Napad na Irak naj bi bil vse bliže in v sredo je kazalo, da je stališče Slovenije jasno. Pridružila se je deklaraciji Vilniuške skupine, ki jo poleg Slovenije sestavljajo Albanija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija in Slovaška. Države so z deklaracijo podprle ameriško politiko do Iraka in bolj ali manj zanemarile vlogo varnostnega sveta.
Rupel: "Gre za pomembno izjavo, eno v seriji izjav, s katerimi se evropske države opredeljujejo do reševanja iraške krize. Gre za države, ki so kandidatke za EU in Nato in smo nekako za to družbo opredeljeni."
Tri dni kasneje se stališče Slovenije spremeni
V soboto, tri dni po sprejetju deklaracije Vilniuške skupine, so se stvari spremenile. Nemški zunanji minister Joschka Fischer je na varnostni konferenci v Münchenu ponovil nasprotovanje nemške politike ameriški. Američanom je očital, da niso dokazali, da ima Irak kemično orožje in zato nasprotujejo napadu.
Fischer: "Nismo se sami rešili izpod nacizma, brez ameriške pomoči ne bi zgradili demokracije, ampak ob tem se je moja generacija nekaj naučila; stvar je treba dokazati. Nekaj dokazati pa v demokraciji pomeni, da morate biti sami prepričani. In oprostite, jaz nisem prepričan."
Rupel nam je po Fischerjevem nastopu po telefonu dejal, da se njegovo stališče ujema s Fischerjevim.
Rupel: "V mednarodnem življenju je odprtih veliko kriznih točk, zato je za Fischerja in zame sporno, ali je smiselno odpreti še eno fronto."
Kljub temu pa Rupel še zmeraj podpira Vilniuško deklaracijo, za katero meni, da nam prinaša več koristi kot škode. Slovenija torej podpira nemško in ameriško stališče do Iraka, čeprav sta si popolnoma nasprotni.
Minister Rupel ni diplomatsko prepričljiv
O tem, kakšno je pravzaprav stališče slovenske zunanje politike do reševanja iraške krize, smo govorili tudi s poslancem Nove Slovenije Lojzetom Peterletom in poslancem Združene liste Aurelijem Jurijem.
Gospod Juri, je pridružitev Slovenije Vilniuški deklaraciji dobra poteza?
Mislim, da gre za provokativno vprašanje. Kar se mene tiče, je seveda odgovor znan, zato sem tudi pisal odprto pismo ministru in ga pozval, da to podporo umakne.
Gospod Peterle, vi ste bili v Bruslju. Kako se je na to odzvala Evropa?
Evropa oziroma evropska zveza, kot veste, nima enotnega stališča. Vendar Slovenija ne deluje najbolj prepričljivo, deluje kot malo za in malo proti. Tako, da naša pozicija ni povsem jasna.
Kaj lahko rečemo v povezavi z nekaterimi drugimi nasprotujočimi si izjavami ministra Rupla - da gre za spretno diplomacijo ali omahljivost? Gospod Peterle?
Jaz predpostavljam, da je minister, preden se je podpisal, prišel do prepričanja, da so neizpodbitni dokazi in da je na tej podlagi to podpisal. Seveda izjave, ki so temu sledile kažejo, da ni bil ravno diplomatsko prepričljiv in jaz se bojim za verodostojnost naše politike. Tudi če bi ga polomil, če tako rečem, je dobro držati neko linijo po kateri si prepoznaven.
Gospod Juri?
Gre za neko določeno omahljivost, ki kaže na skrb, ki jo minister izkazuje do vprašanja odnosa ZDA do Slovenije vis-a-vis projekta vstopa v Nato. Ampak to je slabo, kajti ta omahljivost se sprevrže bodisi v podporo ene opcije bodisi v podporo druge opcije, kar priča o tem, da ni jasno, kaj pravzaprav želimo.
Torej gre za omahljivost, ne gre za spretno diplomacijo? Gospod Peterle?
Ne, gre za nejasnost.
Tudi vi ste bili zunanji minister. Kako bi ukrepali v podobnem primeru?
Mislim, da bi zelo hitro predlagal sklic sveta za nacionalno varnost, tudi hitro sejo odbora za zunanje zadeve v parlamentu, ker gre za izredno pomembne zadeve z dolgoročnimi posledicami. In zelo hitro bi se približal opoziciji in skušal doseči nekakšno soglasje ob tako pomembnem vprašanju.
Kaj pa bi bilo po vaše dobro, gospod Juri?
Ja, zagotovo zagovarjati mirovniško linijo reševanja iraške krize. Pred nami so, seveda znotraj Varnostnega sveta, dve možni opciji: vojaška intervencija ali pa diplomatsko in politično delovanje, kar predlagata Francija in Nemčija. Njun predlog bi jaz podprl, gre za to, da se angažirajo modre čelade poveča število inšpektorjev v Iraku.
Kako pa nasprotujoče si izjave slovenske diplomacije lahko vplivajo na ugled Slovenije? Nekateri nam pravijo, da se prilizujemo, kaj pravite vi, gospod Juri?
Morda je ta beseda nekoliko težka, vendar zagotovo delamo nekaj, kar ne gre v korist našemu ugledu.
Gospod Peterle?
Jaz res gledam zdaj na to dogajanje z nekoliko drugačne perspektive in lahko samo ponovim, mislim, da je pod vprašajem verodostojnost slovenske zunanje politike in to me zelo skrbi.
Evropa nima enotnega stališča do tega problema. Kaj bi se po vašem zgodilo v primeru, da bi ga imela, vendar pa bi bilo v popolnem nasprotju z ameriškim? Gospod Juri?
ZDA bi ga morale upoštevati.
Gospod Peterle?
Jaz sem prepričan, da Evropa ne bi imela popolnoma drugačnega stališča od Amerike.
No, to je seveda hipotetično vprašanje. Kaj pa bi storila Slovenija v tem primeru? Gospod Juri?
Stati mora za večino evropskih držav. Tukaj je seveda samoumevno, da bi bilo zelo primerno, da bi se Evropa v zunanji politiki združila in se predstavila enotno. To bi seveda pomenilo, da bi tudi v Washingtonu resneje upoštevali to stališče.
