniki ne zapravljamo, ne potrebujemo ne vem kako dragih oklepnikov. Le malo denarja je potrebnega, da kulturniki delujejo v urejenih razmerah, da so zadovoljni – in potem so tudi bolj kreativni. 

Kot poveste tudi sami, čutite dolžnost, odgovornost, da se odzovete, ko je treba zagovarjati nekatere za vas pomembne vrednote. Katere najpomembnejše vrednote so trenutno v največji nevarnosti? In zakaj se Slovenci tako težko izpostavimo, ko se nam nekaj zdi krivično?

Čutim neko odgovornost, da se oglasim, če se mi ne zdi nekaj pravilno. Nazadnje sem se oglasil, ko je moj prijatelj in sodelavec Zlatko nadlegoval Milana Kreka. Z delovanjem slednjega se tudi sam nikakor ne strinjam, ampak zdelo se mi je, da je prestopil neko mejo, da je bilo njegovo dejanje družbeno neodgovorno, tudi nevarno. 

Podobno je bilo v primeru Mitje Čandra, ki je moj urednik, tudi prijatelj, amapak nekako sem čutil, da moram opozoriti na to, da se ne strinjam s tem, kar počne, oziroma predvsem z razrešitvijo Renate Zamida. 

Seveda moram pri tem poskušati biti iskren, poskušati biti pošten do vseh.

Trenutno se mi zdi, da moje kolumne ničesar ne spremenijo, vseeno pa se mi zdi, da mogoče moj glas skupaj z drugimi glasovi potem vendarle na nekaj vpliva. In če opozorim na neke napake, jih mogoče tisti, ki jih je naredil, ne bo ponovil ali pa jih drugi, ki so jih nameravali storiti, ne bodo naredili – da bo prihodnost morda za en majhen delček boljša, kot bi bila sicer. 

Česa se najbolj veselite, ko bo koronačasa konec? 

Veselim se vrnitve svojega življenja. Veselim se, da bom širšo družino videl po več kot letu in pol. To se mi ni zgodilo niti v času vojne.  Tega se veselim – predvsem ljudi, ki jih bom videl, in krajev, ki jih bom spet lahko obiskal. Predvsem pa se veselim normalnega življenja. Življenja, v katerem ne bo treba razmišljati o varnosti, zaščiti, ko ne bomo ves čas poslušali, kdo je umrl, kdo je zbolel. To na dolgi rok človeka precej utrudi in pusti v njem neko grenkobo. Ta lepota življenja je tisto, kar nas nekako odmakne od smrti. In tega življenja zdaj ni. Zelo nevarno smo se približali smrti, ne samo svoji, ampak smrti kot taki. Smrt je zelo prisotna v naših življenjih in ni življenja, ki bi nas odvrnilo od nje. Upam, da bo tega čim prej konec, sicer bodo posledice res hude.

Celoten prispevek si lahko pogledate na Voyo.