Na italijanski strani meje mirno, v Sloveniji evforija

Priprave so pravzaprav začeli že januarja, je pojasnila Andreja Jurkovič iz Turizma doline Soče. Najprej so sklicali krajevne skupnosti ter razdelili predvidene scenarije, naloge in šablone, da bi vsi vzdolž trase pripravili čim bolj podobno okrasitev. Nato so se navdušili še ostali, številna društva, šole, vrtci in družine, ter prispevali svoj del k rožnatemu mozaiku. 

Za levji delež okraševanja so poskrbeli gasilci. Za balone na drevesih, kolesa na drogovih ulične razsvetljave in zastavice nad cesto so poskrbeli skupaj z delavci Elektra. "Vse, kar je bilo nad štirimi metri, je bilo naše," se Tomaž, Mitja, Tina in Izidor smejijo pred kobariškim gasilskim domom. Poskrbeli so tudi za prizorišče na Livku. Začeli so že na začetku maja in delali še ta teden.

Na balkončku hiše v samem središču dogajanja, na trgu pri cerkvi, sedi Aris, ki je k sebi povabil tudi prijatelje. Navdušeni so, da se je v projekt vključilo toliko domačinov, po dveh letih "koronazatišja" pa jih veseli tudi pogled na zbrano množico spodaj na trgu.

V Kobaridu je vse vrvelo že od jutranjih ur. Tam je bil namreč tudi start  turistične kolesarske prireditve, na kateri se tekmovalci preizkusijo z elektronskimi cestnimi dirkalnimi kolesi in ki je potekala pa je po istem delu trase kot glavna tekma. 

Dopoldne so na terasi lokala na osrednjem kobariškem trgu sproščeno kramljali člani slovenske promocijske ekipe, ki jo med drugimi sestavljajo Filip Flisar, Ana Bucik in Valter Bonča. Šef Albin je s pladnjem hitel sem in tja, saj so se mize v Cinci Marinci polnile hitreje, kot so se praznile. Za vogalom so se ob modro fasado Hiše Polonka Valterja Kramarja, nekoč dela zgodbe slavne Hiše Franko, v pisanih kolesarskih dresih naslanjali Amedeo in njegovi prijatelji iz Italije – tudi oni so prišli tekmovat na Giro-E. Omenjeni kolesarji so startali dve uri, preden so kolesarski šampioni na Dirki po Italiji vstopili v Slovenijo. 

Slovenski in italijanski policist na motorju med vožnjo drug ob drugem skozi sosednjo vas Idrsko naznanita, da se bliža prva kolesarska karavana, uvod v pestro popoldne za krmilom. Navdušeni navijači so posedli pred tamkajšnjim gostiščem, kjer je prav tako vse v znamenju rožnate barve – od prtov na mizah do ležalnikov ob glavni cesti. 

Tja je sedla tudi soseda Tanja. Tudi mi smo tukaj, mahajo otroci. Družina je oblečena v rožnate majice, seveda. "Pripravljali smo se ves mesec, kupili balone, piščalke in vse, kar je roza barve," pripoveduje mama, ko jo nasmeji eden izmed e-kolesarjev, saj ji da "petko". Tekmovalcev z Gira d'Italia pa vseeno niso nameravali počakati tam; odpravljali so se proti najzanimivejšemu delu trase. 

Sedi vasi je odcep za Livek in tam se začne cesta vzpenjati. Ovinki, v katerih kolesarji grizejo kolena in se skupina še bolj razbije, so vsekakor prava paša za oči.  Najprej pa so jih napolnili rekreativni kolesarji in pohodniki, da bi si zagotovili čim boljši panoramski pogled na traso tekme. Na vroč majski dan pride vsaka senca še kako prav in ob robu ceste posedejo številni – nekateri kar na tla, drugi pa so prišli bolje pripravljeni ter prinesli zložljive stole, pijačo in sendviče. 

Žan pa je prinesel kar plinsko jeklenko in lasten žar za čevapčiče, iz zvočnika pa doni poskočna glasba: "Zdaj smo prišli malo pogledat Giro, potem pa gremo naprej na morje. To je moja teta, to je moj bratranec, ki prav tako trenira kolesarstvo, tega gospoda pa ne poznam," v smehu pravi mladi Radovljičan. Gospodu je ime Darjan, prihaja pa iz Goriških brd, kamor je lani zavila trasa te znamenite dirke. Letos se je torej odpravil tudi v Soško dolino, spotoma pa ga je pritegnila vesela druščina ob cesti.

Najmlajši navijač, ki smo ga srečali na poti, bo jutri star pol leta. Modre oči malega Oskarja so široko razprte strmele v svet, ki mu ga je razkazoval njegov očka Miha. Ta ga je iz Idrije prinesel na hrib nad smaragdno reko.

Po nekaj kilometrih je serpentin vendarle konec in cesta se zravna v vasi Livek, takoj na začetku pa je lično urejen pitnik, za mnoge tako težko pričakovan. Rekreativni kolesarji v lični športni opremi tam polnijo svoje bidone s svežo vodo, mednje pa se pomeša preznojen mladenič v navadni majici in širokih kratih hlačah, ki pije kar iz dlani. Ime mu je Kenno in je iz Berlina, na Livku pa se je pravzaprav znašel povsem po naključju. Skupaj z dekletom namreč kampirata pri Trenti, slučajno pa je dan prej na spletu zagledal napovednik za Giro in ugotovil, da bo trasa potekala v njegovi bližini. V Bovcu si je izposodil kolo in odkolesaril vse do Kobarida, nato pa preprosto sledil reki ljudi do Livka, ne da bi sploh dobro vedel, kam gre.  

Sredi vasi je pripravljen šotor. Ztrujeni popotniki za nekaj minut posedejo na tla, na velikem platnu pa se prenaša dogajanje na Giru. Zunaj so že postavljene tudi gasilske klopi, osebje pri stojnici s hrano ima polne roke dela, tam stoji tudi stojnica s sladkorno peno – vse je pripravljeno na veliko dnevno-večerno zabavo. Pozneje jih je namreč čakal še koncert skupine Zmelkoow, v Kobaridu so plesali na Zvito feltno, Žago pa je zasedla Tanja Žagar.

Za mizo v senci pod drevesom prisedeta upehani Vilma in Jelka; uro in pol sta hodili iz Kobarida. A odmor je le kratek, saj soprog sporoča, da je že v Nebesih – v znanem resortu še nekaj kilometrov po hribu navzgor, kjer je prav tako postavljena ena izmed navijaških postojank za užejana grla. Še višje pa se je bilo treba povzpeti do 1145 metrov visokega Kolovrata, najvišje toče Gira v Sloveniji, preden so se kolesarji spustili nazaj v Italijo.  

Navijači torej niso bili skoncentrirani na enem mestu, ampak so razporedili vzdolž celotnega 35-kilometrskega odseka etape. Tekmovalci so v Slovenijo vstopili na mejnem prehodu Učja, pot pa jih je mimo Žage, Trnovega ob Soči in Kobarida vodila proti Livku. In prav veličasten 10-kilometrski vzpon s skoraj 10-odstotnim povprečnim naklonom in več kot 15-odstotnim naklonom pred Livkom je bil ena najtežjih preizkušenj letošnjega Gira d'Italia.    

V Livku sedi na tleh ob cesti nasmejan kolesar z norveško zastavo. Nagovorimo ga v angleščini, vendar nam odvrne v lepi slovenščini. "To je kolesarski spektakel, seveda sem moral priti," pravi Stalle. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen – dekletovi starši so iz Borjane pri Breginjskem kotu. Čeprav tukaj živi šele leto dni, obiskuje že tretji tečaj slovenščine, pojasni, ko se med pogovorom navdušujemo nad njegovim znanjem našega jezika.

Takoj po koncu vasi se začne cesta spet vzpenjati in prva serpentina, ki nudi odličen panoramski pogled na cesto, je bila cilj pisane množice. Spet se je začelo iskanje sence, mnogih pa vročina ni motila in so posedli po betonskem zidu ob cesti. Davide iz Vidma  je skupaj s prijateljema odpiral in točil italijanski prosecco, domačin Jan je z druščino razpoloženje dvigoval še z zvočnikom in Golico.

Nekateri so prenos dirke spremljali po pametnih napravah in ostalim pojasnjevali, kdaj lahko pričakujemo kolesarje. A tako in tako jih ne bi mogli zgrešiti, saj močno motorizirano spremstvo poskrbi, da vsi vedo, da prihajajo. Končno so navijači v spremstvu aplavza, žvižgov in ragelj dočakali takrat vodilne na Giru, nato pa enako navdušeno bodrili tudi tiste, ki so zaostajali. Tako kot so sami snemali kolesarsko povorko, so v njej snemali njih in jim veselo mahali iz spremljevalnih avtomobilov. Posebnega pozdrava je bil deležen tudi helikopter, saj so se navijači zavedali, da so zračni posnetki zlata vredni, in so se trudili pokazati kar najlepšo podobo Slovenije. V svet so tako odšle podobe prelepe doline Soče, razposajenih ljudi in morja slovenskih zastav. Slavko je ves čas dirjal gor in dol po hribu kar z dvema in postal ena izmed podob, ki bodo za vedno ostale povezane s slovenskim delom Dirke po Italiji 2022. Kot so ponosno povedali tisti, ki so si ogledali tudi prenose iz Italije, so slovenski navijači pripravili veliko bolj prešerno vzdušje ...