Na križarki prisluhnil skesanemu tajnemu agentu, v Indiji pomagal umirajočim

Na ladji je nudil duhovno oskrbo 1200 članom posadke in 3500 potnikom. Slednji pa niso le uživali v blišču, temveč so duhovnika – "father" ali "oče" so ga klicali – pogosto prosili za blagoslov in se nanj obračali v trenutkih stiske. "Do mene je pristopil moški, ki je ženo spoznal na tej ladji in z njo vsako leto tam tudi praznoval božič. Žena je tisto leto umrla, prišel je raztrosit njen pepel in je potreboval duhovnikovo pomoč," se spominja kaplan Rok Pogačnik. Ni pa njegove pomoči sprva iskal več kot 80-letni urejeni, situirani gospod. Ko sta sedela za isto mizo, je bil do duhovnika sprva posmehljiv, češ da ne bi smela sedeti skupaj, a se je pozneje izkazalo, da je takšnega sogovornika še kako potreboval. "Ta gospod je delal za tajno službo in je velikokrat moral likvidirati kakšne teroriste. Prevevali so ga občutki krivde, žalosti, zastavljal si je veliko vprašanj, recimo, kako lahko nek irski terorist duhovniku poljubi roko." Pogovor je končal v solzah.   

Kaplan Pogačnik je moral sicer v kratkem času na ladji malodane vzpostaviti župnijo. "Eno mašo sem imel ob 8. uri zjutraj, drugo ob 23.30. Takrat se namreč za posadko konča delovni dan." Osebje je bilo večinoma sestavljeno iz Angležev, Indijcev in Filipincev in prav njihova predanost družini stotine kilometrov stran ga je najbolj prevzela. "Iz ljubezni do svoje družine deset mesecev trdo, res trdo delajo na križarki, da domačim prislužijo za dostojno življenje nekje v Kerali v Indiji, kamor gredo za dva meseca na obisk." Od vsega je bil Rok Pogačnik včasih tako utrujen, da ladje na dan, ko je bila zasidrana v pristanišču, ni niti zapustil. Za začasno delo kaplana na ladji mu je sicer povedal prijatelj, duhovnik iz Anglije, češ da Apostolat morja Stella Maris išče kaplana za posadko in potnike na križarki, ki pluje po Atlantiku. Z njegovim prvim dvotedenskim delom med Kanarskimi otoki in otokom Madeira so bili izjemno zadovoljni, zato so mu ponudili, da si lahko drugo križarjenje izbere sam. "Izbral sem Karibe," pravi, da bi bil, če za velikonočne praznike že ne bo doma, vsaj na toplem. "Potem pa mi je mama nekaj dni pred odhodom rekla, naj ji pokažem itinerarij. Ugotovil sem, da bomo iz Azorov po dveh dneh šli na transatlantsko potovanje. Večino časa smo tako bili v Atlantskem oceanu. Nisem videl prav veliko in tudi na toplem nisem bil, za veliko noč pa smo bili v Rotterdamu, kjer je bilo mrzlo, razburkano morje," razlaga in doda: "Kljub temu sem vse skupaj lepo doživljal."    

Ko ga vprašam, na kaj je pri svojem delu najbolj ponosen, naprej pomisli, potem pa pove, da na to, da uspe z ljudmi vzpostaviti pristen stik. To dokazuje tudi na domačih tleh, saj je s svojo pristnostjo in neposrednostjo kljub relativno kratkemu času v duhovniški službi pustil pečat v krajih, kjer je doslej služboval, v Dobrepolju in Ribnici. Zadnje leto in pol je kaplan v Dobu pri Domžalah, kjer je tudi duhovni asistent tamkajšnjim skavtom. "Po letih nismo toliko narazen in se nam zdi, da nas bolj razume kot kakšen starejši," je prepričana ena od voditeljic Eva Otrin, ko skupaj s še eno voditeljico, Katjo Burja, in ministrantom Jernejem Dragarjem s kaplanom sedijo za praznično okrašeno kuhinjsko mizo v župnišču, kjer se ne glede na uro počutijo kot doma in kjer v sproščenem vzdušju kujejo načrte. 

Župnišče pa radi obiščejo tudi mlajši otroci, in to s posebnim razlogom: na drugi strani ceste, v nekdanjih gospodarskih poslopjih, je namreč kaplanova farmica, kjer so svoj dom našle pritlikave ovce, koze, pa ameriški pujs, svilnate kokoši, štirje pavi in papagaji, med njimi tudi komaj dva tedna star mladiček. "Mari, pridi se pokazat! Beti, Greti! Timi!" ob vstopu skozi velika lesena vrata zakliče kaplan Pogačnik. "Duhovniki veliko mislimo in se ukvarjamo z ljudmi, in ko pridem sem, se povsem sprostim," pove. Začelo se je z jerebicami in racami, ki jih je ob začetku službovanja v Dobu prinesel s seboj. "Gospod župnik mi je, nevedoč, kaj bo s tem sprožil, rekel, da je tukaj eno kmetijsko zemljišče in da je boljše, da jih imam tukaj kot pa v našem atriju. Ko sem videl, kakšne možnosti so se s tem odprle, pa se je začelo z ovčkami, kozicami ..." Kriteriji za izbiro živali so bili, da so otrokom prijazne. "Ko z veroučenci zaključimo resne stvari, gremo sem," pove, česa se otroci najbolj veselijo, in doda: "Starši že vedo, da naj otroci ne pridejo lepo oblečeni." 

Pogačnik je sicer tri leta študiral na Poljskem, kjer v poljščini dela tudi doktorat, že med študijem pa je bil v misijonih v Indiji, tudi v centrih matere Terezije, kjer pomagajo umirajočim. "Pripeljejo jih v groznem stanju. Z ulice poberejo stare, onemogle ljudi, ki bi umrli na cesti, slabše kot pes, in jih pripeljejo noter, da imajo lahko dostojno smrt." Njegova dejanja sicer govorijo zase, pa vendar ga vprašam, zakaj se je odločil za ta poklic. "Ko sem bil na koncu srednje šole, sem imel občutek, da je življenje samo eno in da moram iz tega nekaj velikega narediti. In zdelo se mi je, da je največ, kar lahko naredim – ker sem bil veren, ker sem razumel, da je Bog nekdo v mojem življenju – da dam življenje Bogu." Eden najlepših vidikov duhovniškega življenja zanj je to, da lahko pusti pečat v življenju ljudi. "Včasih kdo vzpostavi stik z mano, če je v stiski. Zadnjič sem enega fanta peljal na policijsko postajo, ker se je znašel v težavah. Na drugi strani, z vidika vere, pa je v Ribnici neko dekle, ki pravi, 'če vas ne bi bilo, jaz ne bi imela vere'." Pri mladih opaža, da so zaradi z informacijami in ponudbami nasičenega sveta pogosto naveličani. "Velikokrat vedo, da jim svet ne bo dal dokončnega odgovora na vprašanja o veri, in iščejo resno duhovnost. Je pa težava v tem, da nas svet vleče stran in nam obljublja, da nam bo vse dal, v resnici pa nas pušča prazne," ugotavlja. Seveda naleti tudi na vprašanje, zakaj bi se mlad človek odločil za duhovništvo, celibat. Takole odgovarja: "Meni se zdi to en velik privilegij, saj lahko vstopim v življenja toliko ljudi v prelomnih trenutkih zanje. Po drugi strani pa celibat omogoča notranjo svobodo, da sem lahko tukaj za boga in za druge."