Možje, ki so ves čas v nizkem startu

Dobrih 400 operativnih zadev pa je bilo vezanih na naloge Oddelka za protibombno zaščito  (to so intervencije bombne, biološke ali kemijske nevarnosti in protiteroristični pregledi). 

Izurjeni so za posredovanje v najbolj nevarnih situacijah, a kljub temu si ne želijo, da bi se sploh kdaj zgodile.To je enota, ki bo sklicana ob varnostno najtežjih in najbolj zahtevnih operacijah na naših tleh, in ti možje so tisti, ki so v naši državi izurjeni za pomoč tudi v primeru terorističnega napada ali AMOK situacije – to so strelski morilski pohodi, ki v svetu na žalost niso tuji, tudi v Evropi ne. 

Selekcija za vrste specialcev je izjemno težka, urjenje zahtevno, na preizkušnji so tako fizično kot psihično, kajti v svojih operacijah ne smejo zatajiti. Vsaka napaka lahko pomeni ogrožanje življenja, tudi lastnega. V njihovih vrstah se torej znajdejo najboljši od najboljših, kar jih premore slovenska policija. To niso ljudje, ki bi bili kratkih  živcev, potrpežljivost je lastnost, ki je morajo imeti v izobilju. 

"Absolutno prva vrednota, ki jo moramo gojiti ves čas, je zaupanje, da so zaupanja vredni. Potem pa potrpežljivost. Mi v večini akcij moramo najprej čakati, 5 ur ni nič. To je šele začetek. Zelo redko se zgodi, da se karkoli zgodi v roku petih ur. Kadarkoli prideš na kraj, karkoli boš naredil, vedno se čaka. Če gre za neko primopredajo, pa lahko čakaš  dan, včasih dva, včasih 3 ..." je povedal poveljnik Specialne enote Damjan Žagar. 

Težko se je vživeti v vlogo specialcev, ki se cele dneve, mesece, leta urijo in vzdržujejo svojo formo, kajti morajo biti v odlični pripravljenosti, biti morajo na vrhunskem nivoju, medtem ko si v resnici želijo, da svojega znanja ne bi nikoli uporabili, prikazali, vsaj tistega za najbolj ekstremne primere ne. A si predstavljate, da bi denimo Usain Bolt treniral, izpopolnjeval svoj tek in vsakič z največjim zadovoljstvom gledal, kako napreduje, kako je vrhunski, sposoben zmagati, potem pa bi vselej ostal v nizkem startu, pripravljen na tek svojega življenja, a z upanjem, da se pištola, ki naznani začetek njegovega sprinta, ne bi nikoli sprožila. Tako si predstavljam, da delujejo tudi specialci, saj bi zanje sprint pomenil, da se je zgodilo nekaj zelo slabega, za razliko od sprinta Usaina Bolta.   

Bili smo z njimi v policijskem vadbenem centru Gotenici in opazovala sem jih, kako niso prav nič glasni, nič se ne trepljajo po prsih, nekakšen umirjen hlad krasi te ljudi, ki dajejo velik občutek varnosti. Z mirnostjo sporočajo, da so samozavestni,  prepričani vase in svoje sposobnosti, da vedo, kaj je njihova naloga, in da jo bodo izpeljali po najboljših močeh ter nas, državljane, zaščitili pred nevarnostmi, da bomo lahko mirno spali. A za maskami, ki prekrivajo njihove obraze, le oči so zunaj, so vendarle ljudje. Njihove oči razkrivajo, da so to ljudje, ki imajo, ko slečejo uniformo in opremo in odidejo domov, za 30 in več kilogramov lažji, svoja življenja s svojimi družinami, otroki, vsakodnevnimi težavami. Ki pa jih s službo ne obremenjujejo, prvič, ker ne želijo, drugič zato, ker tudi ne smejo. Po vsaki akciji imajo zato razbremenilne pogovore, debrifinge, vsako operacijo tudi analizirajo. Vidijo in doživijo namreč marsikaj in vsega človek, še tako močan, ne more sam predelati. "Od posameznika je odvisno, kako sam pri sebi to predela, imamo pa tudi ves čas psihološko pomoč v službi, delamo raznorazne avtogene treninge in se med sabo pogovarjamo o teh stvareh. Sploh ko smo zelo zasedeni, kajti dela imamo vedno več, takrat naša psihologinja naredi ogromno delo, da se boljše počutimo," je povedal policist Specialne enote.